Filmsko gledališče 2024/25 – za abonma in izven

Stari hrast (The Old Oak, Velika Britanija, Francija, Belgija, 2023, barvni, 113 min.)

Režija: Ken Loach

Scenarij: Paul Laverty

Fotografija: Robbie Ryan

Montaža: Johnathan Morris

Glasba: George Fenton

Igrajo: Dave Turner (TJ Ballantyne), Ebla Mari (Yara), Claire Rodgerson (Laura), Trevor Fox (Charlie), Chris McGlade (Vic), Col Tait (Eddy), Jordan Louis (Gary), Chrissie Robinson (Erica), Chris Gotts (Jaffa Cake)

Produkcija: StudioCanal UK, Sixteen Films, Why Not Productions, BBC Film, Les Films du Fleuve

Festivali, nagrade: Cannes 2023; Gent 2023: nagrada občinstva za najboljši film; Locarno 2023: nagrada občinstva UBS za najboljši film; Valladolid 2023: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada za najboljšo glavno moško vlogo; Sudbury 2023: nagrada po izboru občinstva za najboljši film; Palić 2023: nagrada občinstva za najboljši film; Calgary 2023: nagrada občinstva za najboljši film; Busan 2023; Philadelphia 2023; Leiden 2023; Mumbaj 2023; Solun 2023; Stockholm 2023; Lizbona 2023; Singapur 2023

Odziv občinstva: obsežno poenotenje v navdušenem odobravanju, kakršnega vidimo le redko

Odziv kritike: skoraj soglasno priznanje odličnosti

Distribucija: Fivia – Vojnik

Žanr: drama

Zgodba

Tommy Joe Ballantyne je lastnik še edinega preostalega delujočega puba v malem mestecu na severu Anglije. V preteklosti, ko so v okolici še s polno paro delovali rudniki ter tej majhni ruralno-urbani skupnosti zagotavljali vsakodnevni kruh in brezskrbni jutri, jih je bilo še veliko. A nato, po letih brutalnega thatcherizma, ko je bilo delovanje celotnega gospodarstva prepuščeno zgolj in samo trgu, so se rudniki pričeli zapirati, skupnost pa je ostala brez vsakdanjega kruha in tudi brez nekega »jutri«. Vsi javni prostori so se pričeli zapirati, ljudje – oropani prihodnosti – so se pričeli izseljevati. Tako je to degradirano okolje, v katerem se je kopičil resentiment, postalo idealni prostor za vznik družbenih ekstremizmov, rasizma in ksenofobije; okolje, v katerem so nepremičnine zaradi izseljevanja ostajale prazne in izgubljale ceno; okolje, v katerem je še kot edini javni prostor, namenjen skupnosti, ostal Ballantyneov pub … To okolje je nenadoma postalo zanimivo za begunce, ki so bežali pred vojno in ekstremizmi, a nato trčili ob lokalne ekstremizme. In Ballyntyneov pub je postal prizorišče tega srečanja.

Izjava avtorja

»Na severovzhodu smo posneli dva filma o ljudeh, ki so obtičali v tisti zlomljeni družbi [Jaz, Daniel Blake in Medtem ko vas ni bilo]. Oba sta se neizogibno nesrečno končala. Toda spoznali smo številne močne, velikodušne ljudi, ki so se na mračne čase odzvali s pogumom in odločnostjo. Čutili smo, da moramo posneti tretji film, ki bi to odražal, hkrati pa ne bi podcenjeval stisk, s katerimi se ljudje soočajo, ali težav, ki so doletele območje v zadnjih desetletjih. Tam se je vsekakor skrivala še ena, daljša zgodba – samo najti smo jo morali. /…/ Paul je slišal, kaj se je zgodilo ob prvem prihodu sirskih družin, in pomislila sva, da je prav to zgodba, ki bi jo bilo treba povedati. Ampak najprej sva jo morala razumeti. Dve skupnosti, ki živita druga ob drugi. Obe imata resne probleme, toda ena od njiju se spopada s travmo pobega iz nepredstavljivo krute vojne, žalujoča za umrlimi in v velikem strahu za tiste, ki so ostali zadaj. /…/ Ali lahko ti dve skupnosti živita skupaj? Odgovori bodo različni … Kje lahko v teh temnih časih najdemo upanje? Vprašanje se je zdelo težko, toda bili smo odločeni poiskati odgovor.«

Ken Loach, režiser