Filmsko gledališče 2024/25 – za abonma in izven

Jutri je še en dan

(C’è ancora domani, Italija, 2023, črno-beli, 118 min.)

Režija: Paola Cortellesi

Scenarij: Furio Andreotti, Giulia Calenda, Paola Cortellesi

Fotografija: Davide Leone

Montaža: Valentina Mariani

Glasba: Lele Marchitelli

Igrajo: Paola Cortellesi (Delia), Valerio Mastandrea (Ivano Sentucci), Romana Maggiora Vergano (Marcella), Emanuela Fanelli (Marisa), Giorgio Colangeli (Ottorino), Vinicio Marchioni (Nino), Francesco Centorame (Giulio)

Produkcija: Wildside, Vision Distribution, Sky Italia, Netflix

Festivali, nagrade: Rim 2023: posebna nagrada žirije za najboljši film, nagrada občinstva za najboljši film, posebna omemba – nagrada BNP Parisbas za najboljši debitantski film; nagrade zlati ciak (italijanske stanovske nagrade) 2023: zlati ciak za najboljši filmski plakat; nagrade David di Donatello 2024 (italijanske nacionalne filmske nagrade): david za najboljši film po izboru občinstva, david za najboljšo žensko glavno vlogo, david za najboljšo režiserko debitantko; Sydney 2024: glavna nagrada za najboljši film; Göteborg 2024: nagrada zmaj za najboljši film mednarodnega tekmovalnega programa

Odziv občinstva: prevladuje izrazito navdušenje ob skoraj neobstoječih negativnih odzivih

Odziv kritike: skoraj soglasno priznanje odličnosti

Distribucija: Demiurg

Žanr: komična drama

Zgodba

Delia je žena in mati treh otrok v povojnem Rimu. Kadar ne gospodinji nasilnemu možu in ne skrbi za sitnega tasta, hiti med priložnostnimi deli. Edino uteho ji prinašata klepet s prijateljico in hčerina zaroka s prijetnim mladeničem iz premožne družine. Svojo usodo sprejema brez pritoževanja – dokler nekega dne ne prispe skrivnostno pismo …

Komentar

»Povejmo kar takoj: režijski prvenec Paole Cortellesi je vsekakor izjemen. Jutri je še en dan /…/ je film, ki preseneča: najprej zaradi izbire teme (vsakdanje življenje preprostega človeka v Rimu leta 1946), potem zaradi izvirnosti tona, ki lahkotno prehaja iz drame v farso in nazaj, predvsem pa zaradi režijskih odločitev, ki najdejo nepričakovano ravnotežje med realističnim ter bolj shematskim in didaktičnim tonom. /…/ Presenetljiv in izviren prvenec.«

Paolo Mereghetti, Corriere della Sera

»Italijanska igralka in pevka Paola Cortellesi je na domačem terenu s svojim debijem v vlogi režiserke lomila srca gledalcev in hkrati podirala blagajniške rekorde. To je izrazito, na trenutke celo nezaslišano sentimentalna drama o preprostih ljudeh, predstavnikih delavskega razreda v povojnem Rimu; zgodba o zlorabi v družinskem krogu, v kateri se protagonistki vendarle uspe izviti iz primeža mizoginije in brutalnega nasilja, kar režiserka izvede z domiselno uporabo določenih pripovednih postopkov, ki film popeljejo na mejo z ʽmagičnim neorealizemomʹ; zgodbo, v kateri se je pri delu z igralci brezsramno oprla na gledališke izkušnje, na vizualni ravni pa jo je zapakirala v podobe, v katerih je ta svet ujet v žareči monokromatični svetlobi in v skoraj popolnih kompozicijah. Zaradi vsega naštetega je njeno delo več kot očitni in hkrati spoštljivi poklon zgodnjim filmom kakega De Sice ali Fellinija, njena igra pa obuja duha velikih div italijanskega filma, tistih čudovitih igralk, kot so bile Anna Magnani, Sophia Loren in Giulietta Masina.«

Peter Bradshaw, The Guardian