Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
24. 1. 2025 - 7. 3. 2025

MENJAVE / WINDS OF CHANGE, fotografije

Mestna galerija Nova Gorica
24. 1. 2025 - 7. 3. 2025

MENJAVE / WINDS OF CHANGE, fotografije

Mestna galerija Nova Gorica
Razstavna sezona 2024/25

 

VRHUNCI SLOVENSKE FOTOGRAFIJE

Predstavitev izbranih fotografov mlajše generacije

 

Razstava: 24. januar-7. marec 2025

Otvoritev: petek, 24. januar 2025, ob 19.00

Sodelujoči umetniki: Jošt Franko, Tereza Kozinc, Andrej Lamut, Nik Erik Neubauer, Sara Rman, Lucija Rosc

Kurator: Brane Kovič

 

Na prehodu v drugo četrtino 21. stoletja so se že močno začrtali obrisi menjav, ki v fotografsko polje vstopajo z novo generacijo ustvarjalcev in ustvarjalk, večinoma rojenih ob izteku minulega tisočletja. Ne moremo sicer govoriti o kakšni »šoli« ali prevladujočem trendu, pač pa prej o nizu individualnih nagovorov, ki se osredotočajo na raziskovanja drugačnih možnosti fotografske govorice kot povsem enakopravnega in enakovrednega vizualnega diskurza v kontekstu izrekanja sodobnosti na neverbalne načine. Skozi izbrane izseke iz njihovih opusov se konstituira pahljača diskurzivnih praks, ki pomembno sooblikujejo današnjo ikonosfero, njene perspektive in aporije. Predstavljena dela šesterice avtorjev so izhodišče za širšo kritično refleksijo položaja in vloge fotografije v vse bolj dekonstruirani realnosti, v kateri stvari postajajo vsak dan bolj nepredvidljive in izmuzljive.

Razstavni katalog

 

Mestna galerija Nova Gorica
Trg E. Kardelja 5
5000 Nova Gorica

 

Urnik v času razstave
Ponedeljek – petek: 9.00 – 13.00 in 15.00 – 19.00
Sobota: 9.00 – 12.00
Ob nedeljah in praznikih zaprto.

 

Informacije in kontakt
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

V vrtincu menjav

Brane Kovič

 

Ko naše stoletje nezadržno vstopa v drugo četrtino, lahko zanesljivo potrdimo, da smo že nekaj časa priče opaznim spremembam oziroma menjavam na različnih ravneh. Nova polja raziskav se kažejo tudi v sferi fotografije, ki do določene mere ohranja kontinuiteto z vsebinsko in formalno produkcijo, artikulirano in še vedno zelo živahno v svoji žanrski raznovrstnosti, prav tako relevantni pa so tudi prelomi, ki jih nakazujejo in uresničujejo posamezni avtorski prispevki. V konstelaciji sodobne slovenske fotografije sicer ne moremo govoriti o kakšni »šoli« ali prevladujočem trendu, pač pa prej o nizu individualnih nagovorov, ki se osredotočajo na raziskovanja drugačnih možnosti fotografske govorice kot enakopravne in enakovredne konstituante današnje ikonosfere in njenega izrekanja z neverbalnimi sredstvi. Skozi izbrane izseke iz posameznih opusov se tako konstituira pahljača diskurzivnih praks, ki sooblikujejo kritično refleksijo časa in prostora, v katerem nastajajo. S svojo raznolikostjo naslavljajo tako banalno vsakdanjost kot poglabljanje v bolj ali manj oddaljeno preteklost, sestavljajo scenarije novih preobrazb na fizični in idejni ravni, v iskanju hibridnih identitet ter v dokumentiranju individualnih in kolektivnih mitologij. Ker dandanes velikih zgodb in epopej ni več mogoče neposredno živeti in zapisovati, jih nadomeščajo posnetki iz neposrednega bivanjskega okolja popredmetenega sveta in njegovega personaliziranega doživljanja. Splošna virtualizacija resničnosti ponuja idealno orodje kritiki reprezentacije, ki se napaja pri različnih virih, v tako različnih disciplinah kot so arheologija, antropologija ali psihoanaliza. S svojo navidezno lahkotnostjo namreč vseeno postaja kritika ideologije, skozi katero se napoveduje učinek zamika, post-humanega, posthistoričnega, a znotraj tega zajema širok spekter človeških občutij, zavestnih ali nezavednih, konkretnih in nedotakljivih. Če je, na eni strani, sodobna umetnost »ukradla« fotografijo fotografom (v smislu razhoda med tradicijo upodabljanja in fotografijo, kar poznamo vse od izuma fotografije), se je, na drugi strani, fotografija uveljavila povsod, potem, ko je presegla tehnične vidike svojega nastanka ter odrinila v ozadje številne teme in motive, na katerih je nekoč gradila svoj ontološki status. Šesterica avtorjev, izbranih za tokratno razstavo, zgodovino medija nesporno pozna, a prav zato do nje lahko pristopa neobremenjeno, z artikuliranjem izraznih potencialov, s katerimi na avtentičen, izviren način reflektira trenutek, ki ga živi in mu daje pomen s produkcijo podob, zaznamovanih z drugačnimi modalitetami videnja. Njihovi narativi so utemeljeni na zanimanju za detajle, na pomenskih in formalnih preobratih, ki so za gledalca pogosto presenetljivi in kodirani s parametri, katerih dešifriranje zahteva pri gledanju angažma, določen trud za umevanje sporočila izza videnega.

