Razstavo z naslovom vdih izdih je zasnovala kustosinja Mojca Grmek, ki je izbrane umetnice in umetnike povabila k interpretaciji sintagme vdih izdih. Pri tem jo je zanimalo, ali jo je mogoče razumeti kot metaforo za kratkost in minljivost življenja? Kot preprosto zaznambo njegovega začetka in konca? Ali vsega, kar se zgodi vmes?

Sodelujoči na razstavi sintagmo interpretirajo različno, kljub temu pa je med njimi opaziti določene povezave. Boštjan Kavčič pri ustvarjanju izhaja iz zavedanja, da je univerzum celota, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju med seboj. V skladu s tem svoje skulpture pojmuje kot ORGanizme, ki nastajajo z osvobajanjem energij iz kamna, ko so zaključene, pa harmonizirajo energije v prostoru, kjer se nahajajo. Delo, ki ga predstavlja na razstavi, sestavljata dva ORGanizma, Jedro kot duh in Svitek kot materija, ki skupaj tvorita Enost – novo življenje.

Tudi kiparka Lučka Koščak (1957–2022) je vseskozi verjela, da njene figure ljudi-angelov vzpostavljajo ravnovesja, vendar ne v celotnem univerzumu, pač pa znotraj nas samih. Delo na razstavi – gre za knjigo, ki je nastala posthumno iz originalnih materialov z umetničine samostojne razstave v Hiši kulture z naslovom Dih iz leta 2013 – je na prvi pogled povsem drugačno od ostalih iz njenega opusa, vendar prav tako skuša spodbuditi eno od najbolj naravnih, a skoraj pozabljenih oblik komunikacije – ustvarjanje vezi s samim seboj skozi dih.

Odnos do samega sebe in do drugih je tudi tema, s katero se Luka Širok ukvarja v delu z naslovom Brez obrazi v dimu. Serija treh slik predstavlja »portrete«, ki se prikazujejo in izginjajo iz navidez naključnih barvnih nanosov na pretežno sivem ozadju in so vsakokrat drugačni, odvisno pač od razpoloženja, volje in domišljije gledalca. Na osnovni ravni slike torej govorijo o fluidnosti identitete, o ustvarjanju identitete skozi pogled drugega, o anonimnosti, brezosebnosti ali brezobzirnosti, lahko pa v njih vidimo tudi likovno metaforo za naključnost (ne)obstoja – zdaj nekaj je, že naslednji hip ni več.

Tematika hkratne prisotnosti in odsotnosti zanima tudi kiparko Tejko Pezdirc. Njeno delo z naslovom No small talk je največje in hkrati zadnje v seriji, kjer kot osrednji motiv uporablja kost. Kosti imajo v sebi nekakšno ambivalenco, na eni strani pričajo o propadanju in izginjanju telesa, obenem pa so njegov edini del, ki je ta proces preživel, zato so paradoksalno tudi znak trdovratnosti obstoja kot takšnega. Ta moment skuša umetnica v svojih delih še dodatno poudariti in na ta način omogočiti gledalcu, da v neizogibnosti minevanja uzre lepoto nastajanja nečesa novega.

Povezavo med erosom in tanatosom na svoj način izraža tudi slika Leona Zuodarja z naslovom Red LP. Slika je nastala, podobno kot umetnikova zadnja dela, z reciklažo ostankov starih (poslikanih) platen, ki jih umetnik s pomočjo šivalnega stroja sestavlja v nova ozadja in z ročno izvezenimi motivi v nove zgodbe. Vendar ni samo proces nastanka tisti, ki uteleša recipročnost med omenjenima silnicama, ampak tudi osrednji motiv razprtih ust, ki delujejo hkrati privlačno in grozeče, to pa še dodatno poudarja večpomenska simbolika rdeče barve.

Recipročnost med erosom in tanatosom, vendar na bolj subtilni ravni, zaznamuje tudi diptih Butterfleyes grafične umetnice Sonje Vulpes. Čeprav se njena dela navadno nagibajo na temnejšo stran, je tokrat ravno obratno. Če nas ne prepriča pozitivno vzdušje, žensko telo v igrivem položaju in metulji v njenih očeh, nas dokončno zapelje napis Must be love. Za ljubezen gre, za zaljubljenost, za popolno prepustitev in potopitev v eros, ki nas prevzame in ponese s seboj – tudi za ceno izgube samega sebe.

O povezavi med smrtnostjo posameznega organizma in neuničljivo silo življenja razmišlja tudi Jaka Vatovec v slikarskem diptihu z naslovom Seedless Apple. Diptih na obeh delih prikazuje bolj ali manj abstrahirano formo jabolka, ovito z verigo; na prvem je močnejše in jasnejše jabolko, na drugem veriga. Umetnik torej skuša prikazati nek proces, ki nas preko asociacije na genski inženiring usmerja v razmišljanje o smiselnosti smrti v povezavi z evolucijo.

Pomenski lok razstave zaključuje delo Ive Tratnik z naslovom Like Tears. Slika, podobno kot večina drugih iz njenega opusa, prikazuje vizijo postčloveškega sveta, ki ga naseljujejo žuželke in rastline, medtem ko je človek prisoten zgolj prek svojih ostankov – predmetov, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. Eden od teh ostankov je tudi umetna inteligenca, ki je že zdavnaj pozabila na svojega stvarnika in v nasprotju z njim zaživela kot »bitje« tega sveta.

Povsem na mestu je zaokrožiti razstavo s sporočilom, da bo tudi brez človeka življenje na svetu obstalo in se razvijalo dalje. Ne glede na to, kako sodelujoči umetniki in umetnice interpretirajo sintagmo vdih izdih, je namreč osnovni namen kustosinje razstave, da vse sodelujoče, vključno z gledalci in gledalkami, povabi k razmisleku, kaj pomeni preprosto – biti.

Mojca Grmek