Filmsko gledališče 2026/2027

Modra sled (O último azul, Brazilija, Mehika, Čile, Nizozemska, 2025, 86 min.)

Distopična, a barvita in upanja polna vizija sodobne družbe, ki sporoča, da nikoli ni prepozno za nov začetek. Velika uspešnica v domači Braziliji in dobitnica srebrnega medveda na Berlinalu.

Režija: Gabriel Mascaro

Scenarij: Gabriel Mascaro, Tibério Azul

Fotografija: Guillermo Garza

Glasba: Memo Guerra

Montaža: Sebastián Sepúlveda, Omar Guzmán

Igrajo: Denise Weinberg (Tereza), Rodrigo Santoro (Cadu), Miriam Socarrás (Roberta), Adanilo (Ludemir), Rosa Malagueta (Esmeraldina), Clarissa Pinheiro (Joana)

Produkcija: Desvia Filmes (Brazilija), Quijote Cine (Mehika), Globo Filmes (Brazilija), Cinevinay (Čile), Viking Film (Nizozemska)

Festivali, nagrade: Berlin 2025: srebrni medved – velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije, nagrada žirije bralcev časopisa Berliner Morgenpost; Guadalajara 2025: najboljši latinskoameriški film festivala, nagrada za najboljšo igralko (Denise Weinberg); Havana 2025: nagrada korala za najboljšo igralko (Denise Weinberg); Zlate pande 2025 (Kitajska zveza literarnih in umetniških društev): nagrada za najboljšo igralko v glavni vlogi; nagrade grande otelo (Brazilska filmska akademija): nagrada za najboljšo igralko (Denise Weinberg), nagrada za najboljšega stranskega igralca (Rodrigo Santoro); Toronto 2025; Karlovi Vari 2025, Sydney 2025, Solun 2025, Liffe 2025

Distribucija: Fivia – Vojnik

Odziv občinstva: ne najvišje, a povečini visoke ocene

Odziv kritike: izrazito toplo sprejet

Žanr: distopična drama

Zanimivosti

V enem izmed intervjujev je Mascaro razkril, da je bilo virov, ki so tako ali drugače vplivali na nastanek njegove zgodbe, več. Tako lokacije v porečju Amazonke niso le posledica ogledov, ki jih je v pripravah na snemanje opravil sam, pač pa je te osebno spoznal že pred leti, ko je v svojih zgodnjih dvajsetih letih, neposredno po koncu šolanja, kot učitelj otrok iz domorodnih skupnosti prepotoval številne dele te impozantne reke in mnoge izmed njenih pritokov. Že takrat se mu je porodila misel, da bi nekoč posnel delo, ki bi se zvrstno vpisovalo v tradicijo t. i. filmov reke (kot svojska variacija filmov ceste), kakršne so bile na primer dogodivščine Huckelberryja Finna. In prav v teh krajih je naletel na legendo, ki filmu daje naslov in vizualno podobo: legendo o modri slinasti sledi, ki jo za seboj pušča eden tamkajšnjih gozdnih polžev in ki naj bi tistim, ki jo zaužijejo, podelila nadnaravne sposobnosti – jasnovidnost. Temu ustvarjalnemu prepletu osebnih izkušenj, spominov, tradicije in domorodnih verovanj pa je dodal še en, njemu nadvse dragi vir – japonsko klasiko Balada o Narayami.

Zgodba

Tereza je vse življenje preživela v majhnem industrijskem mestecu sredi Amazonije. Ker je dopolnila 77 let in izpolnila pogoje za upokojitev, prejme uradno obvestilo, da se mora preseliti v posebno stanovanjsko naselje, namenjeno starejšim. Reklamni panoji izolirano kolonijo sicer predstavljajo kot raj za upokojence, a Tereza temu ne nasede. Še vedno polna življenja bi rada po svoje izkoristila leta, ki so ji še preostala; še zlasti rada bi videla kraje, ki si jih je od nekdaj želela obiskati. Ko ji prvi poskus potovanja spodleti in jo oblasti pod prisilo napotijo v kolonijo, pobegne ter se z majhno barko – in rahlo čudaškim kapitanom – odpravi na popotovanje po Amazonki in njenih pritokih.