Študijska razstava Kurativna spajanja se posveča mladim slovenskim umetnikom in umetnicam, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov povezujejo v umetniške delovne skupine. Nastale skupine se pogosto imenujejo kolektivi, tandemi, tudi platforme, nemalokrat pa svoj obstoj in identiteto vežejo na specifičen prostor, opremo ali medij. Povezovanje v umetniške skupine in kolektive v našem prostoru ni pretirana novost. Kljub temu ni za zanemariti dejstva, da se razlogi za združevanje pri najmlajših generacijah lokalnih ustvarjalcev (po sili razmer) skrivajo v pragmatični želji po boljših pogojih dela. Kurativna spajanja vključujejo predstavitev aktualnega dela izbranih mladih kolektivov, ki v glavnem ustvarjajo v Ljubljani: DILEMA, Kvadratni meter, Podmladek, Kolektiv Arhiv, Pita Projekt in KELA. Posamezna proaktivna povezovanja umetnikov v stabilnejše in dopolnjujoče se celote temeljijo na različnih ideoloških, družbeno-političnih in socialnih vzgibih. Če so se v preteklosti umetniki pogosteje združevali na podlagi osebnostnih stikov, prijateljstva, partnerstva in presečnih likovno-vizualnih praks, se v zadnjem času povezovanje uresničuje še na podlagi neugodnih družbeno-ekonomskih situacij, gentrifikacije in nedostopnosti (bodisi do primernih ateljejskih prostorov bodisi prostorov za bivanje in hrambo, pa tudi opreme, kot so denimo povečevalniki, temnica, osvetljevalci, sita, preša, kemikalije, peči …). Povezovanje v kolektive mladim umetnikom ne omogoča zgolj boljših pogojev za delo, pač pa zagotavlja avtomatski princip nadaljnjega mreženja z ostalimi ustvarjalci, odpira prostor za kritični diskurz in medsebojno pomoč, deljenje izkušenj ter kolegialno čustveno podporo.

Pomemben vidik združene skupine umetnikov je tudi manevriranje skozi domač kulturno-političen sistem – prijavljanje na različne pozive, občinske in državne razpise, zagotavljanje razstavnega prostora in prepoznavnosti. Različni oblikovni pristopi in izkušnje se z namečkom daljšega seznama referenc in medijskih objav izkažejo za pragmatični pristop k ureditvi, ki je praviloma naklonjena medsebojnemu povezovanju in interdisciplinarnosti. Kljub temu se določene skupine formirajo organsko, na bolj počasen način; člani posameznih kolektivov se zaradi zgoraj naštetih razlogov in zaradi narave dela pogosto menjavajo ali od skupnega dela izstopijo za (ne)določen čas. To je značilno tako za kolektive, ki vzniknejo zaradi deljenja prostora in opreme, kot tudi za tiste, ki znotraj kolektiva delujejo kot ločeni posamezniki. Fascinantno je, kako se pri kolektivih vzpostavijo edinstveni načini delovanja, ki glede na različne parametre vključujejo razpored dela, urejanje terminov, birokracijo, usklajevanje za skupno delo ali ohranjanje stikov, odnose z javnostmi, nakupe materiala, urejanje financ in nenazadnje tudi mediacije, vzdrževanje moralnega kompasa in solidnih medsebojnih odnosov.

