Leta 2022 sem bil prijazno povabljen k sodelovanju z Mestno galerijo Nova Gorica in pripravo študijske razstave po lastnem izboru. To ponavadi implicira odločitev za eno »vročih« tem sodobnega sveta, enega gorečih vprašanj naše družbe, politike, kulturne fenomene ali pa načine delovanja umetnostnega sistema. Dela so izbrana – ali naročena – glede na določen okvir, postavljena glede na določeno urejevalno načelo, ki je razlog za njihovo nastop, razpored in pojavnost. Navajeni smo, da je ta raison d’etre razstave, vsaj njihovega velikega dela, določena tema. Tema ni nenavadna niti za samostojne razstave, pri katerih ta izhaja neposredno iz umetnikove prakse, še bolj določilna pa je pri skupinskih razstavah, ki so v kontekstu paradigme, ki ji rečemo sodobna umetnost, overwhelmingly »tematske«. Še več, takšne razstave so postale eden najbolj prepoznavnih elementov naše umetniške dobe. »Tema«, osrednja ideja, koncept, fenomen, je postal ne samo izhodišče, ampak celo povod za razstavo. Tako danes razstave od najmanjših galerijskih prostorov do kolosalnih bienalov sledijo določeni temi, bolj ali manj kompleksnem predmetu, ki nam skozi izbor, postavitev in obravnavo del ponuja določeno branje. Določeno branje sveta. Razstave v sodobni paradigmi imajo torej določeno pretenzijo raziskave, poglobljenega premisleka in premlevanja fenomenov predvsem sodobnega sveta in družbe, kateri skozi umetniški razmislek ponujajo ogledalo ali celo alternativne odgovore.

Kako pa vendar tovrstne razstave prebiramo? Ali jih preberemo ali pa »preberemo«? Fenomenologija tematske razstave, naš trajektorij kot gledalcev, skozi katerega poteka branje določene teme, je kompleksna reč, ki je vsaj isto tako odvisno od gledanje podob, statičnih ali gibljivih, momentov participacije, poslušanja, kot pa od neposrednega branja. Čeprav tematsko razstavo lahko v prenesenem pomenu razumemo kot tekst, je ta v resnici v veliki meri odvisna od neposrednega, dobesednega teksta. Čeprav se dela v svoji postavitvi lahko sestavijo v svojevrsten »tekst«, je dobeseden tekst hkrati garant integritete takšne razstave. Neodvisno od uspešnosti našega povezovanja zbranih del v smiselno celoto, je tukaj vedno tekst, uvodno besedilo, ki nam radodarno predstavi svet, v katerega vstopamo, spremna beseda ob posameznih delih, ki nas vodijo po razstavi, včasih tudi razlage posameznih »podpoglavij«: tekst deluje kot prvo in zadnje pribežališče tematske razstave in marsikaterega izmed njenih obiskovalcev.

Kaj pa dela? Za tematsko razstavo je ključna ta konfliktna dinamika med deli in tekstom. Nikakor ne gre samo za tekstualnost velikega deleža umetniških projektov, ki sestavljajo tematske razstave: relacije med deli in tistim, kar le-ta potrebujejo za smotrno umeščanje v univerzum sleherne tematske razstave, so usodnega pomena za njen »uspeh«. Tematska razstava je svojevrstna trditev, bolj ali manj odprta, ki za svoje dokazovanje potrebuje dela kot svoje gradbenike, svojevrstne argumente. Dela vsekakor pomembno prispevajo celovitosti in prepričljivosti teme kot teze, vendar se pri tem pogosto kompromitira njihova izvorna integriteta. Dela, ki so izbrana za skupinske tematske razstave prihajajo v nov, pogosto preddoločen kontekst, ki je velikokrat le delno komplementaren njihovem izvornem namenu ali celo pomenu. Res je, da je dobro umetniško delo bistveno ambivalentno, da izredna dela subtilno koketirajo z različnimi pomeni, pogosto celo nasprotnimi. Pa vendar tudi v tem primeru je njihova vključitev na tematske skupinske razstave velikokrat reduktivna. Izbrana so bila zaradi (manjšega ali večjega) »deleža« svojega izvornega pomena in v kontekstu razstave ta pomen živi na račun drugih, zamolčanih ali potisnjenih v ozadje. Izjeme so dela, ki so naročena prav za tovrstne razstave, vendar ta še bolj dokazujejo isto: da je tema kot osrednja misel, teza ali problemski sklop uravnalno načelo branja del, njen najbolj neposreden zastopnik na razstavi je tekst.

»Koreografija« skupinske tematske razstave zgledno zajema diagram sodobne umetnosti kot paradigme. V ta diagram se umešča intervencija Viktorja Bernika za naslovom The End (To ni tematska razstava). Že tako nezainteresiranem obiskovalcu je takoj jasno, da nekaj – pravzaprav marsikaj umanjka – predvsem neka »pozitivna« vsebina. To, kar nastopi namesto njene »pozitivne« vsebine, aktualnih tem, družbenih problemov ali kulturnih fenomenov, je sam mehanizem grajenja razstav in predvsem logika njihovega uživanja. The End je tako najin skupni predlog, odgovor na povabilo za izvedbo študijske razstave, v katerem je postavljen pod vprašaj ne (le) medij oziroma specifika tematske skupinske razstave, temveč njihov privilegiran status danes in njihova vloga v legitimaciji dominantne paradigme umetnosti danes.

