Filmsko gledališče 2026/2027

Zadnji viking (Den sidste viking, Danska, Švedska, 2025, 116 min.)

Mads Mikkelsen kot John Lennon v krvavi, skandinavsko odštekani črni komediji o dveh bratih, ki se odpravita na pot, da bi našla davno zakopani plen – in spotoma odkrijeta sama sebe. »Chiquitita, you and I know …«

Režija: Anders Thomas Jensen

Scenarij: Anders Thomas Jensen

Fotografija: Sebastian Blenkov

Glasba: Jeppe Kaas

Montaža: Anders Albjerg Kristiansen, Nicolaj Monberg

Igrajo: Nikolaj Lie Kaas (Anker), Mads Mikkelsen (Manfred/John), Sofie Gråbøl (Margrethe), Søren Malling (Werner), Bodil Jørgensen (Freja), Lars Brygmann (Lothar/Kjeld), Kardo Razzazi (Hamdan/Paul-George), Nicolas Bro (Flemming), Peter Düring (Anton/Ringo), Lars Ranthe (oče), Rikke Louise Andersson (mati)

Produkcija: Zentropa (Danska), Zentropa Sweden (Švedska), Film i Väst (Švedska)

Festivali, nagrade: nagrada Bodil 2026 (Zveza danskih filmskih kritikov): nagrada za najboljši kolektivni ustvarjalni prispevek; nagrada Robert 2026 (Danska filmska akademija): nagrada občinstva za najboljši film leta (ter rekordnih 13 nominacij); Benetke 2025: svetovna premiera; Liffe 2025; Toronto 2025; Sevilla 2026: otvoritveni film; Mannheim-Heidelberg 2026

Distribucija: Cinemania Group

Odziv občinstva: izrazito veliko opredelitev in povečini zelo pozitivne

Odziv kritike: presenetljivo visoke ocene za delo, ki je v prvih odzivih prejelo zelo nasprotujoče kritike

Žanr: črna komedija

Zanimivosti

Občasno naletimo na delo, ki je tako zelo drugačno, da nam pri opozarjanju na njegovo posebnost običajni, konvencionalni pristopi, kot je na primer nizanje pridevniških superlativov, ne pomagajo kaj dosti. Eno takih del je Zadnji viking, šesti celovečerec Andersa Thomasa Jensena. Seveda, lahko bi rekli, da je izjemen, edinstven, izrazito svojski. Vse te oznake držijo, a hkrati o njem tudi nič kaj dosti ne razkrijejo. Morda velja opozoriti, da to vsekakor ni dovršena estetska mojstrovina kot tudi ne izpiljen in obrtniško dodelan žanrski izdelek. Pa vendar ni prav nobenega dvoma o tem, da gre za resnično dragoceno, prav posebno delo, ki mu je Jensen vtisnil globok avtorski pečat. Po svoje nas spominja na tartufe – navzven skoraj neugleden, celo zaudarjajoč, a ko po obedu, pardon, ogledu, odidemo iz dvorane, nas spremlja še dolgo, resnično dolgo. Že po uvodni animirani sekvenci, ki je osupla in zmedla mnoge, je moč zaslutiti, da je pred nami delo, kakršnih skorajda nismo več vajeni. To je drzno in provokativno delo, zgostitev ustvarjalnega izbruha umetnika, ki je preprosto brezkompromisen pri udejanjanju lastne vizije.

Zgodba

Anker je izpuščen iz zapora, v katerem je zaradi ropa odsedel petnajst let. Nemudoma se odpravi do svojega brata Manfreda, ki je tedaj skril plen. A kaj, ko ima Manfred duševne težave, ki so načele njegov spomin, in ne ve več, niti kako mu je ime, kaj šele, da bi se spomnil, kam je zakopal ukradeni denar. Anker se ne vda in se z bratom odpravi na nenavadno popotovanje, da bi se dokopala do »pozabljenega« bogastva. Pri tem se na novo spoznavata in naletita na kopico čudakov, saj ju pot pripelje do posestva njunih staršev, ki je zdaj postalo uradno zatočišče za psihiatrične bolnike.