Milena Koren Božiček

Umetnost kompleksnega v soodnosnosti

Pričujoča razstava o prihodnosti  je odsev soodnosnosti in sobivanja različnih umetniških del  in različnih avtorjev. »Izpostavitev (ekspozicija) bodočnosti« je obsežna in aktualna tema, ob kateri sva skupni interes za povezovanje umetniških praks našli vizualna umetnica, arhitektka in kuratorka Tanja Prušnik, od leta 2019 je predsednica Društva likovnih umetnikov Avstrije, Künstlerhaus Wien, in Milena Koren Božiček, umetnostna zgodovinarka, kuratorka  in likovna kritičarka, od leta 2024 predsednica slovenske sekcije Mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA (Association Internationale des Critiques d‘Art).

Koncept projekta sva aktualizirali na temi bodočnosti, ki je v najožji sintezi s človekom in njegovimi aktualnimi vsebinami in vprašanji. Kuratorki predstavljava avtorje iz Avstrije in Slovenije, ki široko eksponirajo aktualne poglede in poglede na vedno nove prihajajoče pojavnosti s pričakovanji, da se umetnost prihodnosti razvija kot vzajemni proces, s katerim se zavest in znanje delita. Oblika je sicer vedno bolj podrejena  predstavam in posledično rezultatom naprednih tehnologij. Glede na to, da je snovana na vzporednih resničnostih in napredovalnem stopnjevanju, ki je vse bolj vidno, gradi vzporedno realnost. Končni produkt – vzorec – pa nastaja in se razvija ob epistemološkem in (ali pa) znanstvenem raziskovanju kot umetniška paradigma. Empatija ustvarjalcev o prihodnosti ozavešča in opominja, da smo le del razvojnega krogotoka in ne njegov center, zato so tudi zaznani namigi, da v življenjski verigi delujmo razumno. Umetniki so znanilci novega in kritiki v razmerju do nenehnih slabih sprememb v obsegu družbenih dogajanj in novih družbeno angažiranih nalog: uveljavljanje povezanih ideologij, nove razporeditve kapitala in moči v svetu, agresiven razmah telekomunikacij in uveljavitev določenih informacijsko-komunikacijskih sistemov ter razvoj specifičnih znanosti in tehnologij, ki družbi vsiljujejo prevladujoče sisteme in delovanje dominantnih ideologij. Umetniki predstavljajo druga stališča z intervencijami in v projektih, ki se upirajo rastočemu poenotenju. Ustvarjajo umetnost kot intervencijo, kot poseg v obstoječe prevladujoče strukture, kar vendarle optimizira potencial umetnosti pri spremembah.

Različno dojemanje prostora tudi v umetnosti prinašajo tehnološke novosti kot nove oblike virtualnosti in digitalizacije prostora ter razširjeno razumevanje življenja in prebivanja v svetu. Način umetniške kreacije kot tudi percepcije umetniškega objekta je torej neizogibno povezan z znanstvenimi in tehnološkimi iznajdbami ter z novimi umetniškimi in filozofskimi spoznanji, ki izoblikujejo osebni slog posameznika, ob tem pa tudi avtorski prispevek pri kreativnem sodelovanju z drugimi.

Tanja Prušnik

Razstava o prihodnosti kot ogledalo sodobnih družbenih vprašanj

V okviru razstavnega projekta z naslovom IZPOSTAVITEV BODOČNOSTI – EXPOSITION DER ZUKUNFT – EXPOSITUR ZUKUNFT (Exposing the Future) sva se Milena Koren Božiček in Tanja Prušnik združili, da bi s srečanjem teorije in prakse združili dve perspektivi: umetnostnozgodovinsko-kritično, ki razkriva politične narative v umetnosti, in praktično usmerjeno, ki prepleta urbane prostore, biotehnologijo in etiko.

To sodelovanje si prizadeva, da bi umetniška dela obravnavali ne samo kot estetske objekte, temveč kot dialoške projekcije, ki vizualizirajo prostore, spomine, strukture moči in tehnološke preplete. Splošna kuratorska usmeritev je namenjena poudarjanju pomena transnacionalnega mreženja: Evrope regij, ki ustvarja kreativne prostore s sodelovanjem in ne tekmovanjem.

Namen razstave je ustvariti transnacionalno perspektivo o prihodnosti, v kateri so umetniki iz Avstrije in Slovenije postavljeni s svojimi obstoječimi deli v dialogu med seboj.

Raziskovanje osrednjega vprašanja, kako ljudje danes delujejo med seboj, pomeni tudi vprašanje, kako identiteta, spomin, odnosi moči in tehnološki pretresi oblikujejo naše sobivanje.

Razstava ne predstavlja prihodnosti kot napoved, temveč kot proces, v katerem lahko trenutni konflikti postanejo vidni, predmeti pogajanj in zgolj odprti za pogajanja. To »prihodnost« predstavlja kot eksperimentalni prostor, v katerem umetnost deluje kot laboratorij, in se pogaja o filozofijah, etiki in političnih vizijah.

Razstava z video instalacijami, zvočnimi in prostorskimi formati, scenografsko prostorskimi izkušnjami ter klasičnimi slikami in kipi raziskuje samopodobo in družbeno interakcijo v prihodnosti.

Kako ljudje vidijo sebe in kako ta samopodoba vpliva na medosebne odnose v omrežni kulturi? Ena od možnih interpretacij bi lahko bila, da je samozaznavanje postalo bolj hibridno – temelji na digitalnih ogledalih, zgodovinskih pripovedih in kolektivnih spominih.

Umetnost postavlja pod vprašaj subjektivnost onkraj podatkovnih mask in pripisovanja identitete ter lahko ponudi vpogled v odnos do drugih v globalnih kontekstih: kako mreženje, migracije in premiki virov spreminjajo naš obstoj v prihodnosti?