Suzana Brborović se v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja z nedavno ustvarjeno serijo slik večjih in srednje velikih formatov. Večletna znanka številnih skupinskih razstav v tej instituciji letos prvič nastopa samostojno, razstavljena pa so dela, ki so nastala med letoma 2020 in 2022. Ta v svojem jedru dovršeno ohranjajo za umetnico značilne strukturalistične arhitekturne elemente, potencirano geometrijo in gradnjo slike z odvzemanjem skrbno nanesenih plasti. S tega vidika umestitev dotičnih slik v apartno ovalno razstavišče predstavlja nenavaden kontrast med na prvi pogled nehvaležnim tlorisom galerije ter nesporno strogostjo in linearnostjo umetnin, ki primarno izžarevajo preciznost, ostrino, disciplino in strukturnost. Pa vendar, navidezno neskladje ustrezno pritiče pojavnosti novih del, katerih nabor označuje prelomnico v umetničini praksi, ki se z nezanemarljivimi spremembami odraža tako na oblikovni kot tudi na vsebinski ravni. Lahko bi se tudi spogledovali z idejo, da je ravno novogoriška galerija, ki s svojo obliko in svodom spominja bodisi na orbito, observatorij ali vežo vesoljnega plovila, ravno prav dopadljiv in ustrezen prostor za avtoričino novo serijo, ki je odločno usmerjena kvišku in fokusirana na nebo.

Observatorij nam postreže z deli, katerih osrednja tema je upiranje pogleda v prostranstvo, v nebo in vesolje. Zelo obširno in nemalokrat nedoumljivo izhodišče se v tandemu z življenjskimi spremembami umetnice in gonjo po alteraciji načina dela manifestira v likovnem eksperimentiranju, drzni igrivosti in dopuščeni sproščenosti. Čeprav nove vizualne težnje in vsebinske preobrazbe pri novonastalih delih niso najbolj očitne ali hipoma prepoznavne, je v njih zaznati zračnost, namignjeno imaginarno vsebino, domišljijsko distopijo in sanjave privide. Med očitnejše novitete spadajo fantastične podobe nočnega neba, ki jih zaznamujejo mistična temačnost ter globoke, v teksturah in odtenkih križajoče se črnine. Pridružujejo se jim prevetreni posnetki teleskopskih in astronomskih fotografij, prepletenih ter likovno podkrepljenih z geometričnimi mrežami svetlejših barv, ki pretkano zabrišejo mejo med tehnološkimi izumitvami človeštva in transcendentalnimi pojavi fizike. Nalašč manj sugestivne in temu primerno manj očitne so navezave na specifična literarna ali umetnostnozgodovinska izhodišča, ki se na slikah uresničujejo bodisi v obliki forme, barvne palete ali umetelnosti, bodisi narekujejo ozračje, ambient, pogosto kar dobesedno atmosfero. Afirmirano arhitekturno in zgodovinsko proučevanje struktur so v tem oziru nadomestila specifična vsebinska zanimanja in razmišljanja o nedoločljivi, a hkrati izjemno potencialni bodočnosti.

Odmik od na videz začrtane umetniške prakse Suzane Brborović se na razstavi razodeva v dinamičnem razmerju med organskimi novostmi in zapuščinsko stalnico. Mestoma ostaja zvesta preteklosti, spet drugje, oziraje v prihodnost, razbija meje lastnega udobja in navad. Glavni atributi, kot so geometrijske strukture, črte in arhitektura, ostajajo, a posvojijo značilnosti igrivega, celo ležernega. Umetniško delo postane manj grafično, bolj abstraktno in sproščeno. Zopet nas na primer spremljajo umetnici ljubi heksagoni, ki kot izredno prikladen in čvrst mnogokotnik spomnijo tako na čebelje satovje, progresivno urbanistično načrtovanje in berlinske antenske kupole kot tudi na geodezične paviljone za glamping ali rejv, famozno preprogo iz najuspešnejše Kingove ekranizacije ali priljubljeno igro Naseljenci otoka Catan. Na slikah so le-ti ilustrirani kot nekakšni sestavljeni zasloni, ki na princip Trumanovega šova omogočajo personalizirane poglede v nebo. Če se je v prejšnjih serijah umetnica navezovala denimo na zapuščene ruševine in reminiscence nemške industrializacije, se pri novih delih konkretneje naslanja na tehnološki napredek in znanstvenofantastični žanr. Tega zaznamujejo z vesoljem povezane zadevščine, infrastrukture in tehnologija, ki poleg vprašanja o lastnem obstoju in percepciji univerzuma razgrinjajo enigmatično razpotje med tehnološko utopijo ali fatalno pogubo.

