Filmsko gledališče 2024/25 – za abonma in izven

Moj zločin (Mon crime, Francija, 2023, barvni, 102 min.)

Režija: François Ozon

Scenarij: François Ozon, Phillipe Piazzo (priredba dramskega besedila Georgesa Berra in Louisa Verneuila)

Fotografija: Manu Dacosse

Montaža: Laura Gardette

Glasba: Philippe Rombi

Igrajo: Nadia Tereszkiewicz (Madeleine Verdier), Rebecca Marder (Pauline Mauléon), Isabelle Huppert (Odette Chaumette), Fabrice Luchini (sodnik Gustave Rabusset), Dany Boon (Fernand Palmarède), André Dussollier (M. Bonnard), Édouard Sulpice (A. Bonnard)

Produkcija: Mandarin Films, FOZ, Gaumont, France 2 Cinéma, Playtime, Scope Pictures

Festivali, nagrade: Angers 2023: otvoritveni film festivala Premiers Plans; Beograd – FEST 2023; Luksemburg 2023; Istanbul 2023; Varšava 2023: teden francoskega filma; Šangaj 2023; Denver 2023; Tajvan 2023: otvoritveni film festivala Zlati konj; Stockholm 2023; Nacionalne francoske filmske nagrade cezar 2024: nominacija v kategoriji kostumografija

Odziv občinstva: povečini naklonjeno odobravanje, a s sledmi razočaranja pri najzvestejših oboževalcih

Odziv kritike: pretežno mlačen, a z vedno prisotno hvalnico njegovi obrtniški spretnosti

Distributer: Fivia – Vojnik

Žanr: kriminalna komedija

Zgodba

V 30. letih 20. stoletja sta Madeleine Verdier in Pauline Mauléon sostanovalki v majhnem podstrešnem stanovanju v Parizu. Čeprav sta mladi, lepi in sposobni, pa jima v življenju nikakor ne steče in tako živita obubožani, brez premoženja, na robu revščine. Madeleine, ki je v partnerskem razmerju z Andréjem Bonnardom, sinom industrialca, se zato znajde pred veliko dilemo, ko ji slavni gledališki producent ponudi vlogo v neki predstavi: za preživetje bi seveda nujno potrebovala to delo, a kaj, ko producent od nje v zameno za angažma odkrito zahteva, da postane njegova priležnica. Čeprav se zdi, da ji okoliščine vsiljujejo odločitev, pa Madeleine producenta brez pomisleka zavrne. Ta zavrnitve ni pričakoval, zato jo v navalu jeze fizično napade in poskuša posiliti, a se Madeleine nekako le reši. Pretresena se vrne domov, kjer jo pričaka novo neljubo presenečenje. Obišče jo namreč njen partner, André, ki je brez vsakršnega posvetovanja z njo sprejel odločitev, ki zadeva njun odnos ter predvsem njo samo in njeno prihodnost. Da ji namreč vedeti, da bo njuno trenutno težko situacijo rešil tako, da se bo poročil z bogato dedinjo, ona pa bo postala njegova ljubimka. Madeleine je obupana. Takrat na vratih nekdo pozvoni: Madeleine išče policija, saj so odkrili, da je bila prav ona zadnja na obisku pri slavnem gledališkem producentu, ki so ga našli umorjenega. Madeleine tako postane glavna osumljenka in kmalu se znajde na sodišču …

Komentar

»Moj zločin, posnet po bulvarski farsi iz leta 1934, je teatralični posmeh koruptivni, toksični, seksistični politiki moškega uma, patriarhalnemu nasilju, razrednemu posilstvu, kulturi slave in invazivni logiki resničnostnega šova, toda pri tem tako pretirava, da se zdi, kot da se po malem posmehuje tudi pretiranosti kulture črtanja, obenem pa ne skriva, da osvoboditve ni brez zločina. Brez zločina – in sestrske solidarnosti – v patriarhatu ne preživiš. ZA+«

Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. /…/ Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #jaztudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi da človeška narava ostaja vedno enaka …«

Gorazd Trušnovec, Program ARS

Izjava avtorja

»Film se mi je od nekdaj zdel umetnost laži par excellence – in že dolgo sem si želel povedati zgodbo o lažnem zločincu ali zločinki. Ko sem odkril igro Georgesa Berra in Louisa Verneuila, eno največjih uspešnic leta 1934, sem takoj vedel, da sem našel odlično izhodišče. Ohranil sem zgodovinski in politični kontekst tridesetih let, a zgodbo svobodno prilagodil, da bi odražala sodobna vprašanja o moči in nadzoru v odnosih med moškimi in ženskami. Poigral sem se tudi z vzporednicami med gledališčem in pravosodnim sistemom. /…/ Moj zločin lahko razumemo kot zadnji del trilogije, ki vključuje še 8 žensk in Gospodinjo. Vsi trije s humorjem in glamurjem raziskujejo položaj žensk.«

François Ozon, režiser in scenarist