Alīna Asberga Nabergoj (1980) je rojena v kraju Ogre v Latviji. V Rigi se je učila knjigoveštva in knjižnega oblikovanja, zaključila je 5 letni program »Oblikovanje oglasov in interierjev« na srednji šoli za likovno umetnost in oblikovanje. Poučevala je slikanje na porcelan in usnje ter likovno umetnost. Od leta 2005 živi in dela v Sloveniji, kjer si je ustvarila drugi dom. Že od otroštva je risala in slikala v različnih tehnikah, najprej s flomastri in svinčniki, nato z akvareli, oljnimi pasteli in nazadnje z olji. Veliko uporablja mešano tehniko. Ob restavratorskem delu, se je pri retuširanju fresk navdušila za ustvarjanje v tehniki beneški stil retuše. Razstavlja samostojno in skupinsko.

Petja Berginc Fučka je po izobrazbi akademska restavratorka in šivilja. Po končanem študiju je deset let večinoma delala projektno kot samostojna podjetnica in restavratorka stenskih poslikav. Ob tem je raziskovala še druge načine ustvarjanja in iskala pravo pot zase. Še vedno je oblikovala in šivala. Izdelala je par kolekcij kostumov, ki jim je poleg blaga dodala žico, les in bakreno pločevino. Sodelovala je na 17. svetovnem kongresu OIDFA. Obnovila je nekaj kosov starega pohištva in se preizkusila v abstraktnem slikanju. Kasneje se je začela ukvarjati z nakitom, najprej z uhani iz usnja, za tem z nakitom iz keramične mase pozlačene z zlatimi lističi. Nato jo je očarala medenina, takrat je nastala Petjana, blagovna znamka ročno izdelanega nakita iz medenine, ki bo predstavljena na sejmu. Prav tako pa bodo na sejmu tudi ročno izdelane dišeče svečke iz sojine voska z kristali, ki jih izdeluje v sodelovanju z Reinkarmiko.

Julijana Božič je akademska slikarka iz Ajdovščine. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z ilustracijo, slikarstvom in restavriranjem fresk ter poslikav. Sodeluje pri raznovrstnih projektih ter razstavah. Na sejmu bo ponujala umetniške tiske po njenih delih, tako akvarelih kot ilustracijah, v A4 formatu ter knjigo Zverinice z roba gozda.

Duška in Tomica Gržeta se s keramiko ukvarjata od 2004. Z Reke na Hrvaškem, kjer sta živela do 2017, sta se preselila na Goče in tam našla nove navdihe, ustvarila atelje ter galerijo. Na hrvaškem sta bila člana mednarodnega društva keramikov Interiinova in poleg skupinskih razstav sta imela tudi nekaj samostojnih razstav. V njuni galeriji lahko najdete  izvirne spominke, umetniško keramiko, uporabno posodje, nakit itd. Keramiko izdelujeta kot originalno ali unikatno, vedno prostoročno, pretežno iz valjanih plošč. Zakonca Gržeta sta obiskovala vrsto tečajev mednarodnih mentorjev. Najraje ustvarjata v davno znanih tehnikah kot so Villanova in  Bucchero. Žgeta tudi v tehnikah pit firing, saggar, v klasičnem, dolce, naked, obvara raku, … Keramika Gržeta ima prodajno galerijski prostor na Gočah 11a (pod arhitekturno zanimivim velbom), ki je odprt po dogovoru ali predhodni najavi. Lahko pa pozvonite tudi na njunem hišnem pragu, na številki 15, kjer imata atelje.

Silva Karim je profesorica likovne umetnosti z znanstvenim magisterijem. Ukvarja se z ilustracijo, slikarstvom, keramiko in kamišibaj gledališčem. Njena slikarska dela manjših dimenzij in ilustracije so najpogosteje v tehniki akvarela, večja pa v tehnikah akril ali olje na platnu. V keramiki se izraža kot kiparka, hkrati pa tudi kot oblikovalka unikatnih lončarskih izdelkov. Pri oblikovanju keramike se poslužuje tehnik valjanja, vlivanja, sestavljanja in oblikovanja na lončarskem vretenu. Za njene unikatne lončarske izdelke je značilno, da vsebujejo elemente ilustracije in slikarstva. Silva Karim je razstavljala na številnih osebnih in skupinskih razstavah, tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje umetniško delovanje je prejela vrsto nagrad.

Anja Kranjc (1982) je študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Tam je leta 2008 diplomirala, tri leta kasneje pa še magistrirala z magistrsko nalogo Medprostor bivanja in razstavo V Belo pri red. prof. Matjažu Počivavšku in doc. dr. Igorju Škamperletu na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 2005 je imela več samostojnih razstav in je sodelovala na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Doslej je ustvarila sedem javnih kiparskih postavitev. Za svoje delo je prejela več nominacij in nagrad, med drugimi študentsko Prešernovo nagrado (2006). Njene dela so v javnih (MZZ, MGNG) in zasebnih zbirkah. Poleg kiparstva se ukvarja še s slikarstvom, risbo, ilustracijo, keramiko in pedagoškim delom. Je članica DLUL in DLUSP. Živi in dela v Vipavi.

