Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
13. 12. 2024 - 17. 1. 2025

BETI BRICELJ & SANDI RENKO: GEODIALOGI, slike in objekti

Mestna galerija Nova Gorica
13. 12. 2024 - 17. 1. 2025

BETI BRICELJ & SANDI RENKO: GEODIALOGI, slike in objekti

Mestna galerija Nova Gorica
Razstavna sezona 2024/25

 

Dvojna osebna razstava umetnikov Beti Bricelj in Sandija Renka

                                  

Razstava: 13. december 2024–17. januar 2025

Otvoritev: petek, 13. december 2024, ob 19.00

Kurator: Denis Volk

 

Slikarja in vizualna ustvarjalca, Postojnčanka Beti Bricelj in Tržačan Sandi Renko sta slovenska likovna umetnika, aktivna doma in v tujini. Sodita med pomembne ustvarjalce geometrične abstrakcije v mednarodnem merilu. Na razstavi Geodialogi v novogoriški Mestni galeriji vzpostavljata medsebojni dialog, ki sta ga začela že pred to razstavo, med samim procesom snovanja in izbora del, na razstavi pa se spogledujeta s prostorom. Preko del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve, umetniška dela sama pa vzpostavljajo dialog s prostorom in z gledalcem v tem prostoru.

 

 

O umetnikih

Beti Bricelj je diplomirala na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje – Arthouse v Ljubljani. Med študijem je na povabilo avstralske vladne organizacije Department of Aboriginal Affairs, Adelaide odpotovala za leto dni v Avstralijo, kjer je raziskovala aboridžinsko kulturo (1998/99). Svoja dela je predstavila na številnih likovnih simpozijih in samostojnih ter skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Kot umetnica je leta 2007 sprejela arhitekturni izziv, kjer je svojo umetniško vizijo  realizirala kot ‘Pot sonca’ na stavbi poslovno trgovskega objekta Epicenter B2 v Postojni. Sodelovala je na bienalnih razstavah Origins in Geometry v Muzeju za geometrijo in MADI art v Dallasu, Texas, ZDA, kjer je leta 2017 prejela tretjo nagrado za delo iz serije FlatCube. V tem istem muzeju se je leta 2014 predstavila na osebni razstavi in vodila Artist Talk z naslovom Ritem, oblika in barva. V Dallasu je bilo njeno delo vključeno tudi na razstavah Geometric Gala in Fresh look. V zadnjih petih letih se je predstavila na več kuratorskih razstavah pod naslovom Art et Mathématque tudi na Université de Cean v Normandiji. Na selekcioniranih razstavah v galeriji Abstract Project v Parizu, na 195. letni razstavi Kraljeve škotske akademije v Edinburgu, v Vasarelyjevem muzeju v Budimpešti, na samostojni razstavi v Ostravi na Češkem, v galeriji ZS na Dunaju, r8m v Kölnu, Aircube v Linzu, itd. V Sloveniji pa na selekcionirani razstavah Struktura Iluzije v Galeriji mesta Ptuj, Razširjeni vid v galeriji Cukrarna, na mednarodnem festival Art Stays na Ptuju ter drugod. Njena dela so tako v zasebnih kot v muzejskih zbirkah v Sloveniji in po svetu, za svoje umetniško delovanje pa je prejela tudi več nagrad in priznanj. Od leta 2002 je članica ZDSLU, od leta 2020 pa članica mednarodne skupine The Drawing Collective. Živi in dela v Postojni.

 

Sandi Renko je diplomiral na umetnostnem zavodu Umberto Nordio v Trstu. Leta 1969 je nastalo njegovo prvo delo iz valovite lepenke. Leta 1971 se je preselil v Padovo in tam odprl studio za oblikovanje, vizualne komunikacije in umetniško vodenje. Prva retrospektiva njegovih del je iz leta 2015 v galeriji Padiglione delle Arti, v Markonu v Benetkah. S predstavniki konkretne umetnosti, kot so Cruz-Diez, Le Parc, Tornquist, je v New Yorku razstavil leta 2016 na razstavi The sharper perception, naslednje leto pa je sodeloval na razstavi Biasi, Campesan, Munari and other friends of Verifica 8+1 v okviru 57. beneškega bienala. Leta 2021 je bilo njegovo delo izbrano na bienalu Origins in Geometry –Museum of Geometric and MADI Art v Dallasu. Razstavljal je v Italiji, Sloveniji, Avstriji, na Hrvaškem, Nemčiji, Franciji, Švici in ZDA. Od leta 2019 deluje v Trstu.

