Filmsko gledališče 2024/25 – za abonma in izven

Zelena meja (Zielona granica, Poljska, Irska, Turčija, Nemčija, ZDA, Francija, Belgija, Češka, 2023, črno-beli, 147 min.)

Režija: Agnieszka Holland

Scenarij: Agnieszka Holland, Gabriela Łazarkiewicz-Sieczko, Maciej Pisuk

Fotografija: Tomasz Naumiuk

Montaža: Pavel Hrdlička

Glasba: Frédéric Vercheval

Igrajo: Jalal Altawil (Bašir), Maja Ostaszewska (Julia), Behi Djanati Atai (Leila), Mohamad Al Rashi (dedek), Dalia Naous (Amina), Tomasz Włosok (Jan), Jan Aleksandrowicz-Krasko, Agata Kulesza, Joely Mbundu, Jasmina Polak

Produkcija: Metro Films, Astute Films, Marlene Film Production, Blick Productions, Beluga Tree, Canal + Polska, dFlights, Mazowiecki i Warszawski Fundusz Filmowy

Festivali, nagrade: Chicago 2023: nagrada občinstva za najboljši film mednarodnega programa; Benetke 2023: posebna nagrada žirije, nagrada mladega občinstva Arca CinemaGiovani za najboljši film, nagrada CinemaSara za najboljši film, nagrada Green Drop; nagrade poljskih filmskih kritikov 2023: zlata rola za najboljši poljski film leta; Ekran – Toronto 2023: nagrada občinstva za najboljši film; La Roche-sur-Yon 2023: nagrada občinstva za najboljši film; in številne druge

Odziv občinstva: šok in osuplost, ki se obrneta v skoraj enoglasno navdušenje

Odziv kritike: skoraj soglasno priznanje odličnosti eni najbolj čaščenih filmskih avtoric

Distributer: Fivia – Vojnik

Žanr: drama

Zgodba

Begunci z Bližnjega vzhoda in Afrike se poskušajo prebiti skozi nepredvidljive in močvirnate gozdove na tako imenovani »zeleni meji« med Belorusijo in Poljsko, da bi dosegli Evropsko unijo. Ti ljudje, med katerimi so tudi številni otroci in upokojenci, so zgolj igračke v geopolitični krizi, ki jo je umetno proizvedel beloruski diktator Aleksander Lukašenko. V filmu spremljamo usodo članov sirske družine, ki so jih med trajanjem vojne v njihovi državi zvabili v Evropo z obljubami o varnem prehodu meja, a so nato obtičali v prostranih poljskih gozdovih. V to nevidno vojno so vpleteni tudi aktivisti in vojaki, ki ravno tako bijejo svoje notranje bitke.

Komentar

»Zelena meja je portret begunske krize, ki je leta 2021 z novo močjo izbruhnila na pragu Evrope – natančneje, na gozdnatem območju Białowieża, skozi katero poteka meja med Poljsko in Belorusijo. Poljske oblasti so beloruskega predsednika Lukašenka obtožile, da prebežnikom z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki iščejo pot v Evropo, prodaja turistične vizume, potem pa jih na skrivaj trpa čez mejo na Poljsko, da bi tako destabiliziral EU in se ji maščeval za sankcije proti njegovi državi. Posledično je Poljska v primežu ksenofobne paranoje na meji postavila z bodečo žico obdano nikogaršnje ozemlje ter preusmerila na tisoče obmejnih policistov in vojakov, da so ljudi čez ograjo na skrivaj (in na silo) gnali nazaj v Belorusijo. Belorusi so nato počeli enako, kar pomeni, da so si nemočne ljudi kot žogice za ping pong čez mejo podajali več tednov, lahko tudi mesecev. V teh vicah beguncem z občasnim gverilskim dostavljanjem vode, osnovne zdravstvene nege in oblačil pomagajo le aktivisti, ki pa z vsako odpravo tvegajo, da se bodo ob najmanjši kršitvi drakonske zakonodaje znašli za zapahi. /…/ Iz fragmentirane (a ne kaotične) strukture zgodbe lahko sestavimo fresko skoraj že postapokaliptične situacije, ki je morda specifična za Poljsko, a definitivno ne nagovarja samo Poljakov: 75-letna režiserka pokaže, kako se je Evropa na begunsko krizo odzvala z nehumanim relativiziranjem samega koncepta človekovih pravic. Zelena meja na brezkompromisen, neposreden način – a s pazljivim izogibanjem voajerizmu – niza prizore sistemskega nasilja, ksenofobije in rasizma.

V skoraj nemem epilogu, ki je postavljen v leto 2022, je ideja o rasizmu še dodatno podčrtana: ko izbruhne vojna v Ukrajini, država z odprtimi rokami in na izjemno human način sprejme dva milijona (belskih in krščanskih) beguncev; vsi argumenti na temo državne varnosti so kar naenkrat odpadli.

Ana Jurc, MMC RTVSLO

»Struktura filma je takšna, da z vsakim novim poglavjem pred gledalcem razkriva nove delčke sestavljanke in na koncu se izriše nadvse kompleksna slika, ki nam dogajanje predstavi z različnih perspektiv. Hollandova se še kako dobro zaveda, da se je le tako mogoče približati resničnosti te podobe. Toda tisto, kar velja imeti za morda največji uspeh režiserke Holland in njenih soscenaristov Mecieja Pisuka in Gabriele Łazarkievicz, je to, da s temi spremembami fokusa in pogledov nadvse elegantno in predano zgodbo potiskajo naprej, korak za korakom. In pri tem nas popeljejo celo preko posameznih ʹšokantnih‘ obratov, preko katerih iz zgodbe ʹodpadejo‘ liki, ki smo jih vse dotlej imeli za osrednje. A to nikoli niso samovoljna dejanja demiurga, temveč dejanja, ki so vedno in vsakič podrejena le notranji logiki zgodbe ter težnji po stopnjevanju čustvenega odziva gledalcev.«

Marko Stojiljković, Pobjeda

Izjava avtorja

»Živimo v svetu, v katerem je za spoprijemanje z vsemi izzivi sodobnega časa treba veliko domišljije in poguma. Ob razmahu družbenih medijev in umetne inteligence je vedno težje dati glas odkritosti. Menim, da se z umetnostjo ni smiselno ukvarjati, če se ne borimo za ta glas, če se ne borimo za nagovarjanje pomembnih, bolečih, včasih nerešljivih vprašanj, ki nas postavljajo pred drastične odločitve. Prav takšne razmere so nastale na poljsko-beloruski meji.«

Agnieszka Holland, režiserka in soscenaristka