Sezona 2025/26
Novi časi
Zamisel za posebni program, znotraj katerega bi se prikazovalo kakovostna, avtorsko zasnovana dela, se je porodila že dolgo nazaj, pred več kot četrt stoletja, ko so bile razmere v domači kinodistribuciji radikalno drugačne od današnjih. Skorajda bi lahko rekli, da je takrat v domačih kinodvoranah vladal nekakšen mračen srednji vek ali pa na primer enoumje kakšnega totalitarnega režima, saj je bila njihova ponudba resnično enolična oziroma izrazito monokulturna: gledali smo namreč lahko le in zgolj dela, ki so se že v izhodišču odrekla vsakršni avtorski ambiciji in so sledila le poslovnemu imperativu; le filme, v produkciji katerih je ustvarjalnemu momentu še največkrat pripadla vloga nezaželenega, motečega šuma, medtem ko je bilo vse ostalo podrejeno udejanjanju njihovega »svetega grala« – to je ustvarjanju dobička. Skratka, skoraj izključno so nam ponujali le filmska dela, ki so bila ustvarjena pod okriljem ene same nacionalne kinematografije, a ki bi jim kljub temu (in navkljub njihovi »produkcijski čistokrvnosti«, ki je posledica dejstva, da jim je povsem tuj koncept večnacionalne koprodukcije) le stežka oziroma le pogojno lahko rekli ameriška. Takratna poplava hollywoodske produkcije v domačih kinodvoranah je bila resnično dušeča in moreča, saj smo lahko le nemočno opazovali, kako je s skoraj popolno prevlado tovrstnih del iz domačih kinodvoran pričela izginjati vsakršna jezikovna, kulturna in duhovna raznovrstnost, hkrati pa se je kot edini pravi pričel vsiljevati »ameriški način« življenja (in prav zaradi tega je ta »lokacijska« opredelitev v resnici globoko ideološka).
Danes si je že skoraj težko zamišljati opisane drugačne razmere. Morda si takratna občutja ljubiteljev filma lahko približamo tako, da jih primerjamo s hipotetično izkušnjo gurmana, ljubitelja pristnih okusov, omamnih arom in virtuoznosti visoke kulinarike, ki bi ga lov za belim zajcem pripeljal do dežele hitro pripravljene hrane, iz katere se ne bi znal več vrniti, in bi bil tako prisiljen iz dneva v dan okušati iste izumetničene in uniformirane okuse, iz katerih se je izgubila vsaka sled pristnosti in izvirnosti. In res smo se vsi, ki imamo radi filmsko ustvarjalnost, tam nekje proti koncu 90. let prejšnjega stoletja počutili podobno nepotešene, da ne rečem kar obupane, saj je bila takrat edina dvorana v celotni Sloveniji, ki je vrtela drugačen, kakovosten avtorski film, dvorana tedaj še ljubljanske Kinoteke. Pa še ta se je ozirala skoraj izključno v zgodovino, medtem ko vpogleda v aktualni trenutek svetovne produkcije avtorskega, umetniškega in nacionalnega filma preprosto nismo imeli.
To je bil razlog, da so posamezniki — na Goriškem so bili to Boleslav Simoniti, Milovan Valič in seveda Silvan Furlan — pričeli sanjati o vrnitvi drugačnega filma. In tako se je rodila ideja o Filmskem gledališču (že sam izraz je, žal, na rahlo anahronističen način — film takrat še ni imel statusa »visoke umetnosti«, kakršnega je že dolgo imelo gledališče — poskušal poudariti izbranost in kakovost svoje ponudbe), posebnem programu izbranih filmskih naslovov, ki bi v sklopu rednega programa lokalnih kinodvoran ponudil drugačen, bolj avtorsko obarvan in kakovostnejši film. Prav po zaslugi omenjenih mož se je ta ideja na Goriškem ne samo prijela, pač pa je iz leta v leto pritegnila več gledalcev, z brezkompromisnim vztrajanjem pri doslednem širjenju kakovostnega filma, in s tem filmske kulture, pa je nenazadnje pripeljala do današnjih razmer, ki so pravo nasprotje tistih, iz katerih se je ideja o tovrstnem programu porodila. Namreč, ne samo da je ponudba kakovostnega avtorskega filma iz leta v leto bogatejša, tudi prikazovalcev, ki si želijo ta dela uvrstiti na spored, je vse več in več.
