Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
2. 12. - 23. 12.

MILENA GREGORČIČ: Linije so kot ljudje, vsaka je drugačna, slike

Mestna galerija Nova Gorica
2. 12. - 23. 12.

MILENA GREGORČIČ: Linije so kot ljudje, vsaka je drugačna, slike

Mestna galerija Nova Gorica
Razstavna sezona 2022/23

 

Razstava: 2. – 23. 12. 2022

Otvoritev: petek, 2. december 2022, ob 19.00
Umetnico in njeno delo bo predstavila likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe.

Odprtje razstave bo pospremil Lado Jakša z multivizijo in avtorsko glasbo na temo razstavljenih del: “FLUIDNO LEBDENJE PROSOJNIH PARTITUR”.

 

Mag. Milena Gregorčič, ki v letu 2022 slavi svoj 70 jubilej, je umetnica s prepričljivo likovno govorice, kjer lastne notranje pokrajine slikarsko sugestivno prenaša v tretjo dimenzijo in ob uporabi inovativnih materialov – nosilcev – obvladuje slikarski medij. Njeno ustvarjanje temelji na risbi, svoje iskanje snuje na odsevu narave, ki neposredno ustreza njeni osebni izkušnji. Sama je o svojem ustvarjanju zapisala:

“Razstava v Mestni galeriji v Novi Gorici je moja osemdeseta samostojna razstava, svoja dela pa sem predstavila tudi na več kot petsto skupinskih razstavah. Ukvarjam se s slikarstvom, grafiko in oblikovanjem. S slikanjem slike na prosojnem nosilcu, konkretno z akvareli na paus papirju, sem začela svoje raziskovanje pred štiridesetimi leti, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Umestila sem jih med dve stekli, jih obesila v prostor, kjer slika ni bila več cenzurirana s steno, ampak je postala berljiva z obeh strani, iz vsake drugače. Dolge valovite linije sem takrat še oblikovala v glini in jih razmestila po tleh razstavnega prostora. Moja glavna okupacija so bila razmišljanja o »dvojnosti«, o tem, ali je svet pred nami res berljiv samo na en način ali ga z načinom predstavitve lahko spremenimo na vizualni in s tem na čustveni ravni.”

 

O umetnici

Milena Gregorčič se je rodila 14. aprila 1952 v Ljubljani. Obiskovala je Šolo za oblikovanje v Ljubljani, kjer je maturirala na oddelku za grafiko. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na oddelku za slikarstvo, kjer je leta 1976 diplomirala. Tam je tudi nadaljevala podiplomski študij na oddelku za grafiko in magistrirala leta 1978. Je slikarka, grafičarka in oblikovalka, kar potrjujejo mnoge razstave, različna oblikovanja od celostnih grafičnih podob, dekanskih verig, knjižnih oprem do slovenskih poštnih znamk. Oblikovala je številne publikacije, koledarje, plakate, vabila, načrtovala postavitve prireditev, poslikave vlakov, označevanja poslopij itn. Svoja dela je predstavila na 80 samostojnih in na čez 500 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela 26 nacionalnih ter mednarodnih nagrad in priznanj. Od leta 1976 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana v Zvezi društev likovnih umetnikov Slovenije. Živi in ustvarja v Ljubljani.

 

Razstavni katalog

 

Mestna galerija Nova Gorica
Trg E. Kardelja 5
5000 Nova Goric

 

Urnik v času razstave
Ponedeljek – petek: 9.00 – 13.00 in 15.00 – 19.00
Sobota: 9.00 – 12.00
Ob nedeljah in praznikih zaprto.

 

Informacije in kontakt
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

Intimno vesolje

 

Čas – valujoča, Velika praznina,

počelo vsega, kar je kdaj bilo,

kar je, kar bo, pod njo, nad njo nebo

odprto v večnost: Kaos, Zgodovina.*

 

Za vsakogar izmed nas, in tako velja od vekomaj, obstajata dva končna mejnika: prvi je na začetku naše poti, ko se rodimo, drugi je na kraju, ko za vedno zapustimo ta svet. In vmes, med začetkom in koncem, prehodimo sedem človeških obdobij, kot je (med drugim) zapisal tudi Shakespeare v svoji drami Kakor vam drago. Vsak človek, v okviru svojega evolucijskega kroga, vstopa v življenje od nikoder (iz temne notranjosti materinega telesa) in se poda na njemu lastno pot, po kateri hodi, z vsemi padci in vzponi. Seveda le, če ima srečo in mu je dano, da vseh svojih sedem dob tudi doživi. Očitno je slikarki Mileni Gregorčič življenje, polno ustvarjalnega duha, naklonjeno, kar kaže tudi vitalno zamišljena razstava ob njenem visokem jubileju. Pri vizualnem ustvarjanju jo še v zrelih letih vodijo neizčrpen vir navdiha, intuicija in modrost, porojena iz dolgoletnih izkušenj in spoznanj.

