Filmska sezona 2024/2025

Nekega lepega jutra (Un beau matin, Francija, 2022, 112 min.)

Léa Seydoux kot hči, mati in ljubimka v globoko osebnem, avtobiografsko navdahnjenem filmu, zgodbi o žalovanju in slutnji nove ljubezni, kjer se – tako kot v resničnem življenju – prepletajo minevanje in porajanje, bolečina in radost, izguba in upanje.

Režija in scenarij: Mia Hansen-Løve
Fotografija: Denis Lenoir
Montaža: Marion Monnier
Igrajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins
Festivali, nagrade: Cannes (nagrada Europa Cinemas Label v sekciji Štirinajst dni režiserjev); Telluride; New York; Toronto; San Sebastián; Busan; São Paulo; London; Viennale; Liffe; nominacija za evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko; nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: romantična drama

Zgodba
Sandra živi z osemletno hčerko v majhnem stanovanju v Parizu. Redno obiskuje očeta, upokojenega profesorja filozofije, ki zaradi nevrodegenerativne bolezni počasi izgublja vid, spomin in samostojnost. Medtem ko z družino išče primeren dom za ostarele, Sandra nepričakovano naleti na Clémenta. Čeprav je poročen, se med njima začne strastno razmerje …

Izjava avtorice
»Pri pisanju scenarija me je delno navdihnila bolezen, za katero je trpel moj oče. Skušala sem najti smisel v vsem, kar sem doživljala. Raziskati sem hotela, kako lahko dva nasprotujoča si občutka, žalovanje in ponovno rojstvo, ustvarita dialog; kako ju človek lahko doživlja hkrati. Čeprav je razmerje med Sandro in Clémentom zapleteno, je predvsem polno radosti. Pri njenem očetu gre po drugi strani zgolj za trpljenje. Zgodbi obstajata hkrati. Skušala sem najti filmsko formo, ki bi prikazala to sobivanje. /…/ Povedati sem hotela zgodbo o tem, kako je žalovati za nekom, ki je še vedno živ. Georg ni več oče, kakršnega je Sandra poznala, a je še vedno prisoten. Čeprav njegov um propada, del njega – njegova senzibilnost, njegovo bistvo – ostaja. Želela sem, da bi ljudje začutili to sočasno izginjanje in ostajanje; na videz protislovno dogajanje je bilo zame močan vir čustev. Pokazati sem skušala globoko vez, ki presega bolezen; povedati zgodbo o tem nenavadnem žalovanju, da bi ga morda lahko bolje razumeli in premagali trpljenje, ki za dolgo časa zasenči vse drugo. Na koncu se mora Sandra, da bi se vrnila v življenje, osvoboditi očeta. V tem je nekaj sebičnega, vendar je nujno. Sandra sprejme srečo, ki ji je ponujena, a gre za obliko zapustitve. Počuti se krivo. Tudi o tem sem hotela govoriti.«
Mia Hansen-Løve