Sami smo se tako že pred nekaj leti lahko pričeli navduševati nad dejstvom, da končno lahko prav zares izbiramo naslove za naš program; da se nam ni več treba iti politike »vzemi, kar pač je«, po kateri smo morali kdaj pa kdaj poseči, da bi zapolnili rezervirana mesta v programu; da je, skratka, ponudba postala tako bogata, da nam omogoča povsem brezskrbno soočenje z morebitnimi zagatami (tu imamo v mislih predvsem naslove, ki so bili izbrani, a se je naknadno izkazalo, da jih zaradi tega ali onega razloga — ker so bili na primer že predvajani v okviru kakšnega drugega posebnega dogodka ali pa zaradi tega, ker jim distributer še ni fiksiral začetka njihovega pohoda po kinodvoranah — ni moč uvrstiti na program) ter pri oblikovanju programa dejansko selekcioniranje, táko, s katerim lahko gledalce opozarjamo na določene estetske ali tematske trende, na morebitna ustvarjalna vrenja v določenih nacionalnih kinematografijah ali regijah ali pa preprosto na zanimive avtorje in dela.
Zato mi, prosim, dovolite, da še enkrat ponovim: brez drznosti in poguma prej omenjenih posameznikov, ki so z iskreno predanostjo ideji širjenja filmske kulture ter morda še bolj s skupnim delovanjem, ki je razkrivalo, da so se še kako dobro zavedali pomembnosti sodelovanja vseh deležnikov v verigi kinodistribucije (organizatorjev, selektorjev in prikazovalcev), že pred dobrega četrt stoletja, v času tiste »velike pušče« v domačih kinodvoranah, pričeli načrtno širiti »cinefilski duh« tudi med najširšim občinstvom, vsega tega, kar imamo danes, preprosto ne bi bilo. Kot ga ne bi bilo tudi brez oseb, ki so za njimi prevzele obvezo in odgovornost, da nadaljujejo začeto delo, da še naprej omogočajo razvoj in širjenje filmske kulture: v prvi vrsti sta to bili ga. Pavla Jarc in naša Mateja Poljšak Furlan, ki sta projektu Filmskega gledališča omogočili kontinuiteto delovanja in razvoj. In končno, tudi brez vas, zvestega občinstva, ki je ta program vzel za svojega – ter s številkami prodanih abonmajev naravnost osupljal veliko večje, tudi največje (in s filmsko infrastrukturo veliko bolje opremljene) kraje –, vse to preprosto ne bi bilo mogoče. Prav je, da se to pove.
Tako smo resnično z veseljem pričakovali novo sezono našega programa. A zgodilo se je tisto, česar še v sanjah ne bi pričakovali: postali smo »žrtev lastnega uspeha«. Namreč, kljub obilju sijajnih filmov, ki so bili ali še bodo gostovali v domačih kinodvoranah, smo na koncu le s težavo sestavili program. Kako je to mogoče? Pravzaprav preprosto: število tistih, ki si želijo v svojo programsko ponudbo vključiti tudi tovrstna dela, je namreč hitro in resnično skokovito naraslo. Ob tem pa ima tudi proces priprave našega programa določeno specifiko, zaradi katere ne zmoremo fleksibilnosti, ki jo tako dinamične razmere terjajo. In tako smo letos ostali brez številnih naslovov, ki smo jih želeli uvrstiti v program.
Zoprno? Seveda! A samo in zgolj to. Če zaradi takih razlogov ostanemo brez posameznih naslovov, smo lahko le veseli. Jasno, v prihodnje se bo treba prilagoditi, spremeniti strategijo pristopa k sestavi programa. Toda tega, da je interes za kakovosten avtorski film vse večji, da si ga vse več prikazovalcev želi vključevati v svoje programe in da si ga želi vse več gledalcev redno spremljati — tega smo lahko le neskončno veseli, saj se s tem izpolnjuje in udejanja naloga, ki smo si jo že pred desetletji zadali: promovirati in širiti filmsko kulturo!