Razstavni katalog

 

Mestna galerija Nova Gorica
Trg E. Kardelja 5
5000 Nova Gorica

 

Urnik v času razstave
Ponedeljek – petek: 9.00 – 13.00 in 15.00 – 19.00
Sobota: 9.00 – 12.00
Ob nedeljah in praznikih zaprto.

 

Informacije in kontakt
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

Leteti, lebdeti ali padati?

 

Beseda geodialogi je sestavljenka. Dialog lahko razložimo kot komunikacijo, razgovor, medsebojno izmenjevanje misli in idej med dvema. Predpono geo- pa si v tem primeru lahko razlagamo na dva načina. Prvi je v zvezi z Zemljo, tlemi, tako da lahko misli navežemo na prizemljitev, razumski pristop, premišljenost, načrtovanje, kar so značilnosti ustvarjalnega procesa v geometrični abstrakciji. Umetnik povsem nadzoruje nastajanje dela in tudi svoja čustva, ki so v tem ustvarjanju izključena. Druga razlaga pa je s stališča matematike, katere področje je geometrija, ki se ukvarja z geometrijskimi pojmi, kot so točka, črta, ploskev ali lik in telo ter njihovi odnosi in spreminjanje v prostoru. To pa so tudi motivi in elementi geometrične abstrakcije.

 

Beti Bricelj in Sandi Renko sta slovenska likovna umetnika, aktivna doma in v tujini. Sodita med pomembne ustvarjalce geometrične abstrakcije v mednarodnem merilu. Na razstavi Geodialogi vzpostavljata medsebojni dialog, ki sta ga začela že pred razstavo, med samim procesom snovanja in izbora del za razstavo, na razstavi pa se spogledujeta s prostorom, prek del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve. A tudi umetniška dela vzpostavljajo dialog s prostorom in gledalcem v njem. Da umetnika lahko razumemo, moramo poznati njun način dela, deloma tudi stopnje, ki so pripeljale do sedanjega načina dela. Imata podoben premišljen in načrtovan pristop k ustvarjanju, saj oba preizkušata svoje ideje v številnih variacijah na skicah, ki jih ustvarjata s pomočjo mrežne strukture.

 

Gibanje, učinki in izhodišča

Pri obeh umetnikih se pojavljata dve glavni smeri ustvarjanja. Ena je eksperimentiranje s ploskvami štirikotnih oblik, ki jih nalagata kot plasti in tako oblikujeta navidezen prostor, kar je bližje Beti Bricelj, drugi so kockasti motivi, ki so pogostejši pri Sandiju Renku. Razlikujeta se v izvedbi svojih idej in učinkih, ki jih vzbudita pri gledalcu. Želja in namen obeh pa je, da je gledalec pri ogledu čim bolj aktiven, da se pred sliko premika, si jo ogleda od blizu in daleč ter z vseh strani, da razmišlja, kaj vidi, da opazi in doživi učinek, ki sta ga predvidela in zasnovala umetnika ter ga gledalcu zastavila kot uganko. Aktivno udeležen gledalec vzpostavlja s sliko dialog in ji daje smisel. Med gibanjem pred sliko ali kompozicijo – stransko ali s približevanjem in oddaljevanjem – opazi premikanje motiva (kinetični učinek) in formiranje prostora ali iluzionističnega učinka (optični učinek).

 

Pri delih Beti Bricelj se z oddaljenostjo spreminja predmet v fokusu: od blizu so to manjše ploskve ene slike iz kompozicije in občutek prostora med njimi, z malo večje razdalje je to del kompozicije, opazi se, da se ploskve s slike v sliko ožijo ali širijo, krajšajo ali daljšajo, nekoliko spreminjajo lego, včasih se zazdi, da se to dogaja okoli navidezne točke. Z večje oddaljenosti pogled zajame celo kompozicijo, opazijo se svetlejši in zgoščeni, temnejši predeli kompozicije ter morda (cikcakasto) zaporedje.

Umetnica včasih iz začetne ploske skice razvije tridimenzionalni prostorski model ali objekt, ki ga z razvijanjem in dodelavo pretvori zopet v ploskovno slikovno površino. Tako so nastala tudi dela iz serije Flat Cube.