Eva Margon Štanta, magistrica ilustracije, se ukvarja z različnimi tipi ilustracije in animacije, dopolnjuje se v raziskovanju redukcijskega linoreza. Na ALUO je magistrirala s projektom Slikovni zemljevid planinskih poti v Logarski dolini(2019), ki je bil uvrščen na več mednarodnih tekmovanj v ilustraciji. Med drugim je ustvarila sklop poštnih znamk za Pošto Slovenije (2022), njene ilustracije in animacije pa so del sodelovanja s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, Galerijo Velenje, Gozdarskim inštitutom Slovenije, Zavodom Dagiba in Zavodom Divja misel. Najraje ustvarja živalske in rastlinske motive v slogu znanstvene ilustracije.

Gregor Maver deluje na področju umetniške in uporabne keramike ter prostorskih postavitev. Študij je opravljal na Akademiji za vizualno umetnost v Ljubljani, smer Fine art. Razstavlja ter sodeluje na umetniških rezidencah doma in na tujem, njegova dela pa so v zasebnih in javnih umetniških zbirkah. Opravlja mentorsko delo na področju umetniške keramike in konceptualne umetnosti ter je umetniški vodja Forma vive v Parku Pečno v Kanalu. Živi in ustvarja v Vrtočah. Zasvojen je z rakujem, natančneje z njegovo zahodno različico, ki mu predstavlja največjo izrazno moč in izziv. Svojo ljubezen do gline/keramike pa najbolje pojasni z zapisom Herberta Reada, ki pravi: “Keramika je ena najenostavnejših in najbolj zahtevnih od vseh umetnosti. Je najenostavnejša, ker je najbolj elementarna; je najbolj zahtevna, ker je najbolj abstraktna. Keramika je čista umetnost; je umetnost osvobojena od kakršnekoli posnemajoče namere.”

Urška Petrovčič se je po desetih letih dela v marketingu, v priznanem trgovskem podjetju, odločila, da si želi korenite spremembe v življenju in se preselila na Goriško. Tukaj je že šest let, zadnje leto pa živi v Novi Gorici. Že od malih nog je ob svoji mami, ki je šivilja, rada ustvarjala. Kasneje se je udeleževala različnih krožkov, kjer je razvijala svoje ročne spretnosti. Kot sama pravi, jo je glina klicala več let in pred petimi leti je oblikovala svoj prvi krožnik.  V oblikovanje tega medija se je v prvih minutah zaljubila in se odločila za večmesečni tečaj, kjer je spoznala različne starodavne tehnike. Hitro je padla odločitev za belo glino in bolj moderen stil oblikovanja, kot velikokrat kupci opisujejo njen slog. V velik navdih ji je narava, kamor redno zahaja. Posledično se v njenih delih pogosto pojavljajo tudi elementi narave. Urškino keramiko je možno videti na družbenih omrežjih, sejmih doma in v tujini ter razstavah društva Goriška paleta, katerega članica je.

Jasmina Rojc (1988) izhaja iz Šempetra pri Gorici. Pri 15. letih, ko se je vpisala v srednjo šolo, se je zanjo začelo obdobje intenzivnega slikanja in likovnega izobraževanja. Obiskovala je likovno smer Umetniške gimnazije v Novi Gorici. Leta 2011 je uspešno zaključila dodiplomski študij slikarstva v Benetkah na Akademiji lepih umetnosti (Accademia di Belle Arti), pod vodstvom profesorja slikarja Igorja Lecica, pri katerem je leta 2015 zaključila tudi podiplomski študij. V letu 2016 se je preselila v Zalošče, kjer živi in ustvarja. Pripravila je že vrsto samostojnih razstav, sodelovala je tudi na skupinskih razstavah in na likovnih kolonijah, tudi v mednarodnem prostoru. Nakit je namenjen dekletom in ženskam, ki si želijo popestriti in polepšati svojo garderobno zbirko in s tem postati drugačne in posebne. Temelji na barvnih nasprotjih, med reliefnimi odtisi in gladko bleščečo površino. Vizija nakita je povezovanje z naravo in iskanje nenehnega navdiha v njej.

Blaž Rosa (1983) je grafični oblikovalec in umetniški vodja agencije Markacija. Sredi vsesplošne prenasičenosti sodobnega vsakdana se trudi ostati senzibilen opazovalec. Notranje hotenje udejanja z grafiko in ilustracijo, skozi katero opominja, kako pomembno je razumeti in ceniti trud naših prednikov. Z delom pripoveduje in hodi po poti, ki odstira spontan odziv na življenje na robu med Krasom in Vipavsko dolino. Med preteklostjo in sedanjostjo. Svoja dela vidi kot poklon arhitekturi, tradiciji in življenju. Kot nekaj, kar drami in opominja, da vse, kar potrebujemo, pravzaprav že imamo.