No, še najbolj pa smo veseli tega, da nam je kljub in navkljub zapletom in težavam, s katerimi smo se morali soočiti ob oblikovanju izbora, tudi tokrat uspelo sestaviti program, ki — vsaj po našem prepričanju — prinaša nadvse raznovrstno in geografsko razpršeno ponudbo (če seveda zanemarimo dejstvo, da dela prihajajo predvsem iz t. i. zahodnega sveta, medtem ko so primerki iz latinskoameriških, daljnovzhodnih in še prav posebej afriških kinematografij že vsaj zadnje desetletje prava redkost) ter nas hkrati opozarja na posamezne trende, ki oblikujejo polje aktualne produkcije avtorskega in umetniškega filma ter produkcije nacionalnih kinematografij. Pa naj gre pri tem za tematske poudarke, ki vzpostavljajo povezave med na prvi pogled nadvse raznolikimi deli, ali pa tiste produkcijske zgostitve v določenih regijah sveta, ki nas opozarjajo na ustvarjalni preporod določenega geografskega, kulturnega ali jezikovnega področja. A poglejmo konkretneje, kaj nam prinaša letošnji izbor filmov za Filmsko gledališče.
Tako kot je v zadnjem desetletju postalo že skoraj nekakšno pravilo, močno prevladujejo mednarodni koprodukcijski projekti. Med osemnajsterico letos izbranih del je namreč kar dvanajst mednarodnih koprodukcij in to število bi bilo nedvomno še višje, če se ne bi odločili, da v program letošnjega abonmaja uvrstimo kar celotno trilogijo ene vzhajajočih zvezd evropskega filma, Norvežana Daga Johana Haugeruda. Seveda, tej presenetljivi odločitvi, ki spodnaša naše lastno, sicer nenapisano pravilo, ki smo se ga v preteklosti vedno držali — da v tovrstnih primerih izberemo le eno delo posameznega avtorja —, so vsaj delno botrovale prej omenjene težave, na katere smo naleteli pri sestavi programa. A prav mogoče je, da bi se v njegovem primeru tudi brez teh odločili tako.
Brez pretiravanj namreč lahko rečemo, da je Dag Johan Haugerud eden najvznemirljivejših, najbolj pronicljivih in družbeno občutljivih ter pripovedno drznih in domiselnih filmskih avtorjev sedanjosti. Kar je pravzaprav nenavadno. Namreč, kot filmski avtor deluje od konca 90. let, a s kratkimi filmi, s katerimi je pričel, ter nekaj televizijskimi projekti in dvema ali tremi celovečerci si do nedavnega prav široke mednarodne prepoznavnosti ni izboril. Za svoja dela je sicer prejel kar nekaj festivalskih nagrad, a te so mu namenili izključno festivali in organizacije iz skandinavskih dežel. Nato pa Haugerud filmski svet osupne s pravo eksplozijo divje, drzne in predrzne ustvarjalnosti: v slabem letu, pravzaprav desetih mesecih, posname tri celovečerna dela, ki jih ustvarjalno zasnuje kot trilogijo mesta Oslo. S filmi Seks (Sex, 2024), Sanje (Drømmer, 2024) in Ljubezen (Kjærlighet, 2025) se Haugerud na ozadju, ki ga tvori urbana pokrajina modernega Osla, loti razmišljanj o intimnosti in želji, ki jih prepleta s temami spolnosti, istospolnih praks in osebnega hrepenenja. Z enim najbolj samosvojih pripovednih slogov, ki gledalca opozarja na številne možne perspektive, iz katerih je moč gledati na določen problem, je povsem očaral strokovno in širše občinstvo na evropskih filmskih festivalih. Tako je na lanski ediciji Berlinala postal celo prvi norveški cineast, ki je osvojil zlatega medveda (za Sanje), zelo odmevni pa sta bili tudi mednarodni premieri ostalih dveh filmov trilogije (Seks, Ljubezen) na lanskoletni Mostri.
Z uvrstitvijo Haugerudove celotne trilogije pa smo hoteli opozoriti tudi na svojevrsten preporod, ki ga v zadnjih letih doživlja norveška kinematografija. O tem nenazadnje priča tudi otvoritveni film letošnjega programa, Armand (2024), mladega Halfdana Ullmanna Tøndela, napeta psihološka srhljivka za zidovi osnovne šole, katere prostori postanejo pravo psihološko bojišče, na katerem se odrasli borijo vsak za svojo verzijo resnice. Čeprav je Halfdan vnuk slovitega Ingmarja Bergmana in igralke Liv Ullman, pa se nikoli ni opiral na »veličino« družinske tradicije, pač pa je krenil resnično na samosvojo pot, kar nenazadnje dokazuje tudi ta sijajni celovečerni prvenec, za katerega je prejel več festivalskih nagrad.