Sandi Renko izhaja pri svojem delu iz prostorskega modela. Tri poglede na model upodobi na valoviti podlagi, ko pa se gledalec pred sliko premika, prehajajoče forme podob ustvarjajo iluzionistični optični prostor, v katerega je umeščen navidezno tridimenzionalni motiv/model, ki deluje kot hologramski objekt, ki se premika. Rezultat ustvarjanja z uvedbo nadzorovane napake, zaradi katere se črta, ki formira ploskev, kot po naključju zaustavi pred ali čez njeno mejo, so zabrisane ploskve in liki, ki delujejo mehkejši, kot če jih gledamo skozi mlečno steklo.

 

Prostorska postavitev

Dvojna osebna razstava Beti Bricelj in Sandija Renka v Mestni galeriji Nova Gorica (MGNG) je zasnovana kot avtorska prostorska postavitev, pri kateri umetnika in umetniška dela vzpostavljajo dialog med seboj in tudi z razstavnim prostorom. Postavitev in prezentacija del na razstavi se prilagajata prostoru s krožno obliko. Krog in krožne oblike v njunih delih niso zastopane.

 

Kompozicija malih slik Beti Bricelj s črnimi ploskvami je postavljena z načrtovanim zamikom vrst. Zavzame velik del krožne stene, se ji povsem prilagaja in prevzame njeno okroglino. Modra kompozicija, postavljena na ravni steni, je kvadratne oblike, sestavljajo jo kvadratne slike s pravokotnimi površinami, ki so obarvane z različnimi odtenki modre. Na delu krožne stene je tudi kompozicija slik iz serije Flat Cube. Od daleč izgledajo kot kocke, ki letijo, lebdijo v zraku ali od nekod padajo. Umetnica želi, da gledalec občuti, da se približujejo, oddaljujejo, da so v gibanju. Vzbujajo vtis, da so enake velikosti in da so oddaljene ene od drugih, bolj, kot dejansko so. Med njimi se formira navidezen prostor. K iluziji oddaljenosti prispevajo tudi različne velikosti platen, na katerih so naslikane. Motiv sestavljajo oglate površine, enakomerno obarvane v osnovne barve svetlih in temnejših tonov. Pri pozornem gledanju se razkrijejo iluzionistični elementi, zaradi katerih v resničnosti ne morejo obstajati, so zgolj iluzija, da so naslikane kocke popolne.

 

Renko je v MGNG v krožni obliki galerije in arhitekturnih elementov dobil navdih za vzvalovane slike, ki spominjajo na čarobne leteče preproge. Ovijajo se okoli stebrov, letijo ob steni ali lebdijo in pristajajo na tleh. Barvno se navezujejo na dela Beti Bricelj iz serije Flat Cube, po izvedbi pa ohranjajo osnovne značilnosti njegovih del: osnova je valovita lepenka s tremi podobami, na slikah pa prepoznamo ostro omejene pravokotne ploskve, ki se v večini prekrivajo v prostoru, in segmente prepletenih trakov kvadratov ter dele kock, oboji pa imajo ostre ali zabrisane robove.

 

Čustva

Umetnika poskušata z racionalno geometrijsko abstrakcijo prodreti do čustev gledalca in do njegovega doživljanja umetnine. Oba se v ta namen poslužujeta zlasti barve. Z barvo v slike vnašata dodatno dinamiko in vplivata na razpoloženje gledajočega.

Slike Beti Bricelj iz serije Flat Cube so močnih osnovnih barv. Gledalca močne čiste barve razvedrijo in je zato veliko bolj dovzeten za reševanje iluzionističnih ugank, ki mu jih je zastavila umetnica. Tudi ona želi gledalca z barvami dodatno aktivirati in ga usmeriti, da slike opazuje in o njih razmišlja.

Nežni barvni prehodi Renkovih slik lahko vzbudijo v gledalcu asociacije na nekaj doživetega in mu v spomin prikličejo tudi takratna čustva. Tudi ukrivljena ali vzvalovana valovita podlaga lahko prek spominskih asociacij vpliva na čustva. Stroga geometrija prek zaobljenih linij podlage postaja bolj organska; to se dogodi tudi zabrisanim likom zaradi črt, ki ne gredo do roba lika. Ostrina (motiva) nenadoma postane mehkejša. Renku tako posredno prek asociacij uspe vplivati na čustva gledalca in čustveno doživetje geometrijske abstrakcije.

