Umetniški film – sezona 2021/22

Telesce (Piccolo corpo, Italija, Slovenija, Francija, 2021, 89 min.)

Pred projekcijo bo Milena Mileva Blažić, redna prof. na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani na področju humanistike, literarne vede, naredila kratek uvod v film na temo pravljic.

Prvenec Laure Samani, obarvan z magičnim realizmom in postavljen na kruto furlansko podeželje z začetka 20. stoletja, je svetovno premiero doživel v prestižni sekciji Teden kritike v Cannesu, s Festivala slovenskega filma pa odnesel vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo.

Režija: Laura Samani
Scenarij: Laura Samani, Marco Borromei, Elisa Dondi
Fotografija: Mitja Ličen
Montaža: Chiara Dainese
Glasba: Fredrika Stahl
Zvok: Luca Bertolin, Riccardo Spagnol, Nathalie Vidal
Producenta: Nadia Trevisan, Alberto Fasulo
Produkcija: Nefertiti Film, Rai Cinema
Koproducenta: Danijel Hočevar, Thomas Lambert
Koprodukcija: Vertigo, Tomsa-Films, v sodelovanju z Viba film
Igrajo: Celeste Cescutti, Ondina Quadri, Marco Geromin, Giacomina Dereani, Anna Pia Bernardis, Angelo Mattiussi, Luca Sera, Teresa Cappellari, Marzia Corinna Mainardis, Marisa Rupil, Ivo Ban
Festivali, nagrade: Teden kritike, Cannes (svetovna premiera); FSF Portorož (vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in za najboljšo fotografijo); Liffe (nagrada FIPRESCI); Solun (najboljši celovečerec v sekciji Meet the Neighbours); London (častna omemba v sekciji prvencev); Sevilla (nagrada občinstva); Kairo (posebna nagrada žirije); Toronto; Busan; Sarajevo
Distribucija: Vertigo

Zgodba
Nekega zimskega dne na začetku 20. stoletja v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje v predpeklu, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zaboj s hčerkinim trupelcem in se poda na dolgo, upanja polno pot proti čudežnemu kraju …

Zanimivosti
Temeljna nit zgodbe – materin boj za odrešitev hčerkine duše – nedvomno izhaja iz katoliške predstave o nekrščenih otrocih, obsojenih na večno bivanje v predpeklu. A če ima katoliška doktrina v filmu vlogo sprožilca dogajanja, lahko v njem prepoznamo tudi mnoga nekrščanska verovanja; ta zaznamujejo vedenja in prakse ljudi, ki jih protagonistka na poti srečuje – tako tista članov njene skupnosti kot tudi drugih, ki jih sreča na svojem potovanju, potem ko zapusti domačo vas.

Od razsvetljenstva dalje, predvsem pa z industrializacijo in urbanizacijo ter posledično spremenjenimi družbeno-ekonomskimi odnosi, so ta verovanja v Evropi večinoma začela izgubljati dominantno vlogo v življenjih ljudi. A marsikje, zlasti na ruralnih območjih, so živela dalje še dolgo v 20. stoletje, in ponekod živijo še danes. Zato ni nenavadno, da so zaznamovala tudi življenja ljudi v filmski zgodbi, postavljeni v Italijo na začetku 20. stoletja.

Katoliška predstava o dušah umrlih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga obsojene na večno bivanje v predpeklu, je deloma prekrila verovanja o posmrtnem življenju duš, ki izhajajo iz mnogo starejše (indo)evropske tradicije in jih najdemo tudi na območjih, kjer katoliška vera ni razširjena. Po teh tradicijskih predstavah se smrt v temelju deli na dobro in slabo. Ideja o »dobri« smrti je v slovanskih jezikih sicer implicitna že v sami besedi »smrt«, ki izhaja iz indoevropskega korena v pomenu »smrt« ter predpone v pomenu »dober« ali »svoj«. Umreti naj bi torej pomenilo umreti »dobre«, »svoje« smrti – smrti, ki je naravna, nenasilna, do katere pride v starejših letih, ko je človekova življenjska moč že izčrpana, doma, med bližnjimi sorodniki, ki poskrbijo za pravilno izvedene obsmrtne obrede, najbolje jeseni ali pozimi in ponoči, ko naj bi bila po verovanjih vrata med svetovoma živih in mrtvih odprta in tako prehod duše na oni svet olajšan. Koncept dobre oz. slabe smrti je tesno povezan s predstavo o čistih in nečistih umrlih. Za ljudi, ki so umrli dobre, tj. svoje smrti, se je verjelo, da bodo varno prišli na drugi svet in tako postali spoštovani predniki, ki bodo z onega sveta pomagali živim, ti pa bodo v zameno zanje molili, jim darovali, obiskovali njihove grobove itd. Na drugi strani je pokojnike, ki so umrli ne-svoje smrti, čakala zelo drugačna usoda. Zanje je veljalo, da bodo postali nečisti umrli, katerih duše ne bodo mogle priti na drugi svet in bodo zato obsojene na večno bivanje v vmesnem prostoru med svetovoma živih in mrtvih. Teh umrlih so se ljudje bali, saj so se prikazovali nepričakovano in jih plašili, zato so verjeli, da lahko povzročajo nesrečo ali škodo. Zanje se je v slovenski folklori pod vplivom krščanstva marsikje uveljavil izraz »vicane duše«.

