Umetniški opus Nedeljka Pečanca obsega širok spekter predvsem grafik, lesenih in bronastih skulptur ter steklenih uporabnih izdelkov. Njegova ustvarjalna logika temelji na raziskovanju in razumevanju forme, ki zanj ni zgolj nosilka zunanjega videza, temveč samostojno izrazno sredstvo, iz katerega vznikajo pomen, asociacije in pripoved.

V preigravanju in razvijanju oblik avtor vedno znova odpira prostor za nova branja in interpretacije. To se odraža tako v njegovem dolgoletnem grafičnem delu kot kiparstvu in navsezadnje tudi pri oblikovanju stekla, kjer ga je zanimalo predvsem razkrivanje optične moči podobe in njenega skritega pomena. V skulpturi ta raziskava doseže posebno intenzivnost: iz preprostih začetnih oblik vznikajo kompleksne, asociativno bogate strukture, ki gledalca vodijo v različna doživetja in interpretacije.

Narava je stalni referenčni okvir njegove umetnosti. Seme, strok, cvet in druge organske zasnove se pojavljajo kot izhodiščne oblike, ki jih Pečanac metamorfozično preoblikuje v nove, kompleksne umetniške tvorbe. V teh prehodih iz detajla v celoto nastajajo strukture, ki niso več zgolj naravne, ampak nadnaravne, ujete v estetsko in duhovno logiko umetnosti.

Pečančeva dela razkrivajo izrazito osebno likovno poetiko, prepoznavno po avtentičnosti, samosvojosti ter odmiku od trendov in zunanjih vplivov. Njegove forme so nosilke univerzalne pripovedi – izhajajo iz intimnega dojemanja sveta, a se razpirajo v širše pomene, kjer se stikajo lepota in razum, čutnost in misel.

Njegove stvaritve nas ne ustavljajo le ob površini vidnega, temveč vabijo v prostor onkraj – v razsežnost, kjer forma postane most med naravnim in estetskim, med individualnim in univerzalnim.

O umetniku:

Nedeljko Pečanac se je rodil 17. julija 1938 v Drvarju (Bosna in Hercegovina). Po končani Šoli za oblikovanje, smer grafika, v Sarajevu je nadaljeval študij slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani pri profesorju Maksimu Sedeju ter grafike pri Božidarju Jakcu, Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Diplomiral je leta 1963, nato pa je študij nadaljeval na specialki za restavratorstvo in konservatorstvo pri profesorju Mirku Šubicu, ki jo je zaključil leta 1966. S štipendijo italijanske vlade se je izpopolnjeval na Mednarodnem inštitutu za restavratorstvo in konservatorstvo v Rimu ter se večkrat udeležil delavnic keramike v Albissoli (Liguria, Italija). Kot specializant je med letoma 1965 in 1966 delal kot restavrator in konservator v Narodni galeriji v Ljubljani.

Leta 1967 je prišel v Novo Gorico, kjer je sprejel delo likovnega pedagoga na Osnovni šoli Solkan. Tam je vzpostavil šolsko galerijo, namenjeno predstavitvi likovnega ustvarjanja od najmlajših do uveljavljenih domačih in tujih umetnikov. Na ta način je učencem omogočil neposreden stik z umetnostjo in prispeval k njihovemu vizualnemu razvoju. Poleg rednega pedagoškega dela se je odzival tudi na povabila drugih šol: leto dni je poučeval aranžerstvo na Srednji trgovsko-ekonomski šoli, prav tako umetnostno zgodovino in likovno vzgojo na tolminski gimnaziji ter učiteljišču.

Leta 1969 se je srečal s profesorjem Agostinom Piazzom; skupaj sta ustanovila mednarodno likovno skupino 2 X GO, ki je povezala ustvarjalce iz Goriške na italijanski in slovenski strani. Med člani skupine so bili Danilo Jejčič, Silvester Komel, Pavel Medvešček, Rudi Pergar, Miloš Volarič, Sergio Altieri, Ignazio Doliach, Luciano Gironcoli, Cesare Mochutti in Fulvio Monai. Skupina je bila med letoma 1969 in 1974 izjemno dejavna ter s svojim razstavnim delovanjem segla tako v slovenski kot v italijanski prostor.

Po letu 1979, ko si je uredil lasten atelje in galerijo, se je Pečanac v celoti posvetil umetniškemu ustvarjanju in opustil pedagoško delo. V ospredju njegovega zanimanja so bili grafika, kiparstvo in industrijsko oblikovanje. Leta 1972 je postal član Zveze slovenskih likovnih umetnikov, pozneje pa tudi Društva likovnih umetnikov Ljubljane. S svojimi deli je Slovenijo večkrat zastopal na pomembnih mednarodnih razstavah ter prejel številne nagrade in priznanja doma in v tujini. Njegova dela se nahajajo tako v javnih kot zasebnih zbirkah.