The End je nek izpraznjen, izdolben prostor, nekaj, v središču česar najdemo nek manko. Je nek negativen prostor in tudi ime za to, kako se ta umesti v nek pozitiven prostor. Predstavljajmo si samo votlino in način, kako se ta umešča v kompaktno gmoto zemlje. Je neka izdolbitev polnega. Tej strukturi sledi tudi intervnecija Viktorja Bernika v prostor, institucijo in mehanizme delovanja Mestne galerije Nova Gorica. Vstopamo v galerijski prostor, ki nas, kljub pričakovanjem preseneti z neko odpovedjo uživanja, prestavljanjem zadostitve, ki si jo kot ljubitelji umetnosti obetamo v centralnem prostoru Mestne galerije Nova Gorica. Ta nas pričaka s temo, negacijo izkušnje videnja, ki je prestavljena na nek konec obiskovalčeve poti, v tisto, kar sicer deluje kot njeno zamolčano materialno jedro – skladišče. Prostor, ki ga ne vidimo in se ga trudimo ne videti, hkrati pa vsebuje vse tisto, kar sploh omogoča, da razstavo postavimo. Je neko nevidno jedro, ki sploh omogoča vidnost. Je nek hardware, na katerem sloni software, je tista trivialna materialnost, barve, žeblji in orodja, na katerih nujno slonijo vsi visoko leteči koncepti in vzvišen doživljajski svet umetnosti. Bernik zato sledi specifičnem tlorisu Mestne galerije, v kateri se skladiščni prostori nahajajo tako rekoč v njenem središču. Ti iz zatemnjenega ozadja postanejo središče, medtem ko sama galerija postane samo pred-priprava, pot skozi katerega se premikamo do s svetlobo nasičenega jedra, svojevrstne luči na koncu tunela, ki ni nič drugega kot izpraznjeno skladišče.

Pot skozi galerijo postane na ta način obuditev metafore, v Bernikovi maniri dodobra ironične, iskanja razsvetljenja, je svojevrsten diagram siceršnje poti to tematski razstavi. Ta s svojo strukturo, trajektorijem in retoriko pelje obiskovalca od domnevno nevednega stanu – ali vsaj nezadostno ozaveščene vednosti – prek dramaturgije različnih del, ki z najrazličnejšimi sredstvi vzbujajo interes, zastavljajo vprašanja, ponujajo obilico informacij in včasih celo odgovorov. Koreografija tematske razstave je vsakokratna obuditev poti do vednosti, razsvetljenja, ko se zavemo določenega problema in potrebe po njegovi rešitvi. Bernik ogoli to izkušnjo in vse kar, ostane, je pot, pot skozi temo do svetlobe. To pot nam Bernik »otežuje«, vmes nam tudi postreže s postojankami, z informacijami, ki nikakor niso takšne, ki nam približujejo kakšne pozitivne sklepe. Namesto tega nam ponujajo izkušnjo, ko za trenutek lahko zagrabimo določeno vsebino ali situacijo, jo razumemo, vendar samo zato, da bi jo v naslednjem trenutku morali izpustiti iz rok. Ta preboj skozi temačno galerijo do njenega žarečega osrčja, ki ga pred nas na razstavi The End postavi Bernik, zato ni kritika tematske razstave, vsaj v prvi vrsti ne. V resnici gre za poskus zajetja, kaj je v tem trajektoriju, ki je razstava, dejansko izkušnja umetnosti. Kaj je tisto specifično v vsem tem morju (informacijskih) dražljajev, ki sestavljajo (tematsko) razstavo, kar vsaj približno lahko zapopademo z oznako umetnost? V presežku vednosti, ki je (tudi) razstava, kje je umetnost? In kakšna vednost to je? To so dejanska vprašanja, skozi katera vodi Bernik obiskovalce razstave The End.

Seveda je tukaj neprimerljivo manj enoznačnih odgovorov, kot je to na kakšnem pregledu vročih tem okolje varstva, sodobne družbe in medijev, političnega aktivizma ali pa umetniških manier. Prav izmuzljivost je tisto, kar skuša kristalizirati Bernik v ikonoklastičnem sprehodu, ki ga predlaga. Prav ambivalentnost pomenov in izkušnje, hkratna sla po spoznanju in odrekanje, odtegovanje sklepov ter hkratno uživanje v tej izkušnji, predstavljajo točko, kjer se zajetju umetnosti najbolj približamo. Zato je potreben sestop v temno galerijo, potrebno je, da si dovolimo tavati v temi in si priznati, da večji del svojega življenja tavamo v temi – da imamo veliko manj trdnih odgovorov, kot si to v resnici radi priznamo. Premikamo se od točke do točke v prizadevanju, da se prek (navideznih) trdnosti dokopljemo do resnice – kot to skušamo na razstavi The End. Vendar za razliko od našega vsakdana, v galeriji si lahko dovolimo tudi uživanje v tej izkušnji zmede, ambivalentnosti, izginjajočih poti in dozdevkov novih. Tukaj si lahko privoščimo luksuz iskanja, ki je smoter na sebi. In zato je sestop v temo Mestne galerije Nova Gorica, v kateri tokrat prominentno umanjkajo umetniški objekti, vstop v umetniško izkušnjo, v prostor, ki jo manj kot vrhunska dela opredeljuje naša radovednost.

Vladimir Vidmar