Kritičnost in bržkone morbidnost se pri premiernem ogledu del zazdi kot zgolj oddaljena, ne pretirano grozeča sugestija. Na prvi pogled so navzoča vsebinsko nezahtevna in krotka dela, katerih glavna krepost ostaja likovnost in nesporna osredotočenost na sliko kot medij. Prvobitni cilj ustvariti estetsko zanimive slike, pri katerih umetnica zagonetno vsebino in zgodbo kompenzira z uporabo specifičnih barv, oblik in občutki lebdenja, se uresniči v podobah, ki presenetijo z brezhibno tehnično izvedbo, očesu zanimivo kompozicijo in zmožnostjo prisojanja absurdnih referenc. Ena izmed teh je slika z naslovom Imagine a tree, ki z izbrano barvno paleto, umeščenimi elementi in kompozicijo deluje kot odvod enega bolj priljubljenih t. i. mikrožanrov svojevrstne vizualne estetike, popularizirane na spletu, imenovane vaporwave. Žanr, ki je vzniknil v prvem desetletju enaindvajsetega stoletja, zaznamujejo ponavljajoči se elementi palm, posajenih v obliki drevoreda, mreža ali cesta, ki se vleče v horizont, sončni zahodi, v nebo dvigajoči se nebotičniki, fragmenti slavnih antičnih plastik, okenca in logotipi prepoznavnih programskih oprem, oblaki in indicirani deli tehnoloških naprav ali prevoznih sredstev. Vse skupaj preveva kombinacija vijoličnih, rožnatih, oranžnih in turkiznih odtenkov, čeznje pa se vežeta neonski filter in izrazita mrežasta tekstura ali šahovnica. Omenjenemu subkulturnemu žanru pritiče tudi vsebinski normativ, ki na satiričen način opozarja na ambivalentno sožitje nostalgije, popularne kulture in tehnologije z namečkom potrošništva, oglaševanja in kapitalizma. Če kaj od naštetega drži za slike Suzane Brborović, sta to zagotovo ambivalenca in kaos vsevprek, ki se na platnu sestavita v smiselno, estetsko zadovoljujočo se celoto. Elementi, kot so barviti oblaki, zametki sončnih zahodov in odmevi ustvarjanja v klasičnem Slikarju iz devetdesetih, se sicer pojavijo tudi na nekaterih drugih slikah, a so v vizualnem smislu primarni umetničinemu slogu in likovni genezi, kjer gledalec vsaj z vsebino ostaja načrtno neobremenjen.

Korektno tolmačenje učinkov slik na gledalca in njihovo delovanje v razstavnem prostoru je navkljub moči pisane besede prej izjema kot pravilo. Bržkone resnična je misel, da še tako kompleksen opis in odlična reprodukcija slikam ne delata nikakršne usluge. Ogled slik v živo omogoča edinstveno izkustvo tridimenzionalnosti in zaznavo vseh tekstur, barv, drobnih detajlov, kontur ter različno debelih nanosov barve. V stvarnosti in materialnosti so v živo videti drugače, občutno zahtevnejše in še bolj impresivne. Na nekaterih delih se zazdi, da se pod površino videnega skriva še pet drugih umetnin. Avtorica namreč posamezno sliko gradi na zelo kompleksen način premišljenega plastenja barv, uporablja lepilne trakove, poslužuje se računalniških programov, kolažiranja, izrezovanja in projiciranja. Tvarino na platnu, ki jo nalašč zakomplicira in kar se da nakopiči, nato postopoma odvzema in sliko vzvratno razplasti. Z nepogrešljivimi orodji, kot sta selotejp in ostro rezilo, tako ustvarja zelo precizne, tehnično delikatne slike, sam postopek pa je dolgotrajen in garaški, terja dobro mero koncentracije, dobro vizijo in odločnost. Postopek ustvarjanja pogosto prinaša naknadna vizualna odkritja in presenečenja ter ustvari nove dialoge med plastmi, ki zavoljo dovršene in uravnotežene slike terjajo dodatno prilagajanje, predvsem pa čas. Posamezna slika zato lahko nastaja tudi več let, v procesu izpopolnjevanja pa kakšno delo tudi propade in se izrodi. Ne preseneča, da so se ob spremenljivih pogojih dela zaradi širše produkcije sprejele odločitve, ki uresničujejo težnjo po svežem pristopu in malenkostni razbremenjenosti. Jasni premiki k očitno svobodnejši, neobremenjeni in abstraktni potezi so se zgodili že pri seriji, poimenovani Doodles, ki je bila ob koncu leta 2020 predstavljena v ljubljanski galeriji Škuc. Serija, ki je bila v določenih pogledih narejena v koprodukciji z neobremenjenim enoletnikom, je predrugačila umetničin način dela in ji dopustila biti bolj igriva, sproščena, celo manj sadistična. Zmes omenjenih pristopov privede do dotične razstave, ki uteleša ravno pravšnje razmerje med razpuščenim in strukturalnim.

Ni skrivnost, da so na likovnem področju uveljavljene in dodobra prepoznane slike Suzane Brborović od gledalca venomer terjale nekoliko več pozornosti in zbranega motrenja. Slike so v svoji pojavnosti in reševanju prostorskih problemov tako intenzivne, da nagovarjajo tako neuklonljivega naravoslovca kot tudi zasanjanega svobodomisleca. Razstava Observatorij združuje umetničin nadzorovan pogled, spreminjajoče se fascinacije in združevanje likovnih pristopov. Postreže z intimnim kolažem urbanističnih osnov, geometrije, popularne kulture, ponotranjene estetike, nadgrajenih arhitekturnih pejsažev in prostranega vesolja. Njeno srčiko bi lahko zaokrožili na podlagi motrenja naslednjih dveh idej. Lastno bivanje in razumevanje obstoja namreč pogosto osmišljamo skozi prostor in arhitekturo. Druga stvar, skozi katero to počnemo, je preklemano vesolje, ki ostaja nesporna inspiracija, hkrati pa vzbuja nevzdržen strah in paranojo. Suzana Brborović spretno žonglira z obema. Na slikah oživlja na eni strani nedoumljiv kontrast med redom, izračunljivostjo, natančnostjo, na drugi pa nezanemarljiv kaos, fluidnost, spremenljivost in nepredstavljivost vesolja. Pogled v nebo, ki ironično indicira ozir v preteklost, je tako premetena metafora za načrtno upodobljeno neskladje, ki v delih nastopa kot nerazločljiva, zavajajoča ukana, ali zremo v fantastično prihodnost ali prikrito sedanjost.

Maša Žekš