Četudi se na prvi pogled zdi, da vsaj še eno delo gravitira v bližini tega skandinavskega ustvarjalnega vretja, in sicer dansko-nemška koprodukcija Konec (The End, 2024) Joshue Oppenheimerja, pa nam prav to že zelo dobro znano ime med filmskimi ustvarjalci razkrije, da gre le za prilagajanje na aktualne produkcijske razmere v svetu. Američan Joshua Oppenheimer, sijajni dokumentarist in avtor večkrat nagrajenega Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012), se je tokrat lotil igrane forme … In s svojo drzno formalno zasnovo ponovno osupnil filmsko srenjo. Njegov Konec je namreč sijajni postapokaliptični muzikal, v katerem v glavni vlogi nastopi večna, legendarna Tilda Swinton in nas očara ne le s svojo vedno perfektno igro, ampak tokrat tudi s petjem. A čeprav je Konec na prvi pogled zelo drugačen od vsega, kar je Oppenheimer snemal do sedaj, in čeprav s formo muzikala odstopa celo od »klasične« evropske avtorske produkcije (toda, a ni ena njenih temeljnih značilnosti prav to, da se ne pusti omejevati, ne tematsko ne formalno?!), pa nam bližji pogled razkrije, da se povsem brezšivno umešča tako v njegov lastni filmski opus kot tudi v sočasno avtorsko produkcijo. Oppenheimer v njem namreč nadaljuje premislek človekovega boja za preživetje in vprašanja krivde, ki se pojavi ob vprašanju, kaj vse je pripravljen narediti zanj, s tem nadaljuje začeto v Teatru ubijanja, hkrati pa se čudovito umešča tudi v sodobno avtorsko produkcijo, ki kaže poudarjen občutek za ekološko katastrofo, ki ji drvimo naproti.
Omemba Tilde Swinton, ene najsijajnejših evropskih igralk, nas je napotila k temu, da se ozremo na tokratno zastopanost spolov. Žal moramo ugotoviti, da so v letošnjem programu avtorice znova močno zapostavljene. Med osemnajsterico izbranih filmov sta le dva delo režiserk. In sicer je to Gluha (Sorda, 2025) Eve Libertad ter Žal mi je, punčka (Sorry, Baby, 2025) njenega ameriške soimenjakinje Eve Victor. Obe sta sijajni deli, celovečerna prvenca (no, Eva Libertad je pred tem že sorežirala enega, a samostojno je to njen prvi celovečerni film), ki sta očarala tako festivalsko občinstvo kot tudi kritike. Gluha nas popelje v svet gluhih in nam ga z drznimi režijskimi prijemi, od znakovnega jezika do prevzemanja perspektive glavne igralke prek popolne osredotočenosti na njen pogled, poskuša čim bolj približati in nas seznaniti z življenjem v tišini. Američanka Eva Victor pa nam v resnično krasni hudomušni črni komediji Žal mi je, punčka na humoren, a hkrati globoko human način predstavi eno največjih travm mladih deklet – spolni napad.
Izpostaviti velja tudi blok »velikih avtorskih imen«, ki se nam predstavljajo s svojimi najnovejšimi deli. Na čelo te skupine seveda sodita zdaj že velikana evropskega avtorskega filma: Grk Yorgos Lanthimos, ki nam tokrat znova ponuja delo, v katerem nastopa njegova muza Emma Stone, in sicer tragikomično pripoved o uničujočem vplivu teorij zarote na izgubljene mlade duše z naslovom Bugonia (2025); ter Italijan Luca Guadagnino, ljubljenec najširšega občinstva, ki nas s filmom Queer (2025; zaenkrat še nimamo slovenskega distribucijskega naslova) odpelje v Mehiko 50. let prejšnjega stoletja in nam jo prek zgodbe lika, ki ga sijajno upodobi Daniel Craig, predstavi to »deželo pobega« za številne Američane, ki so bili »drugačne« spolne usmeritve.
