Filmska sezona 2022/23

Tri minute – podaljšano (Three Minutes – A Lengthening, Nizozemska, Velika Britanija, 2021, 69 min.)

Bianca Stigter kot nekakšna arheologinja podrobno preučuje vsako sličico triminutnega domačega filma, posnetega leta 1938 v majhnem judovskem mestu na Poljskem, da bi v življenje priklicala skupnost, ki je izginila med drugo svetovno vojno. Esej o zgodovini, spominu in filmu spremlja pripoved Helene Bonham Carter.

Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta.

Režija: Bianca Stigter
Scenarij: Bianca Stigter po knjigi Glenna Kurtza Three Minutes in Poland: Discovering a Lost World in a 1938 Family Film
Montaža: Katharina Wartena
Glasba: Wilko Sterke
Pripoveduje: Helena Bonham Carter
Festivali, nagrade: Dnevi avtorjev, Benetke; Toronto; Telluride; IDFA; Sundance; Rotterdam; Solun; Bruselj (nagrada mlade evropske žirije); Dublin (nagrada za najboljši dokumentarec)
Distribucija: Cinemania group
Žanr: dokumentarni

Zgodba
David Kurtz je kot otrok iz Poljske emigriral v Združene države Amerike. Leta 1938 se je v Evropo vrnil kot turist in obiskal tudi Nasielsk, svoje rojstno mesto. Njegova 16-milimetrska kamera, ki jo je kupil posebej za to potovanje, je bila v majhnem kraju, kamor turisti niso zahajali, takrat še redko videna novost. Osemdeset let pozneje so njegovi povsem vsakdanji posnetki postali nekaj izjemnega. Gre za edine gibljive slike, ki prikazujejo Nasielsk pred drugo svetovno vojno. Skoraj vsi ljudje, ki jih na njih vidimo, so umrli v holokavstu.
Pričujoči dokumentarec se potopi v te dragocene tri minute, da bi odkril človeške zgodbe, ki se skrivajo na celuloidnem traku. Film sledi prizadevanjem Glenna Kurtza, da bi izvedel več o filmu svojega dedka, identificira ljudi in kraje, ki bi bili sicer izbrisani iz zgodovine, ter pomaga enega od preživelih povezati z njegovim izgubljenim otroštvom.

Izjava avtorice
»Na Facebooku sem naletela na knjigo Glenna Kurtza Three Minutes in Poland. Naslov me je pritegnil. Naročila sem jo in si ogledala posnetke na spletni strani Spominskega muzeja ZDA o holokavstu. Med gledanjem sem se spraševala: ali bi bilo mogoče te tri minute podaljšati, da bi preteklost ostala v sedanjosti?
Gradivo sem podrobno preučila, da bi videla, kaj bi lahko celuloid ponudil gledalcem skoraj stoletje pozneje. Posnetke sem obravnavala kot arheološki artefakt, s pomočjo katerega vstopimo v preteklost.
Stopila sem v stik z Glennom Kurtzem, odpotovala v Nasielsk, da bi našla morebitne sledi iz preteklosti, ter odšla v Detroit na pogovor s preživelim Mauriceom Chandlerjem in njegovo družino.
Po tej obsežni raziskavi sem gradivo na različne načine zmontirala, da bi oživila čim več dejstev in zgodb o Nasielsku. Nekaj sekund v kavarni tako postane plesni prizor, en sam posnetek trga pa pripoveduje zgodbo o deportaciji judovskih državljanov … Vse obraze, ki se pojavijo v filmu, smo izrezali in povečali ter se tako poklonili ljudem iz Nasielska. Stare podobe poljskega mesta smo združili s sodobnimi zvoki in ustvarili tesno zlitje preteklosti in sedanjosti.
Tri minute – podaljšano je eksperiment, ki omejenost spremeni v prednost. Živimo v času, zaznamovanem z obilico podob, ki si jih nikoli ne ogledamo dvakrat. Mi pa smo hoteli narediti ravno nasprotno: vedno znova se vračamo k istim trenutkom, prepričani, da nam bodo vsakič prinesli drugačen pomen. Film se začne in konča z istimi nezmontiranimi najdenimi posnetki, vendar jih boste drugič gledali povsem drugače.
Tri minute – podaljšano raziskuje naravo filma in dojemanje časa. Z dejanjem gledanja občinstvo sodeluje pri ustvarjanju spomenika.«
Bianca Stigter

Komentarji
»Tri minute – podaljšano je časovna kapsula, spomenik, zapletena filozofska detektivka in pretresljivo pričevanje o nacističnih grozodejstvih. Je pa tudi obširen razmislek o iluzorni in entropični naravi samega filmskega medija.«
Justin Chang, Los Angeles Times

»Tri minute – podaljšano je navdušujoče protisloven film, ki govori tako o izgubi kot o moči spomina, da izgubljeno prikliče k življenju, o trajnosti in hkrati krhkosti filma kot materialnega predmeta. V formalnem smislu je delo drzno in hkrati osvežujoče preprosto: Bianca Stigter se izogne konvencijam dokumentarnega filma, ko jih premišljeno zreducira na njihove najmanjše, najmočnejše elemente. Tri minute – podaljšano se izkaže za ne-tako-majhen čudež. To je film, poln poezije, moči in razmišljujoče miline.«
Ann Hornaday, The Washington Post