 

Vse postaje na njeni ustvarjalni poti omogočajo vpogled v skrajno intimnost umetnice, v njene misli, ideje, stališča in osebne zamisli o temah, ki jo zanimajo in ki so izražene v njenem ustvarjalnem besedišču. Tako je vsaka umetniška kreacija sčasoma zanjo postala intimno vesolje, temelječe na dialogu vidnih ali skritih umetniških elementov. Njeno raznoliko, a sistematično ustvarjanje je bilo od začetkov osnovano na risbi. Ustvarila je impresivne cikle risb nenavadnih oblik in formatov, v katerih vse do danes raziskuje pomen črte kot najosnovnejše, bistvene sestavine risbe, ki se je v poznem modernizmu ob izkušnjah minimalističnih, analitičnih in konceptualnih praks osvobodila iluzionizma ter se vzpostavila kot samostojen element likovnega izražanja. Pri kreiranju vsake risbe in njene zasnove jo je vselej vodila zavestna odločitev o smeri, gostoti in prepletih črt, hkrati pa je v ponavljajočem se dejanju vlečenja črt in zavezanosti delovni disciplini očitna tudi duhovna in meditativna dimenzija tega početja.

 

Na slovensko likovno sceno je v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja vstopila s ciklom litografij Variante torza. Kot grafična oblikovalka je v devetdesetih letih naredila več različnih serij poštnih znamk, sočasno pa se je posvečala predvsem slikarstvu. V začetku osemdesetih let je nastal cikel Prosojne sestavljanke, ki je predstavljal inovativni pristop s kombiniranjem akvarela in risbe na transparentnem papirju. Študijsko je zasnovala slikarski cikel prosojnih sestavljank, pregibank, mrežnic na transparentnem papirju, nastale podobe čistih geometrijskih linij v prosojnem akvarelu pa obesila med dve stekli tako, da je bila vsaka berljiva z dveh strani, z vsake drugače. Kmalu, že sredi osemdesetih let, se je preizkusila tudi v kiparstvu, kjer je s ciklom Valovnice v tehniki žgane gline že nakazovala svojo vsestranskost. V devetdesetih letih se je s ciklom Spomini podala v svet barvnega sitotiska, ki mu je dodala še čipko. Konec devetdesetih let je v ciklu Šelest valovanja v tehniki akrilnih barv, nanesenih na transparenten papir, raziskovala razpoloženje, ustvarjeno s svetlobo in barvo, ter ga nadaljevala na platnu v ciklu Valovanja. Modernistična govorica abstraktnih in zračnih kompozicij cikla slik Svetlobe (2012), ki vibrirajo v atraktivni prepletenosti močnih ali nežnih barv, v sebi skriva svet spominov in meditativnih pokrajin. Tudi večkratna prostorska predstavitev slik Linije in transparence od leta 2014 dalje kaže na slikarkin skrbno domišljen koncept postavitve v konkretno razstavišče in ne glede na izbrano podlago prozorne folije ali platna tudi na njeno samosvoje izražanje s črtami kot elementarnim likovnim sredstvom. Večmetrske podolgovate slikovne površine v lebdečih prostorskih postavitvah (Linije prostora, 2018) meditativno povezujejo zamegljeno svetlobo, krhko prosojnost in v neskončnost usmerjene linije. Vse te podobe, ki jih Milena Gregorčič s tako asociativnim vizualnim nagovorom ves čas nadgrajuje, so sestavljene iz nenehno bežečih polnih in prosojnih linij, ki jih slika na prosojnem nosilcu največkrat na dolgem formatu traka. Z upogibanjem ali lebdenjem v prostoru prosojni nosilec spreminja obliko slike: iz dvodimenzionalnega slikovnega polja se spreminja v tretjo dimenzijo in s tem pridobiva dinamiko. Tako je umetnici omogočeno vsakokratno dinamično sestavljanje nove celote in vodenje pozornosti gledalca z dominantno postavitvijo, ki je glede na prostor vselej docela domišljena.

 