 

Beti Bricelj in Sandi Renko sta v svojem dolgoletnem ustvarjalnem procesu izoblikovala lastna stališča do geometrijske abstrakcije, glede prostora, perspektive, celo do pogleda gledalca in jih predstavljata vsak v svojem opusu. Nekoliko se med seboj razlikujejo, vendar imajo nekatere skupne točke, s katerimi se oba strinjata, denimo o prostoru, geometrijskem ustvarjanju in ustvarjanju iluzionističnih učinkov. Umetnika v medsebojnem dialogu izmenjujeta poglede na geometrijske oblike, barvo, ritem in cikcakasto. Nehote v različna razmerja postavljata krog in pravokotnik, saj združujeta krožno strukturo galerije z deli in z motivi pravokotnih oblik na slikah. Prek posameznih del pozivata gledalca, da motiv prepozna, doživi iluzionistični učinek in si ustvari svoje mnenje o njunem dialogu.

 

Dela Beti Bricelj kažejo disciplinirano raziskovanje v polju racionalne in načrtovane geometrične abstrakcije. Z minimalnimi sredstvi želi doseči čim večje iluzionistične učinke in maksimalno angažiranje gledalca pri njihovem odkrivanju. Za njeno resnostjo izvedbe se skrivajo hudomušno zastavljene uganke gledalcu, ki kažejo na fleksibilnost geometrijske abstrakcije. Za strogostjo umetnice se skriva tudi razigranost, kar ji prinaša veliko zadovoljstvo.

 

Sandi Renko nenehno izpopolnjuje izvedbo svoje slike, katere trojnost podobe je njena glavna značilnost. Raziskovanje usmerja na polje čustvenega doživljanja geometrične abstrakcije, kar se z njenimi osnovnimi načeli skoraj izključuje. Z uvajanjem novih tehnologij in materialov v produkcijo je vse bolj inovativen v izvedbi, površino širi v prostor, pri snovanju nekaterih del sodeluje z umetniki drugih umetniških zvrsti – tako so nastale glasbene slike –, v doživljanje slikarskih del pa vključuje še druge čute, denimo sluh.

 

Verjetno pa se tudi Beti Bricelj strinja z Renkom, ki pravi, da je ta (geometrijska) umetnost vezana na ambient. Abstrakcija te pelje v širše prostore. Lepota narave je prostor in velikost prostora.

 

Denis Volk

Leteti, lebdeti ali padati?

Beseda geodialogi je sestavljenka. Dialog lahko razložimo kot komunikacijo, razgovor, medsebojno izmenjevanje misli in idej med dvema. Predpono geo- pa si v tem primeru lahko razlagamo na dva načina. Prvi je v zvezi z Zemljo, tlemi, tako da lahko misli navežemo na prizemljitev, razumski pristop, premišljenost, načrtovanje, kar so značilnosti ustvarjalnega procesa v geometrični abstrakciji. Umetnik povsem nadzoruje nastajanje dela in tudi svoja čustva, ki so v tem ustvarjanju izključena. Druga razlaga pa je s stališča matematike, katere področje je geometrija, ki se ukvarja z geometrijskimi pojmi, kot so točka, črta, ploskev ali lik in telo ter njihovi odnosi in spreminjanje v prostoru. To pa so tudi motivi in elementi geometrične abstrakcije.

Beti Bricelj in Sandi Renko sta slovenska likovna umetnika, aktivna doma in v tujini. Sodita med pomembne ustvarjalce geometrične abstrakcije v mednarodnem merilu. Na razstavi Geodialogi vzpostavljata medsebojni dialog, ki sta ga začela že pred razstavo, med samim procesom snovanja in izbora del za razstavo, na razstavi pa se spogledujeta s prostorom, prek del izmenjujeta mnenja, poglede in idejne rešitve. A tudi umetniška dela vzpostavljajo dialog s prostorom in gledalcem v njem. Da umetnika lahko razumemo, moramo poznati njun način dela, deloma tudi stopnje, ki so pripeljale do sedanjega načina dela. Imata podoben premišljen in načrtovan pristop k ustvarjanju, saj oba preizkušata svoje ideje v številnih variacijah na skicah, ki jih ustvarjata s pomočjo mrežne strukture.