Z nič manj fascinantnima filmskima izdelkoma pa se nam bosta predstavila bodoča velikana avtorskega filma. Prvi je na Zahodu živeči Iranec Ali Abbasi, ki nam ponuja enega najbolj pričakovanih naslovov zadnjega časa, drzno predrznega Vajenca (The Apprentice, 2024), v katerem brez karikiranja in brez ovinkov k senzacionalizmu izriše osebnostni portret nepremičninskega poslovneža, ki kmalu zatem postane eden najvplivnejših mož na svetu: Donalda Trumpa. Drugi pa je vzhajajoči mojster grozljivke, Američan Robert Eggers, ki je ta pogosto spregledani in omalovaževani žanr povzdignil na raven dodelanega avtorskega izdelka. Po sijajni Čarovnici (The Witch, 2015) in šokantnem Svetilniku (The Lighthouse, 2019) nam bo tokrat predstavil lastno vizijo enega ključnih del žanra, gotskega spomenika grozljivki, ki nosi naslov Nosferatu (2024). Domiselno zasnovana predelava klasike žanra je že do danes prejela več kot 60 različnih festivalskih nagrad in ob sijajni igralski zasedbi velja rezervirati termin, čeprav niste ravno pristaš žanra.
V ta sklop nedvomno sodi vsaj še ime portugalskega cineasta Miguela Gomesa. Čeprav se je večkrat hudomušno pritoževal, da se na Portugalskem snema filme z najmanjšim proračunom v celotni Evropi (Gomes očitno ni seznanjen z razmerami pri nas), pravi, da mu prav to omogoča izjemno ustvarjalno svobodo, kar se v vsem svojem sijaju izrazi tudi v njegovem zadnjem celovečercu Veliko potovanje (Grand Tour, 2024). V njem se Gomes na domiseln način poigra s konceptom »velikih potovanj«, na katera so se podajali evropski intelektualci konec 19. in v začetku 20. stoletja, saj osrednja lika, bežečega ženina, državnega uslužbenca Edwarda, ter Molly, njegovo nesojeno nevesto, pospremi na eno takih potovanj, ki pa je v resnici »lov za pobeglim ženinom« po daljnih azijskih deželah.
Posebno skupino tvorijo filmi, ki svoj pogled usmerijo v svet mladih, ki so drugačni in zaradi te drugačnosti še težje najdejo svoje mesto v svetu. Prav v tem sklopu najdemo eno najprodornejših ter hkrati najnežnejših in senzibilnih filmskih del, kar jih prinaša letošnji program, delo, nad katerim so se resnično glasno in soglasno navduševali na številnih svetovnih festivalih. Govorimo o drugem celovečercu madžarskega režiserja Gáborja Reisza, filmu z naslovom Razlaga za vse (Magyarázat mindenre, 2023), zmagovalcu prestižne beneške sekcije Horizonti. V njem nam predstavi mladega Abela, ki se ob težavnih pripravah na zaključne izpite zaljubi še v svojo najboljšo prijateljico Janko. S senzibilnostjo prežeti vpogled v svet mladih, predvsem tistih, ki so zaradi odmaknjene, vase zaprte narave v še toliko večjih težavah pri vstopanju v širše družbeno okolje.
Na neki način podobno, a vendarle tudi globoko drugačno zgodbo nam prinašata naslednja dva filma. V tok del, ki obravnavajo sodobne poglede na spolnost, pa naj gre za vprašanje fluidnosti in družbene pogojenosti definicije spola, za drugačne spolne prakse ali pa preprosto za odkrito obravnavo spolnih praks, ki so bile dolgo tabuizirane, bi lahko umestili Mlada srca (Young Hearts, 2024) belgijskega ustvarjalca Anthonyja Schattemana. To lepo in nežno delo, ki v formalni okvir zgodbe o odraščanju vplete nedolžno in univerzalno zgodbo o prvi ljubezni, pa čeprav je istospolna, je narejeno s takim prefinjenim občutkom za čustvena nihanja mladostnikov ter resnično odprtostjo za njihove težave, da so ga za svojega na različnih mednarodnih festivalih posvojile prav žirije otrok in mladostnikov. Za tovrstno delo je to nedvomno največja nagrada. Povsem drugačno, a hkrati osupljivo podobno pa je delo mladega argentinskega režiserja Federica Luisa, njegov celovečerni prvenec Simón (Simón de la montaña, 2024). Mladi avtor, ki se je dodobra uveljavil že s kratkimi filmi, nam je tokrat v slogu največjih mojstrov omogočil vpogled v svet ljudi, natančneje otrok s posebnimi potrebami. V nasprotju z večino dosedanjih del, ki obravnavajo to tematiko, nam Luis z genialno drzno pripovedno domislico odpre pogled v ta svet s povsem drugačne perspektive, kot smo je sicer vajeni. Vanj nas namreč popelje preko Simóna, 21-letnega fanta brez posebnih potreb, a grozljivo osamljenega in nerodnega pri vstopanju v družbo. Da bi vendarle našel svoje mesto v svetu, ki ga ne razume povsem, se prične pretvarjati, da je eden izmed njih, eden izmed otrok s posebnimi potrebami. In ti ga res brez pomislekov sprejmejo medse.
