Filmsko gledališče 2024/25 – za abonma in izven

Opazovanje (Slovenija, Severna Makedonija, Italija, Hrvaška, 2023, barvni, 82 min.)

Režija: Janez Burger

Scenarij: Janez Burger, Srdjan Koljević

Fotografija: Marko Brdar

Montaža: Miloš Kalusek

Igrajo: Diana Kolenc (Lara), Vladimir Vlaškalić (Joco), Benjamin Krnetić (Rok), Jure Henigman (kriminalist Borut), Nataša Keser (Ema), Blaž Setnikar (Maks), Pavle Ravnohrib (Kristjanov oče), Vito Weis (Kristijan), Timon Šturbej (Džeki)

Produkcija: Staragara, Kaval Film, Propeler Film, Transmedia

Festivali, nagrade: Portorož 2023: vesna za najboljšo glavno žensko vlogo, vesna za najboljšo produkcijo, vesna za najboljši zvok; Talin 2023; Ljubljana 2023; Trst 2024; Sofija 2024

Odziv občinstva: film šele začenja svojo pot po kinodvoranah

Odziv kritike: zadržano odobravanje

Distribucija: Fivia – Vojnik

Žanr: drama, triler

Zgodba

Reševalka Lara pomaga mlademu Kristijanu do oskrbe v bolnišnici, potem ko so ga neznanci brutalno pretepli in to v živo prenašali po Facebooku. Čeprav si je šokantni dogodek ogledalo skoraj dvajset tisoč ljudi, nihče ni poklical policije. In čeprav je Kristijan v komi, začne Lara dobivati nove videoposnetke z njegovega Facebook profila, ki prikazujejo neznance, kako brezbrižno opazujejo njegovo pretepanje. Ko to prijavi policiji, se vse skupaj žal ne konča, temveč samo še stopnjuje in postane njena najhujša nočna mora. Še posebej, ker jo vedno bolj muči vprašanje, ali je pri vsem skupaj sodelovala tudi sama.

Komentar

»Pretresljiv psihološki triler preigrava vlogo skupinske odgovornosti. Kaj bi storil, če bi bil tudi sam priča takšnemu posnetku? Že klasične psihološke študije so pokazale, kako je človek manj dovzeten za aktivno vedenje, če je okrog njega veliko drugih, saj ima zmotno predstavo, da se bo nekdo izmed nepregledne množice že odzval. Podobno dinamiko lahko zasledimo tudi v ekshibicionističnem spremljanju masakra prek sodobnih internetnih platform, ki bi v starem Rimu verjetno predstavljal gladiatorski boj in propagando ʽkruha in igerʹ ekscesnih dejanj željne publike, dandanes pa virtualni svet ponudi še dodaten pobeg s skrivanjem identitete vpletenih. Režiser se zelo pogumno loti v slovenskem prostoru tabuizirane teme, poleg izvrstnega nabora mladih in že nekoliko bolj izkušenih slovenskih igralcev postopoma izrisuje globalen problem ignorance in pomanjkanja občutka za soljudi na dojemanje posameznika, mlade reševalke Lare. S tem se gledalca dotakne, saj nagovori direktno, brez olepševanja. Suspenz izgrajuje skozi celoten film. Še posebej pretresljiv je sklepni prizor, ko gledalec prvič ugleda celotno mučenje mladega fanta. Nekaj se premakne v človeku, moč filma je ravno v tem, da nagovori direktno, brez olepševanja, pa tudi to, da si za glavno protagonistko izbere lik reševalke, ki bi morale biti že poklicno ʽempatičnaʹ, pripravljena pomagati vedno, ne glede na razmere. Še toliko večja ironija je, da čeprav je v službi in je narava njenega poklica še takšna, ne stori ničesar …«

Nika Vrabec, student.si

»Opazovanje bi lahko dojemali tudi kot variacijo na žanr grozljivke. Motiv ogleda videoposnetka, po katerem prično tisti, ki so si ga ogledali, umirati, je več kot očitna referenca na japonski Ringu (1998, Krog) Hidea Nakate. A Burger zanimivega nastavka, predvsem z vidika razmisleka o videu kot t. i. deep faku ne razvija dalje, kar je resnično škoda. Tu je še vprašanje, zakaj ljudje sploh gledajo tovrstne posnetke, čeprav je več kot očitno, da ob tem doživljajo nelagodje in občutek krivde. Znova se spomnimo znane reference, Cronenbergovega Videodroma (1983), a znova je vse skupaj le zastavljeno in ostane neartikulirano. Če žanrski nastavki ostajajo nerazrešeni, je Burgerjevo delo zato veliko bližje Hanekejevemu filmu Skrito (Caché, 2005). Za obe deli namreč lahko rečemo, da sta primarno presunljivi drami, ki pripravita teren in nato udejanjita izvrstno igralsko kreacijo ter hkrati nagovorita pereč in univerzalni družbeni problem.«

Jeremy Clarke, Dirty Movies

Izjava avtorja

»Govorim o empatiji, ki umira na zelo intimni ravni vsakega posameznika. O osnovni empatiji. /… / Ko čutite potrebo pomagati drugemu človeškemu bitju /… /. Včasih je dovolj razumevajoč pogled, včasih beseda, pogovor, drugič klic na pomoč. Za tovrstno empatijo je potreben minimalen vložek, vendar je večinoma še to preveč. Gre za obliko pasivnosti, ki je skrita globoko v nas. V glavnem se je niti ne zavedamo, vendar nas počasi razjeda od znotraj in nas tako razčloveči.«

Janez Burger, režiser in soscenarist