Filmska sezona 2025/2026

Romanje (Romería, Španija, Nemčija, 2025, 112 min.)

Katalonska režiserka Carla Simón (Poletje 1993, Alcarràs) znova zakoplje v zgodovino svoje družine, da bi iz spominov – tako resničnih kot izmišljenih – sestavila zgodbo svojih staršev.

Režija in scenarij: Carla Simón
Fotografija: Hélène Louvart
Montaža: Sergio Jiménez, Ana Pfaff
Glasba: Ernest Pipó
Igrajo: Llúcia Garcia, Mitch, Tristán Ulloa, Alberto Gracia, Miryam Gallego, Janet Novás, José Ángel Egido, Marina Troncoso, Sara Casasnovas, Celine Tyll
Festivali, nagrade: Cannes; San Sebastián, New York; Busan; Sarajevo; New Horizons
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: drama

Zgodba
Osemnajstletna Marina odpotuje v Vigo na atlantski obali, da bi spoznala družino svojega biološkega očeta. Tako on kot njena mama sta umrla, ko je bila Marina še čisto majhna. Marinin prihod razburka dolgo zakopana čustva in odpre nezaceljene rane iz preteklosti. Skozi srečanja s člani številčne družine dekle počasi sestavlja razdrobljene in pogosto protislovne spomine na mater in očeta.

Izjava avtorice
»Imam srečo, da sem del velike družine s številnimi zgodbami, kar je postalo moj glavni vir navdiha. Družinski odnosi me fascinirajo, ker si družine ne izberemo sami – razmerja so kompleksna, polna konfliktov in travm, a tudi brezpogojne ljubezni, zaupanja in zvestobe.
Oče mi je umrl, ko sem bila stara tri leta, mama pa, ko sem jih imela šest; oba zaradi aidsa. Očetovo družino sem nazadnje videla na maminem pogrebu, potem pa smo izgubili stik. Ko sem se pripravljala za vpis na univerzo, sem potrebovala očetov mrliški list, zato sem stopila v stik s starimi starši. Nekaj ur pozneje me je poklical eden od stricev in me povabil na obisk. Radovednost ter želja, da bi našla svoje korenine, sta premagali zamero zaradi dolgoletnega molka. Pri osemnajstih sem sama odpotovala v Vigo v Galiciji, da bi spoznala očetovo družino in odkrila zgodbo svojih staršev.
Moja mama in oče sta bila mlada, ko je Španija v osemdesetih letih prešla v demokracijo. To je bil čas svobode in eksperimentiranja, ko so mladi zavrgli vrednote, podedovane od globoko katoliške in konservativne družbe. Toda dolgo pričakovano obdobje svobode, znano kot La Movida, je prineslo tudi heroinsko krizo, zaradi katere je Španija postala država z najvišjo stopnjo smrtnosti zaradi aidsa v Evropi. Te zgodbe pa so pogosto ostale zamolčane.
Romanje je film o spominu, o neulovljivih družinskih trenutkih, ki jih morda ne bomo nikoli popolnoma razumeli. Zgodbo svojih staršev sem skušala rekonstruirati skozi pogovore z družino in znanci, toda ni mi uspelo. Deloma je bila kriva inherentna razdrobljenost spomina, toda glavna ovira je bila stigma, ki obkroža aids in zamegljuje preteklost. S filmom sem želela obuditi dediščino pozabljene generacije, ki je trpela posledice tako odvisnosti od heroina kot pojava novega virusa. To je del španskega zgodovinskega spomina, ki si zasluži ponovno obravnavo.
Ko sem spoznala, da zgodbe svojih staršev nikoli ne bom izvedela v celoti, sem spomine, ki so mi manjkali, začela ustvarjati sama. Verjamem, da je mogoče – in nujno – zgraditi bolj zdrav odnos do preteklosti ter oblikovati lastno identiteto. Na srečo imamo za to film.«
Carla Simón

Komentar
»Če lahko Romanje štejemo za režiserkin najboljši celovečerec, je tako zaradi majhnih čudežev, ki se zgodijo v njegovi nečisti obravnavi fikcije. V cinefilskem smislu je nadvse zanimivo opazovati, kako film potuje od mraka buržoazije, ki ga je Carlos Saura portretiral v šestdesetih in sedemdesetih letih, pa vse do mladoletnih prestopnikov iz filma Deprisa, deprisa, ki ga je taisti režiser iz Huesce posnel leta 1981. Ravno tako dobrodošlo je, da Carla Simón ne zaide v prikazovanje mladostne melanholije – ton prve polovice filma spominja na Mio Hansen-Løve – in da si upa s pomočjo filma spopasti s travmatično preteklostjo. /…/ Za tiste, ki verjamejo, da je film lahko hkrati realističen in fantazijski.«
Manu Yáñez, Fotogramas