Filmsko gledališče 2026/2027

Kronologija vode (The Chronology of Water, Velika Britanija, Francija, ZDA, Latvija, 2025, 128 min.)

V drznem in izvirnem režijskem prvencu igralke Kristen Stewart, posnetem po spominih Lidie Yuknavitch, se drobci nekega življenja zlijejo v poetičen, impresionističen portret preživetja, spolnosti in samoodkrivanja.

Režija: Kristen Stewart

Scenarij: Kristen Stewart (po spominih Lidije Yuknavitch)

Fotografija: Corey C. Waters

Glasba: Paris Hurley

Montaža: Olivia Neergaard-Holm

Igrajo: Imogen Poots (Lidia), Thora Birch (Claudia), Jim Belushi (Ken Kesey), Charlie Carrick (Andy Mingo), Tom Sturridge (Devin), Susannah Flood (Dorothy), Esmé Creed-Miles (Claire), Kim Gordon (fotografinja), Michael Epp (Mike), Earl Cave (Phillip)

Produkcija: Scott Free Productions (Velika Britanija), CG Cinema (Francija), Forma Pro Films (Litva), Nevermind Pictures (ZDA)

Festivali, nagrade: Cannes 2025; Melbourne 2025; Solun 2025: nagrada za izjemni umetniški prispevek; Miskolc 2025: nagrada Adolph Zukor za režijo; Savannah 2025: nagrada za vzhajajočo zvezdo med režiserji; Deauville 2025: nagrada za odkritje leta; Denver 2025: nagrada za igralski presežek; Palm Springs 2026: nagrada režiser/režiserka prihodnosti; Oldenburg 2025 (Nemčija); Busan 2025; Džakarta 2025; Rio de Janeiro 2025; Hamptons 2025; Gent 2025; Leiden 2025; Varšava 2025; London 2025 (BFI Festival); Dunaj 2025 (Viennale); Solun 2025

Distribucija: Fivia – Vojnik

Odziv občinstva: sicer povečini naklonjen, a hkrati presenetljivo polariziran (in prav tako presenetljivo skromen glede na ime avtorice)

Odziv kritike: očitno naklonjen

Žanr: biografska drama

Zanimivosti

Čeprav je Kronologija vode režijski prvenec Kristen Stewart, znane hollywoodske igralke, ki je zaslovela v najstniški nadnaravni romanci Somrak z vlogo Bele, razpete med krvosesi in volkodlaki, pa je svojo avtorsko vizijo v njem realizirala s tako odločnostjo in avtoriteto, tako suvereno in domiselno, da je osupla in presenetila resnično mnoge. Tako Kronologija vode gledalcu z ničimer ne razkrije, da se pred njim razpirajo podobe prvenca, dela debitanta, nekoga, ki je prvič prevzel nadzor nad vsemi vidiki filmske pripovedi – njeno strukturo, ritmom, perspektivo, s katero je podana, tonom … A ne le to: njeno suverenost in domiselnost pri realizaciji tega projekta lahko gledalec zazna še pred ogledom filma – na primer s premišljeno izbranim naslovom, ki gledalca takoj opozori na napetost, skoraj nasprotje v pogledu na to, kako dojemamo in kako podajamo spomine, tenzijo, ki pravzaprav poganja njeno delo. Termin »kronologija« je namreč jasno povezan s koncepti urejenosti, linearnosti, nadzorovanosti; nasprotno pa je »voda« vedno nekaj stalno spreminjajočega se, spremenljivega, nekaj, kar se ne pusti ujeti.

Zgodba

Lidia odrašča v okolju, ki sta ga zaznamovala nasilje in alkohol. Da tudi sama ne bi šla po isti poti, se vpiše na kolidž v Teksasu in upa, da si bo s pomočjo štipendije priborila mesto v plavalni ekipi za olimpijske igre. Njene ambicije pokoplje zloraba alkohola in mamil, zaradi česar ji odvzamejo štipendijo. Nato poskusi srečo na univerzi v Oregonu, kjer jo kot eno redkih izberejo za delo s slovitim pisateljem Kenom Keseyjem. Lidia v pisani besedi najde svoj glas in po burni mladosti začne na novo.