Dva koraka pred zaključkom pa bi radi opozorili še na deli, ki sta vsaj na prvi pogled bolj komercialno naravnani in po videzu neprimerno bolj »mainstreamovski« kot vsa ostala. A prosim, nikar ju ne sodite, ne da bi jima dali priložnost! Tako film Springsteen: Reši me od nikoder (Springsteen: Deliver Me from Nowhere, 2025) še zdaleč ni le ena tistih klasičnih zvezdniških biografij, katere edini razlog obstoja je iskanje novih načinov za promocijo že sicer več kot preveč promocijsko izpostavljenih popularnih glasbenih zvezdnikov. Ne, režiser in soscenarist Scott Cooper jo je zasnoval po knjižni predlogi Warrena Zanesa in se tako v prvi vrsti osredotočil na nastanek nedvomno najsijajnejšega Springsteenovega albuma, uglasbene poezije iz delavskih revirjev z naslovom Nebraska. Upali bi si celo reči, da tega dela nikakor ne gre zamuditi.
Drugi tovrsten film pa je francoska žanrska variacija na temo iz naše sijajne in žal vse premalo izpostavljene Inventure Darka Sinka, to je drzna in dinamična družbena satira z naslovom Vincent mora umreti (Vincent doit mourir, 2023) francoskega igralca Stéphana Castanga, ki se tokrat preizkuša v vlogi režiserja. Stéphan je v formalni okvir križanca med zgodbo o zombijih, preživetveno srhljivko in tragikomično satiro vpeljal zgodbo o neizstopajočem posamezniku, ki mu neznanci nenadoma strežejo po življenju. Znano? Morda. A vseeno boste presenečeni.
Kot prav posebno dolžnost, ki mi jo nalagajo tragični in nedopustni dogodki, ki smo jim priča na palestinskih ozemljih, Zahodnem bregu in zasedenem delu Golanske planote, pa dojemam nujo, da vas opozorim še na zadnje delo našega letošnjega programa. To sicer z dogajanjem ni neposredno povezano, a izjemni v Ukrajini rojeni sirski avtor na začasnem delu v Nemčiji, Ameer Fakher Eldin, nam tudi v drugem delu svoje trilogije – naslovil jo je Dom – filmu Jona (Yunan, 2025), različici svetopisemske zgodbe o preroku Joni, ki ga požre kit, svojski prispodobi spusta v globine in teme neznanega in ponovnega rojstva, predoči meditacijo o izgnanstvu, hrepenenju in identiteti. Zasnovana je na njegovi osebni izkušnji in izkušnji njegove družine, hkrati pa tudi večine palestinskega prebivalstva, ki je bilo pregnano s svojih domov. Obvezen ogled.
Denis Valič
- Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti
Kdaj: od 29. septembra do 4. oktobra 2025
Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica
Kako: osebno
Vplačila: do 15. oktobra 2024
Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.
- Vpis za nove abonente
Kdaj: od 6. do 15. oktobra 2025
Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica
Kako: osebno
Vplačila: ob vpisu
Redni abonma: 80 €
Upokojenci, študenti in dijaki: 60 €
Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5,5 €
Znižana cena vstopnice za otroke, dijake in študente: 4,5 €
Vplačila abonmajev bodo potekala na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica.
Urnik blagajne:
vsak delavnik: 10.00–13.00, 14.00–17.00 in uro pred prireditvijo
Z vpisom abonmaja si zagotovite:
-
- stalni sedež v dvorani,
- možnost obročnega plačila abonmajske vstopnice.
Mateja Poljšak Furlan
kustosinja / koordinatorka in organizatorka kulturnih programov
T: 05 335 40 15
E: kino@kulturnidom-ng.si
Blagajna
T: 05 335 40 16
E: blagajna@kulturnidom-ng.si