Jošt Franko deluje kot umetnik in fotograf, osredotoča se na teme migracij, skupnosti na družbenem robu, položaja delavcev in sploh aktualnih družbenih tem, h katerim pristopa interdisciplinarno, v različnih medijih in postopkih evidentiranja (video, instalacije, kolaži…). Njegovo privilegirano izrazno sredstvo pa je fotografija, nemalokrat reportažnega značaja, a tudi kot foto esej, z objavami v slovenskih in tujih časopisih in revijah pa je bil deležen številnih priznanj stroke in akademskih krogov. S poglobljenim, razmišljujočim pristopom k obravnavanim tematikam nadgrajuje vizualne zapise in sooča gledalce z dejstvi onstran podob, usmerja jih k branju in razmišljanju o videnem. K temu, kar vidimo, je namreč treba pristopiti kot k simbolnemu začetku kompleksne zgodbe, ki jo doživljajo fotografirane osebe ali na kakršno aludirajo posneti prostorski izseki, kako se bodo spremenile situacije in človeške usode, pa nam ostaja neznano. A s tem, da je nakazal neizbežnost teh sprememb, je fotograf že naredil, kar je bilo v njegovi moči.

Tereza Kozinc s svojimi fotografskimi deli raziskuje stičišča dejstev in čustev, prostorov in menjavanj lokacij, razmerij med javnim in zasebnim, vse do najintimnejših vidikov lastne eksistence. Eden pomembnih virov njenega ustvarjanja je tudi narava, s katero vzpostavlja močan čustveni odnos in jo včasih interpretira tako, da iz realističnega izhodišča izpelje nadrealistični učinek, ki ima prepoznavne poetične konotacije. Njena fotografija je v bistvu nenehno spraševanje o sebi ne da bi se zaradi tega morala sama postaviti pred objektiv. Posnetke pogosto obdela, dopolni in predela, motive razgradi in iz njih naredi »zgodbo«, ki je v prvotni različici še ni bilo. Na ta način prisili gledalca, da se aktivno vključi v razbiranje permutacij novonastalih vizualnih entitet.

Andrej Lamut se posveča razčlenjevanjem razmerij med fotografijo in drugimi vizualnimi mediji, njegov pristop temelji na neposrednem nagovarjanju čutov in relativnosti percepcije. S transformacijami mimetičnega koda poudarja pomen ustvarjalnega procesa in njegovih možnih preobratov v generiranju avtonomne forme, ki je hkrati vsebina vizualne izjave. Predmeti, liki in stvari z njegovimi intervencijami prenehajo biti to, kar so in postanejo nova čutno-nazorna dejstva, v katerih je uresničeno avtorjevo hotenje po prenosu miselnega sveta v vizualno berljive izjave. Posamezni Lamutovi projekti in fotografski cikli povezujejo različne motivne sklope s tematizacijo njihovih menjav v ustvarjalnem procesu, ki ima lastno logiko in dinamiko.

Nik Erik Neubauer se giblje med reportažno in raziskovalno fotografijo kot dvema poloma dokumentarističnega pristopa k mediju. V vsakdanjosti vidi izziv, ki ga transformira v refleksijo o družbenih dogajanjih in položaju posameznika znotraj njih, o človeških aporijah in intimnih doživljanjih, ob tem fotografske naloge spreminja v hedonistične avanture, ki mu predstavljajo vir sprostitve in užitka na tanki ločnici med realnostjo in imaginacijo. Izogiba se stereotipom, v iskanju čustvenih vsebin razpira široko pahljačo pomenskih odtenkov, včasih tudi tako, da podobam dodaja besedne zapise. A ne glede na okolja, v katerih nastajajo njegove fotografije, je njihov distinktivni znak avtorjeva senzibilnost, ki jim zagotavlja presežno vrednost.

Sara Rman je aktivna na več področjih vizualnega izražanja in oblikovanja. S fotografijo se poglablja v vprašanja identitete in z njo povezane posameznikove svobode, pri čemer jo zanimajo mejne situacije in njihove interakcije, prečenja razlik onstran formalizmov, ki jim zoperstavlja procesne alternative in njihove modifikacije. V konfrontacijah smisla in nesmisla, paradoksalnih obratov in spominskih odvodov, prividov in sestopanj iz enega v drug teritorij zavedanja prepoznavamo krhkost bivajočega in izmuzljivost materialnega, ki ima svoj pendant v neznanem, še ne odkritem, čeprav vedno in povsod prisotnem, kar se v vsakem umetniškem delu udejanja na metaforični ali asociativni ravni.

Lucija Rosc s svojo umetniško prakso združuje izkušnje s področja vizualnih komunikacij in fotografije, medija, ki ji omogoča eksprimentiranje v nizu izraznih registrov v razponu od spominskih refleksij do pretanjenega reagiranja na ambiente, v katerih na poudarjeno subjektiven način prepoznava svojo preteklost in sedanjost. Svoje izjave največkrat artikulira v motiviki tihožitij, kjer predmete sestavlja v pripovedi o svojih minulih doživetjih in razmišljanjih. Posebno pazljivo gradi kompozicijo na izbranem barvnem ozadju, na fotografsko zasnovo mestoma reagira s kolažnimi oziroma asemblažnimi posegi ter s tem podeli fotografiji status objekta, ki je obenem podoba in arhivsko gradivo iz njene osebne zgodbe.

Mogoče vas zanima tudi …

Skoči do vsebine