 

Gibanje, učinki in izhodišča

Pri obeh umetnikih se pojavljata dve glavni smeri ustvarjanja. Ena je eksperimentiranje s ploskvami štirikotnih oblik, ki jih nalagata kot plasti in tako oblikujeta navidezen prostor, kar je bližje Beti Bricelj, drugi so kockasti motivi, ki so pogostejši pri Sandiju Renku. Razlikujeta se v izvedbi svojih idej in učinkih, ki jih vzbudita pri gledalcu. Želja in namen obeh pa je, da je gledalec pri ogledu čim bolj aktiven, da se pred sliko premika, si jo ogleda od blizu in daleč ter z vseh strani, da razmišlja, kaj vidi, da opazi in doživi učinek, ki sta ga predvidela in zasnovala umetnika ter ga gledalcu zastavila kot uganko. Aktivno udeležen gledalec vzpostavlja s sliko dialog in ji daje smisel. Med gibanjem pred sliko ali kompozicijo – stransko ali s približevanjem in oddaljevanjem – opazi premikanje motiva (kinetični učinek) in formiranje prostora ali iluzionističnega učinka (optični učinek).

Pri delih Beti Bricelj se z oddaljenostjo spreminja predmet v fokusu: od blizu so to manjše ploskve ene slike iz kompozicije in občutek prostora med njimi, z malo večje razdalje je to del kompozicije, opazi se, da se ploskve s slike v sliko ožijo ali širijo, krajšajo ali daljšajo, nekoliko spreminjajo lego, včasih se zazdi, da se to dogaja okoli navidezne točke. Z večje oddaljenosti pogled zajame celo kompozicijo, opazijo se svetlejši in zgoščeni, temnejši predeli kompozicije ter morda (cikcakasto) zaporedje.

Umetnica včasih iz začetne ploske skice razvije tridimenzionalni prostorski model ali objekt, ki ga z razvijanjem in dodelavo pretvori zopet v ploskovno slikovno površino. Tako so nastala tudi dela iz serije Flat Cube.

Sandi Renko izhaja pri svojem delu iz prostorskega modela. Tri poglede na model upodobi na valoviti podlagi, ko pa se gledalec pred sliko premika, prehajajoče forme podob ustvarjajo iluzionistični optični prostor, v katerega je umeščen navidezno tridimenzionalni motiv/model, ki deluje kot hologramski objekt, ki se premika. Rezultat ustvarjanja z uvedbo nadzorovane napake, zaradi katere se črta, ki formira ploskev, kot po naključju zaustavi pred ali čez njeno mejo, so zabrisane ploskve in liki, ki delujejo mehkejši, kot če jih gledamo skozi mlečno steklo.

 

Prostorska postavitev

Dvojna osebna razstava Beti Bricelj in Sandija Renka v Mestni galeriji Nova Gorica (MGNG) je zasnovana kot avtorska prostorska postavitev, pri kateri umetnika in umetniška dela vzpostavljajo dialog med seboj in tudi z razstavnim prostorom. Postavitev in prezentacija del na razstavi se prilagajata prostoru s krožno obliko.

Kompozicija malih slik Beti Bricelj s črnimi ploskvami je postavljena z načrtovanim zamikom vrst. Zavzame velik del krožne stene, se ji povsem prilagaja in prevzame njeno okroglino. Modra kompozicija, postavljena na ravni steni, je kvadratne oblike, sestavljajo jo kvadratne slike s pravokotnimi površinami, ki so obarvane z različnimi odtenki modre. Na delu krožne stene je tudi kompozicija slik iz serije Flat Cube. Od daleč izgledajo kot kocke, ki letijo, lebdijo v zraku ali od nekod padajo. Umetnica želi, da gledalec občuti, da se približujejo, oddaljujejo, da so v gibanju. Vzbujajo vtis, da so enake velikosti in da so oddaljene ene od drugih, bolj, kot dejansko so. Med njimi se formira navidezen prostor. K iluziji oddaljenosti prispevajo tudi različne velikosti platen, na katerih so naslikane. Motiv sestavljajo oglate površine, enakomerno obarvane v osnovne barve svetlih in temnejših tonov. Pri pozornem gledanju se razkrijejo iluzionistični elementi, zaradi katerih v resničnosti ne morejo obstajati, so zgolj iluzija, da so naslikane kocke popolne.

