Filmska sezona 2024/2025

Paznica (Vogter, Danska, Švedska, 2024, 100 min.)

Danski režiser Gustav Möller se po uspešnem minimalističnem prvencu 112 (Den skyldige) vrača s še enim psihološkim trilerjem, tokrat postavljenim med zidove strogo varovanega zapora.

Režija: Gustav Möller
Scenarij: Gustav Möller, Emil Nygaard Albertsen
Glasba: Jon Ekstrand
Zvok: Oskar Skriver, Hans Christian Arnt Torp
Igrajo: Sidse Babett Knudsen, Sebastian Bull, Dar Salim, Marina Bouras, Olaf Johannessen, Jacob Lohmann
Festivali, nagrade: Berlinale; Hongkong (najboljši celovečerec v kategoriji svetovnega filma); São Paulo; Bruselj; Liffe
Distribucija: Demiurg
Žanr: psihološki triler

Zgodba
Eva že več let dela v zaporu kot paznica. Velja za vestno in delu predano sodelavko, ki se trudi tudi zapornikom izkazovati prijaznost in človečnost. Idealistično namreč verjame, da so ljudje dobri in se želijo poboljšati. A vse se spremeni, ko prispe skupina novih kaznjencev. Eva na začudenje kolegov zaprosi za premestitev na strogo varovani oddelek, kjer prebivajo najnasilnejši zaporniki. Nihče ne ve za pravi razlog, a ko prošnji ugodijo, se njeno vedenje povsem spremeni – še posebej v odnosu do problematičnega mladeniča.

Izjava avtorja
»Zapori se mi zdijo izredno zanimivo ozadje za pripovedovanje zgodb: vsi tisti ekstremni liki, jasno oblikovana pravila in močna dinamika moči. Tudi lokacija sama je polna simbolike in arhetipov. Toda zdi se mi, da filmi, postavljeni v to okolje, pogosto pripovedujejo zelo podobne zgodbe. Jaz pa sem videl priložnost, da povem drugačno zgodbo, iz drugačnega zornega kota.
Gledano širše je vsak zapor ogledalo družbe, ki ga je zgradila. Zdi se mi, da se na Danskem – pravzaprav v večini Evrope – še nismo odločili, kakšni naj bodo naši zapori, s tem pa tudi ne, kdo želimo biti kot narod. Smo razumna ali čustvena bitja? Verjamemo v odpuščanje in rehabilitacijo ali pa imamo raje maščevanje in kazen? Kazenskopravni sistem skuša trenutno zadovoljiti obe strani, čeprav sta v očitnem nasprotju. Ta paradoks se mi zdi izjemno zanimiv – in prav to je konflikt, ki sem ga želel raziskati. /…/
Med ustvarjanjem Paznice smo ves čas govorili, da gre za ‘na glavo obrnjen zaporniški film’. /…/ Mislim, da v bistvu govori o ženski, ki je ujetnica žalosti, pa tudi o njeni potrebi, da se osvobodi tega zapora. To lahko doseže z maščevanjem ali pa odpuščanjem. Toda moj film ne skuša sporočiti, da je ena izbira prava, druga pa napačna. Zame je pomembno, da gledalcem pusti nekaj vprašanj.«
Gustav Möller