Filmska sezona 2022/23

Luzzu (Luzzu, Malta, 2021, 95 min.)

Prvenec malteško-ameriškega režiserja je univerzalna pripoved o malem človeku, ki skuša preživeti, razpet med tradicijo in zahtevami sedanjosti. Film je glavnemu igralcu, resničnemu lokalnemu ribiču, prinesel posebno nagrado žirije na festivalu Sundance.

Režija in scenarij: Alex Camilleri
Fotografija: Léo Lefèvre
Glasba: Jon Natchez
Igrajo: Jesmark Scicluna, Michela Farrugia, David Scicluna
Festivali, nagrade: Sundance (posebna nagrada žirije za igro); Sofia (nagrada mlade žirije); Molodist (posebna omemba); Film Independent Spirit Awards (Someone to Watch Award); Festival neodvisnega filma Boston (nagrada občinstva, posebna nagrada žirije); malteški kandidat za oskarja za najboljši mednarodni film; New Directors/New Films; Karlovi Vari; London
Distribucija: Demiurg

Zgodba
Malteški ribič Jesmark ostaja zvest tradicionalnemu ribolovu z luzzujem – lesenim čolnom, ki se prenaša z očeta na sina. Ko mora čoln nepričakovano popraviti, je to le ena izmed njegovih težav: že tako zasluži komaj dovolj za preživetje družine, njegov novorojeni sin potrebuje zdravljenje, z ženo se oddaljujeta … Svet, ki ga je poznal, medtem neizogibno izginja. Morski ekosistem je ogrožen, neusmiljena ribiška industrija in evropska birokracija pa praktično onemogočata življenje majhnih ribičev. Jesmarku se ponudi priložnost za zaslužek na črnem trgu …

Izjava avtorja
»Preden sem začel delati Luzzu, nisem vedel veliko o ribištvu na Malti. Pa ne samo to: pred tem nisem nikoli v življenju lovil rib! Vendar je lepi in počasi izginjajoči svet malteških tradicionalnih ribičev dolgo buril mojo domišljijo. Ko sem začel raziskovati za film, sem hitro sprevidel, da podobna vprašanja družine, usode in žrtvovanja, ki težijo mene, težijo številne ribiče. Z Jesmarkom in Davidom, resničnima ribičema, ki sta postala glavna igralca v filmu, sem začel odhajati na morje in snemati kratke dokumentarce o njunem delu. Tako sem se učil o njunih ribiških metodah: kako deluje vsak kos opreme na ladji, kako se vrže mrežo v morje; seznanil sem se z mnogimi in različnimi vrstami rib ter njihovo ceno na trgu. V tem času sta se Jesmark in David navadila na kamero. Te ekspedicije so bile zame velik navdih in marsikaj, kar sem doživel, sem neposredno uporabil v scenariju. /…/ Najbolj me ganejo filmi, ki se napajajo pri resničnosti. Mislim, da je to največja moč gibljivih slik: gledalcem prikazati nekaj vznemirljivo resničnega in nepričakovanega. S filmom Luzzu sem jih skušal popeljati v več zaporednih svetov, s katerimi se še niso srečali. Potrebna so bila leta raziskav; spoznal sem ne le tradicionalni ribolov na Malti, temveč tudi delovanje širše industrije morskih sadežev, vključno z njenimi vzporednimi gospodarstvi v senci, polnimi tihotapstev, sabotaž in goljufij. Želel sem najti način, kako film vpeti v sedanjost, hkrati pa se upreti nostalgičnemu pogledu na ribolov v Sredozemlju. /…/ Sočustvujem z Jesmarkom, ki se spopada z izgubo izjemno bogate dediščine, ob kateri je zrasel. Družina je temelj za osmišljanje našega življenja, vendar lahko tudi omejuje našo svobodo in rast. Jesmarkov čoln je njegova povezava s preteklostjo – z generacijami očetov in sinov, ki so plovilo z ljubeznijo in ponosom prenašali naprej. Toda luzzu za Jesmarka dobi nov pomen, ko postane polnoleten v hitro modernizirajoči se državi, v kateri ni prostora za tradicionalne ribiče. Mislim, da se s podobnimi dilemami spopadajo številne družine priseljencev, vključno z mojo. Moja starša sta doma med seboj govorila malteško, vendar sta menila, da bi učenje jezika otroke oviralo pri asimilaciji v Ameriki. Ne zamerim jima, čeprav to v meni še vedno vzbuja nekakšno žalost. Zdi se, da ima vsaka družina svoj luzzu. /…/ Filmi italijanskega neorealizma so pomembno oblikovali mojo predstavo o tem, kaj lahko filmska umetnost doseže. De Sica, Visconti in Rossellini so moji ključni navdihi. Njihovi filmi me še posebej ganejo, saj ne ponujajo le umetniškega izraza, temveč tudi etični pristop, ki jih povzdigne nad običajna filmska dela. Pričevanje o življenju običajnih ljudi, uporaba naturščikov in snemanje na resničnih lokacijah – ti filmi so bili aktualni, pomembni, omogočali pa so tako osebno refleksijo kot sodelovanje pri nekakšnem nacionalnem obračunu. V nas vzbujajo intenzivna čustva, hkrati pa nam prizanašajo z moralnimi sodbami – zdi se, da je usoda neorealističnih junakov vedno v rokah gledalcev. Upam, da smo v filmu Luzzu uspeli ujeti nekaj žara, ki ga je bilo čutiti v delih neorealističnega kanona, obenem pa vanj vnesli sodobno energijo.«
Alex Camilleri