Renko je v MGNG v krožni obliki galerije in arhitekturnih elementov dobil navdih za vzvalovane slike, ki spominjajo na čarobne leteče preproge. Ovijajo se okoli stebrov, letijo ob steni ali lebdijo in pristajajo na tleh. Barvno se navezujejo na dela Beti Bricelj iz serije Flat Cube, po izvedbi pa ohranjajo osnovne značilnosti njegovih del: osnova je valovita lepenka s tremi podobami, na slikah pa prepoznamo ostro omejene pravokotne ploskve, ki se v večini prekrivajo v prostoru, in segmente prepletenih trakov kvadratov ter dele kock, oboji pa imajo ostre ali zabrisane robove.

 

Čustva

Umetnika poskušata z racionalno geometrijsko abstrakcijo prodreti do čustev gledalca in do njegovega doživljanja umetnine. Oba se v ta namen poslužujeta zlasti barve. Z barvo v slike vnašata dodatno dinamiko in vplivata na razpoloženje gledajočega.

Slike Beti Bricelj iz serije Flat Cube so močnih osnovnih barv. Gledalca močne čiste barve razvedrijo in je zato veliko bolj dovzeten za reševanje iluzionističnih ugank, ki mu jih je zastavila umetnica. Tudi ona želi gledalca z barvami dodatno aktivirati in ga usmeriti, da slike opazuje in o njih razmišlja.

Nežni barvni prehodi Renkovih slik lahko vzbudijo v gledalcu asociacije na nekaj doživetega in mu v spomin prikličejo tudi takratna čustva. Tudi ukrivljena ali vzvalovana valovita podlaga lahko prek spominskih asociacij vpliva na čustva. Stroga geometrija prek zaobljenih linij podlage postaja bolj organska; to se dogodi tudi zabrisanim likom zaradi črt, ki ne gredo do roba lika. Ostrina (motiva) nenadoma postane mehkejša. Renku tako posredno prek asociacij uspe vplivati na čustva gledalca in čustveno doživetje geometrijske abstrakcije.

Beti Bricelj in Sandi Renko sta v svojem dolgoletnem ustvarjalnem procesu izoblikovala lastna stališča do geometrijske abstrakcije, glede prostora, perspektive, celo do pogleda gledalca in jih predstavljata vsak v svojem opusu. Nekoliko se med seboj razlikujejo, vendar imajo nekatere skupne točke, s katerimi se oba strinjata, denimo o prostoru, geometrijskem ustvarjanju in ustvarjanju iluzionističnih učinkov. Umetnika v medsebojnem dialogu izmenjujeta poglede na geometrijske oblike, barvo, ritem in cikcakasto. Nehote v različna razmerja postavljata krog in pravokotnik, saj združujeta krožno strukturo galerije z deli in z motivi pravokotnih oblik na slikah. Prek posameznih del pozivata gledalca, da motiv prepozna, doživi iluzionistični učinek in si ustvari svoje mnenje o njunem dialogu.

Dela Beti Bricelj kažejo disciplinirano raziskovanje v polju racionalne in načrtovane geometrične abstrakcije. Z minimalnimi sredstvi želi doseči čim večje iluzionistične učinke in maksimalno angažiranje gledalca pri njihovem odkrivanju. Za njeno resnostjo izvedbe se skrivajo hudomušno zastavljene uganke gledalcu, ki kažejo na fleksibilnost geometrijske abstrakcije. Za strogostjo umetnice se skriva tudi razigranost, kar ji prinaša veliko zadovoljstvo.

Sandi Renko nenehno izpopolnjuje izvedbo svoje slike, katere trojnost podobe je njena glavna značilnost. Raziskovanje usmerja na polje čustvenega doživljanja geometrične abstrakcije, kar se z njenimi osnovnimi načeli skoraj izključuje. Z uvajanjem novih tehnologij in materialov v produkcijo je vse bolj inovativen v izvedbi, površino širi v prostor, pri snovanju nekaterih del sodeluje z umetniki drugih umetniških zvrsti – tako so nastale glasbene slike –, v doživljanje slikarskih del pa vključuje še druge čute, denimo sluh.

Verjetno pa se tudi Beti Bricelj strinja z Renkom, ki pravi, da je ta (geometrijska) umetnost vezana na ambient. Abstrakcija te pelje v širše prostore. Lepota narave je prostor in velikost prostora.

 

Denis Volk

Mogoče vas zanima tudi …

Skoči do vsebine