Risba, podoživeta in preoblikovana, nastopa v črni, najbolj elementarni barvi, kot odmev pa jo podpirajo monokromne zemeljske barve. Barva je pri njenem slikarstvu nosilka globljih pomenskih vzgibov. Ti notranji vzgibi niso nekaj naključnega, impulzivnega, temveč skrbno načrtovane in premišljene poteze, v katerih se skrivajo neulovljiva doživetja človeške biti. Za slikarko so linije kot ljudje, vsaka je drugačna, vsaka s svojim značajem in druženjem: ljudi ne more spreminjati, lahko pa to naredi s svojimi linijami, v lastnem likovnem nagovoru. S precizno domišljeno in izpeljano simboliko ter pomeni lastnega čustvovanja beleži primarno, naravno in duhovno v umetnosti. V ustvarjalnem procesu motiv iz podzavestno zaznane narave stilizira tako, da na površini papirja zgolj nevsiljivo asociira nanj, gledalcu pa dopušča različna videnja. Prav tako mu omogoča intimna kontemplativna in meditativna stanja, s čimer doseže kar največji izrazni učinek. Čisti likovni znaki ter njihove sinergije so skladni z dogajanji v prabiti narave in človekove duševnosti ter postanejo – sublimirani v avtorsko prepoznavno poetiko linij – na novo vizualizirani psihogram izjemno senzibilne slikarke. Njene umetnine učinkujejo kot zenovska meditacija, ki v upočasnitvi umirja in omogoča globlje uvide v smiselnost našega obstoja in početja. Ko je lahko vakuumska tišina okoli nas glasnejša od zvoka in je popolna tema, v katero padamo, morda lahko svetlejša od luči.

 

V polju slikarkinega raziskovanja se jasníjo njena doživetja in spomini, ki jih transformira v kombinacije materiala, svetlobe, risbe in barve. S kontemplativno risbo je v teh serijah linij ustvarila subtilno podobo minimalizma, skoncentriranega v sublimno podobo perfekcije. Prefinjeno tanka črta. Z vso prosojno svetlobo se na prosojni foliji, ki ustvarja vtis fluidne materije (neke vrste antimaterije), razodeva v polni liniji, drsajoče polzeči med valovi nespremenljive tišine, centimeter za centimetrom, in se z neprekinjeno linijo spreminja v čarobno iluzijo. Tako slika Milena Gregorčič linije na prosojni foliji, nosilcu podobe, ki je tudi po formatu dolga linija, saj ustvarja nove odseve in sence, zanimive kontraste in gibanje v prostoru. Slikovni nosilec avtorica nato še enkrat razdeli s črto, ki sega od roba do roba slikovnega polja. Zadnje serije slik na zvitkih predstavljajo vse – od preprostega vlečenja linij, njihove debeline, zgostitve in vibracij, ki so kot dnevniški zapis umetničinih razpoloženj, do vse kompleksnejših variacij, prekrivajočih se linijskih tkanj, plastenj in rastrov kapilarno tankih črt, ki rojevajo nove podobe in oblike. Oblika transparentnih zvitkov resda spominja na egipčanske in srednjeveške zvitke, morda celo na stare fotografske filme ali filmske trakove, zaradi česar jih lahko slikarka po trenutnem vzgibu vselej drugače umešča v različne razstavne prostore. Njihovo vsebino na ta način ponuja v vsakokrat (navidezno) drugačna branja. Sledi modernističnemu jeziku, v katerem se vrača k notranji naravi in abstrahiranju.

 

Gledalčevemu pogledu se presojna belina nosilca podob kaže kot zaslon, na katerega se lovijo gestualni zapisi, linije in sence, ki sestavljajo nepredvidljive kompozicijske sheme, svojevrstne svetlobne zapise, ki jih neprestano spreminjajoči se kót osvetlitve sproti briše in hkrati ustvarja nova zaznavna razmerja. S svojimi deli slikarka ničesar ne kritizira, saj sprejema svet takšen, kakršen je, pri čemer pazi, da ohranja mir v sebi, išče tišino, praznino in notranjo zazrtost. Kot da bi bilo izpisovanje vseh teh linij potrebno le za to, da bi zapolnilo praznine, ki so desetletja zevale v njenih zahtevah do same sebe. Vanjo se je pritihotapilo zavedanje lastne moči in preplavila jo je mešanica občutkov čistosti, kakršen se rodi ob srečanju s spoznanjem lastne minljivosti.

 

Epilog. Ustvarjanje Milene Gregorčič temelji na risbi, svoje iskanje snuje na odsevu narave, ki neposredno ustreza njeni osebni izkušnji. Linije lahko asociirajo na valovanja morja, rek, let ptic, zibanje cvetov v vetru in zibanje ptic na gladini morja ali pa prepletajoče se mimobežnice poosebljajo ljudi, njihovo edinstvenost, usodnost, minljivost. S svojimi pristopi je slikarka, ki jo v ustvarjalnem procesu vodijo in usmerjajo skrajno osebna občutenja, izkazala umetniško osebnost in z nizom simboličnih konotacij močno sugestivnost. Njena čustveno obarvana ustvarjalnost nima samo tradicionalne, temveč širšo, trajno vsebino.

 

Tatjana Pregl Kobe

 

* Ciril Zlobec: Samo ta dan imam, Prešernova družba, Ljubljana, 2000, stran 14, prva kitica pesmi Velika praznina (ob srečanju s teorijo o valovanju Velike praznine kot prapočela vesolja in življenja)

Mogoče vas zanima tudi …