Cikel dokumentarnega filma

Neskončni spomin (La memoria infinita, Čile, ZDA, 2023, barvni, 85 min.)

Režija: Maite Alberdi

Scenarij: Maite Alberdi

Fotografija: Pablo Valdés

Montaža: Carolina Siraqyan

Glasba: Miguel Miranda, José Miguel Tobar

Nastopajo: Augusto Góngora, Paulina Urrutia, Gustavo Cerati, Pedro Lemebel, Javier Bardem, Raúl Ruiz

Produkcija: Fabula, Micromundo Producciones, Chicken and Egg Pictures, Inmaat Productiones, UTA Independent Film Group

Festivali, nagrade: Sundance 2023: velika nagrada žirije za najboljši dokumentarni film mednarodnega programa; Stockholm 2023: bronasti konj za najboljši dokumentarni film; Berlin 2023; Minneapolis 2023: nagrada za najboljši dokumentarni film; nagrade goya 2024 (španske nacionalne filmske nagrade): goya za najboljši latinskoameriški film; nagrade Gracie Allen 2024 (za prispevek ženskih ustvarjalk): gracie za najboljši dokumentarni film

Odziv občinstva: pretežno naklonjen, z več odkloni proti navdušenju kakor proti kritičnosti

Odziv kritike: brez presežka, a vseeno izrazito naklonjen

Distribucija: Demiurg

Žanr: dokumentarni film

Zgodba

Augusto Góngora, veteranski čilski novinar in pomemben kronist Pinochetovih zločinov, ter Paulina Urrutia, igralka, aktivistka in političarka, že več kot dvajset let živita v tesnem in ljubečem razmerju. Augustu so pred osmimi leti diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen in od tedaj se par skupaj spopada z neizprosnim in vse hitrejšim upadanjem njegovih telesnih in duševnih moči. Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni.

Komentar

»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta kot Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«

Petra Meterc, Program ARS

Izjava avtorice

Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /…/ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane …«

Maite Alberdi, režiserka in scenaristka