Na prvi pogled se bo morda zazdelo, da je letošnja bera dokumentarnih filmov nadvse eklektična, napaberkovana z vseh strani, brez jasne strategije pri izboru. Popelje nas namreč od velikih smetišč Balkana prek zasedenih palestinskih ozemelj pa vse do odročne mehiške vasice na eni strani in daljnoazijskih kotičkov na drugi, od koder izhaja eden najbolj priljubljenih duhovnih voditeljev, tibetanski papež, če mu sploh lahko tako rečemo, dalajlama. A ko si pobliže ogledamo dela, ko pogled z najbolj očitnega premaknemo k tistemu, kar pronica izpod površine, lahko vidimo, da gre, prvič, za resnično aktualna dela, ki nagovarjajo nekatere izmed najbolj perečih ran sodobne družbe, in, drugič, za dela, ki jih druži želja po odkrivanju človečnosti skozi bolečino.

Poglejmo na primer uvodni film Stekleničarji. Na prvi pogled se morda zdi, da film nagovarja eno od balkanskih bizarnosti, tistih posebnosti tega prostora, ki jih še kako dobro poznamo in se jim z distance nasmihamo, češ, kaj vse počno ti Balkanci. A bodimo iskreni – v filmu predstavljeni delavci čistijo našo svinjarijo! Stekleničarji nam namreč na svojski, z bizarnim humorjem in človeško toplino prepleteni način predstavijo enega najbolj perečih problemov sodobne, s potrošništvom obremenjene družbe – nepregledno količino odpadkov, ki ostajajo za nami. In prav v tem, v opominjanju na prihajajočo ekološko katastrofo, na katero nas Vojinović opozarja tako, da nam hkrati pokaže človeške obraze tistih, ki jo poskušajo ublažiti, so Stekleničarji izjemni.

Izjemno je tudi eno najbolj hvaljenih dokumentarnih del v zadnjem desetletju, kolektivna Edina zemlja, ki nam predstavi enega izmed vidikov največje tragedije sodobnosti, ki se odvija pred našimi očmi – etničnega čiščenja okupiranih Palestinskih ozemelj. Večletno dokumentiranje načrtnega rušenja palestinskih vasi pred očmi svetovne javnosti, ki čaka in čaka, preden bi kaj konkretnega naredila, se je sprevrglo v solidarnostno sodelovanje palestinskih in izraelskih ustvarjalcev, kar dokumentarcu daje resnično poseben pečat in ga dviga nad možne očitke o propalestinski propagandi. Sijajni, tudi z oskarjem nagrajeni dokumentarni film, ki si ga je preprosto treba ogledati – ne samo zato, da bi si približali in razjasnili dogajanje v Gazi in okolici, pač pa predvsem zaradi tega, da ozavestimo enega najhujših zločinov proti človečnosti, ki se dogaja pred našimi očmi.

El eco, kakor se imenuje odročna mehiška vasica, kamor se je odpravila Tatiana Huezo, da bi posnela dokumentarni film, je svojski namig na dejstvo, da bo po ogledu še dolgo odmeval v nas. Tako preprosto delo, da nas s svojo preprostostjo pravzaprav osupne, nam ponudi vpogled v vsakdanje življenje prebivalcev te vasice in še prav posebej najmlajših med njimi, otrok. Z neverjetno naravnostjo nam pokaže, kako že od malih nog spoznajo, da je smrt sestavni del naših življenj, pa naj gre za smrt bližnjih oseb, živine, ki jo vzrejajo, ali posevkov, ki jih vzgajajo. Vse like nam približa s tako toplino in neposrednostjo, da jih po koncu filma skorajda sprejmemo za svoje.

Čeprav je bil namen ustvarjalcev portreta tibetanskega duhovnega voditelja dalajlame tudi morda, da nam z Modrostjo sreče približajo to duhovno osebnost, da nam predstavijo njegova razmišljanja in poglede na svet, pa se med gledanjem zazdi, da poslušamo že znane, večkrat izpostavljene stvari. Vseeno pa nam dokumentarni portret ponudi nekaj resnično zanimivih arhivskih posnetkov, ki so bili do zdaj neznani in celoto primerno začinijo. Pa tudi sicer je dalajlama tako pomembna, tako vsestranska javna osebnost, da nam karkšenkoli vpogled v njegovo življenje, ki nam ga skuša še bolj približati, za vse nas pomeni nekaj resnično dobrodošlega. Začnimo torej s plesom naših dokumentarističnih podob …

Denis Valič