Za nečiste umrle so tako veljali vsi tisti, katerih življenje so nasilno prekinili drugi ali sami, pa tudi na splošno vsi, ki so umrli prezgodaj in tako niso uspeli do konca izživeti življenja, na primer umrle porodnice, ljudje, ki jih je zadela strela, itd. V to kategorijo sodijo tudi tisti, ki so imeli v času življenja stik z onstranskimi silami ali pa pred smrtjo niso dokončno prekinili odnosa z živimi, na katere so jih, na primer, še po smrti vezale neizpolnjene obljube ali neodplačani dolgovi. Pomembno kategorijo nečistih umrlih sestavljajo tudi ljudje, ki med umiranjem in po smrti niso bili deležni pravilnih obsmrtnih obredov (pogosto tujci, ki so umrli v tujem okolju, kjer njihovi sorodniki niso mogli poskrbeti zanje), ali pa so umrli z nedefiniranim družbenim statusom. To so bili lahko neporočeni (ki so jih v upanju, da bi takšno njihovo usodo preprečili, pogosto simbolno poročili po smrti), pa tudi otroci, ki so umrli, ne da bi bili na tak ali drugačen način simbolno sprejeti v skupnost. Tako kot otroci, ki so umrli brez krsta, tudi ti otroci niso imeli pravega pogreba, ampak so jih zakopali pod ogrado, pod kakšno drevo na posestvu, v gozdu ipd. – podobno kot se je zgodilo s truplom nekrščene mrtvorojene hčerke protagonistke filma.

Na metaforični oziroma simbolni ravni se v filmu spretno prepletajo še mnoga druga tradicijska verovanja; ker na tem mestu ni mogoče obravnavati vseh, naj omenim zgolj nekatera. Rudnik, jama oziroma votlina v gori, skozi katero mora protagonistka na svoji poti do svetišča, imajo v tradicijskih predstavah pogosto konotacijo onstranstva, prostora, kamor gredo duše po smrti. Frazem »vstopiti v gorsko votlino« v nekaterih jezikih tudi dobesedno pomeni »umreti«. Folklora mnogih evropskih ljudstev tako pozna pripovedi o vhodu na oni svet skozi jamo ali votlino – morda se spomnimo le na Jurčičevo pripoved o jami, po kateri se pride na drugi svet, ki jo je slišal pripovedovati v času svojega otroštva na Dolenjskem. Natiranje obraza protagonistke in njenega spremljevalca s pepelom pred vstopom v goro, ki ga lahko vidimo v filmu, je lucidno usklajeno s temi predstavami – ob vstopu v oni svet se je treba zakriti, da te umrli ne bi prepoznali kot tujca, vsiljivca iz sveta živih, in se ti maščevali.

Ker po evropskih tradicijskih verovanjih vsako novo življenje prihaja iz sveta mrtvih, so votline v gorah in jame kot lokacije onstranstva pogosto razumljene tudi kot maternice, od koder se na naš svet v večnem krogotoku rojevanja in smrti utelešajo nove duše in spet vračajo vanje. Pokopi umrlih v votlinah in jamah so tako razumljeni kot vrnitev umrlega nazaj v maternico zemljo, kjer ostaja v svetu mrtvih, dokler se njegova duša ponovno ne utelesi v maternici ženske, se iz nje rodi ter se zatem ob smrti spet vrne v grob (jamo) kot zemeljsko maternico. Ta verovanja kažejo tudi na tesno semantično povezavo med grobom (onstranstvom) in maternico, pri čemer je vloga ženske vloga mediatorke med svetovoma živih in mrtvih.

Še pogosteje kot votline in jame ima v tradicijskih kulturah konotacijo onstranstva vodna površina. V mnogih mitologijah po svetu – spomnimo se samo na morda najbolj znan grški mit o Haronu, ki s čolnom preko reke prevaža umrle na oni svet – ter evropskih folklornih pripovedkah je voda, pa naj je to morje, reka ali jezero, tista, ki ima vlogo meje med svetovoma živih in mrtvih. Protagonistkino vožnjo v čolnu po jezeru, tako kot že pred tem prehod skozi gorsko votlino-rudnik, lahko v skladu s temi predstavami morda razumemo tudi kot njeno simbolno pot na oni svet, njeno potopitev v jezero pa kot njen dokončni vstop vanj.

Podobno kot velja za gorske votline, se po tradicijskih verovanjih duše umrlih nahajajo tudi v onstranskih vodah, ki se simbolno enačijo z materničnimi vodami. Plodovnica, iz katere se rojevajo otroci, ima tako konotacijo onstranskih vodnih območij, iz katerih se na ta svet utelešajo nove duše. Ta predstava o cikličnem prehajanju duš iz onstranskih voda na ta svet in njihovem vračanju nazaj vanje ob smrti končno vzpostavlja tudi narativni krog filma: medtem ko v prvem kadru protagonistkin obredni vstop v morje napove njen porod in rojstvo otroka, njena smrt in ponovna združitev z mrtvo hčerko v morju v zadnjem kadru simbolno zaokrožita (življenjsko) pot junakinje in njene hčerke.
– prof. dr. Mirjana Mencej