Na razstavi Kurativna spajanja so predstavljeni kolektivi, ki bi jih na podlagi razlogov za združevanje in načinov delovanja lahko uvrstili v različne skupine. Nekateri se združujejo izključno zaradi potrebe po delovnem prostoru in dostopu do določene opreme in naprav. To pomeni, da znotraj kolektiva razen deljenja določenih stroškov in občasnega skupnega razstavljanja primarno ustvarjajo vsak zase – imajo lastno umetniško prakso, svoje razstave in lasten samostojni opus, ki ni vezan na kolektiv ali prostor. Primer takšnega spajanja je kolektiv KELA, primarno produkcijski umetniški prostor, vezan na skupno opremo (predvsem fotografsko temnico in povečevalnik). Vizavi se nahajajo kolektivi, ki (po možnosti v skupnem prostoru in s skupno opremo) ustvarjajo skupna, konceptualno premišljena umetniška dela. Na razstavah nastopajo pod izbranim imenom kolektiva, avtorstvo, honorar in reference pa si delijo oziroma so lete vezane na sam kolektiv, ki na sceni nastopa kot samostojna entiteta. Ta oblika povezovanja je najpogostejša (tudi najlažja, a ne izključna) pri tandemih, prijateljih ali partnerjih, ki se povezujejo zaradi prijetnih osebnih poznanstev in želje po skupnem ustvarjanju na podlagi oblikovnega parametra, izbrane tematike ali družbenokonceptualnih vprašanj. Na razstavi je tako predstavljen vzorec, ki ilustrira to pestrost kolektivov, pri čemer ne umanjka kritike do sodobnih okoliščin in negativnih dejavnikov, ki so včasih glavni povod oziroma faktor za tovrstna združevanja. Predstavniki takšnih kolektivov so Pita Projekt, DILEMA in Kvadratni meter, ki imajo znotraj (praviloma manjše) skupine jasno začrtano metodo dela in cilje, ki so vezani na določeno vsebino, koncepte, zanimanja in aktivizem. Skupno jim je tudi prečesavanje in prevpraševanje lastnih pogojev dela znotraj umetniškega sistema; DILEMA in Pita Projekt se pri raziskovanju mehanizmov obračata navznoter v introspektivno konstruiranje in interno delovanje kolektiva, Kvadratni meter pa s kritičnimi očmi pogleduje na nepregledne zunanje dejavnike porazne stanovanjske krize in onemogočenih življenjskih (posledično delovnih) pogojev. Bolj priložnostna in v skupni praksi neobremenjena sta preostala kolektiva Podmladek in Kolektiv Arhiv, ki nimata skupnih prostorov ali vnaprej začrtane konceptualne agende. Umetniški kolektiv Podmladek se na podlagi dobrih medsebojnih odnosov in prijateljstva združuje za potrebe razstav, različnih sejmov ali obrazstavnih dogodkov. Njihova praksa ni nujno skupinsko ustvarjanje, pač pa združevanje različnih elementov, pri čemer vsak član kolektiva prispeva svoje delo. Najmlajši kolektiv na razstavi – Kolektiv Arhiv – pa se je prvobitno povezal za uspešno izpeljavo svojega projekta, katerega končni produkt je umetniška publikacija in instalacijska postavitev, ki priča o procesu njihovega delovanja.

Naslov razstave zajema pozitivne lastnosti povezovanja v kolektivne skupnosti. Ne glede na različne stopnje formalizacije, fluiden spekter delovanj in internih ravni umetniške individualnosti kolektiv praviloma pomeni priložnost – priložnost za boljše pogoje dela, boljše razpisne pogoje, lažje premagovanje stresa, skupno reševanje problemov in medsebojno kolegialno oporo. Nekateri se udejanjajo znotraj prostora, ki jih osmišlja; povezuje člane kolektiva, jih prisili v rutino, vzdrževanje lastne prakse ter skrbi za opremo in okolico. Spet pri drugih omogoča neomejeno svobodo, varnostno mrežo ali zmožnost optimalnega dopolnjevanja spretnosti. Kurativna spajanja predstavljajo ulomek slovenske umetniške scene mladih kolektivov, ki niso tržno usmerjeni, delujejo v Ljubljani in se na tak ali drugačen način pritikajo vzgibov za lastna delovanja.

Za nekatere kolektive je tokratna razstava nekoliko atipična. Kvadratni meter se na primer ogne sosledju svojih predstavitev; ponavadi posega v (javni) prostor, kjer z impresivnimi intervencijami in performansi predaja jasna družbeno-politična sporočila in kritiko. Tokrat kolektiv ubira arhivski pristop in pripoveduje o pred leti izvedenem izjemno napornem in fizično zahtevnem projektu. Poleg predstavitve dela kolektiva in spomina na lastno zgodovino se ukvarja tudi s pogosto zignorirano podhranjenostjo produkcijskih zmožnosti nekaterih domačih institucij. Delovanje v nenehen finančni minus in ponavljajoča se fizična ter mentalna izčrpanost (ki je ironično skladna s problematiko, ki jo le-ta naslavlja) tako privedeta do sprijaznjenja z reciklažo preteklega projekta, ki je v svojem jedru samonanašujoč. Podobno pot ubira Pita Projekt, ki ponavljajoče se raziskovanje umetniških mehanizmov, samonanašanje na lastno prakso in kopičenje kolektivnega arhiva ponovno reciklira, rekonstruira in predstavi v obliki instalacijske umestitve v prostor. DILEMA vzporednice svojega delovanja na daljavo predstavlja s klasično in situ intervencijo, KELA pa se usmeri v srčiko lastnega obstoja: nekdanjega prostora na ljubljanskem Taboru. Kolektiv Arhiv se razgali s predstavitvijo procesa in produkcijskih nians, vezanih na študentske birokracijske zmožnosti in razpisne pogoje, kolektiv Podmladek pa svoje kolektivno vzdušje aplicira na umetno ustvarjen prostor, v katerem se tudi obiskovalec počuti kot del razširjenega korpusa. Skupinska razstava tako predstavlja (ponekod že videne) projekte izbranih kolektivov, hkrati pa zasaja malenkostno poglobljeno in skeptično misel o dvoreznem kolesju in nevidnih pasteh, ki se skrivajo pod površjem dela na domačem polju umetnosti in kulture.

Maša Žekš