GLOBOKI GLOBOKI GOZD

Na sredi našega življenja pota
sem se znašel v hoste mračni se goščavi,
ker ravno pot mi je preprla zmota.
Težko z besedo oživi v predstavi
ta hosta divja pred pekla obalo,
ki že spomin njen me v nov strah pripravi.
Še smrt od nje bolj bridka je le malo;
prej ko o rešniku v nji pa jel bom peti,
povem, kaj še oko je v nji zaznalo.
(Dante Alighieri, Božanska komedija, prevedel A. Gradnik)

Nezavedno: arhetip divjega, neukročenega gozda. Po Carlu Jungu je arhetip gozda pravzaprav prototip nezavednega, ki je že samo po sebi globoko, nedosegljivo in nedoumljivo. Gozd kot nekaj velikega, neznanega, neraziskanega in zatorej strašnega in nevarnega, nekaj podzavestno agresivnega, kraj, kjer že od pradavnine prebivajo naši demoni in strahovi, ki so zapisani v naš kolektivni spomin.

Potovanje junaka: Gozd kot kraj iniciacije in prehoda v zrelost. Gozd kot za človeka ogrožujoč kraj postane prizorišče, kjer je Junak(-inja) postavljen(-a) na preizkušnjo. V gozdu se Junak(-inja) spopade s svojim strahom in ga premaga, ob tem pa v svojem družbenem okolju pridobi nov status. Iniciacijski obredi, ki jih najdemo v mnogih tradicionalnih kulturah, imajo povezavo z gozdom.

Dilema Ericha Fromma, imeti ali biti, se tu razkrije z vidika soobstoja koncepta lastništva (agrikultura) in divje, nedotaknjene narave. Vprašanje prisvajanja narave je prisotno na vseh področjih našega življenja: od gradnje velemest do sajenja cvetlic v cvetlične lončke na okenski polici. Fotografsko prisvajanje narave v sodobni družbi postaja nekaj nezavednega in običajnega, nekaj, kar se razrašča in širi na vse vrste s fotografijo povezanih dejavnosti.

Alegorični gozd je »osnovna sestavina kaosa«, v tem »zelenem kaosu« si junaki prizadevajo izboljšati svojo človeško naravo. Vstop v temačni, začarani gozd je prehod, je vstop v svet smrti, kjer ležijo skrivnosti narave, ki čakajo, da jih razodenemo in doumemo. Ali lahko gozd predstavlja takšen izziv tudi sodobnemu človeku? Če domnevamo, da v očeh sodobnega človeka lastnosti »divjega« in »sovražnega« niso več utelešene v obliki gozda, potem se postavlja vprašanje: kaj ga je torej nadomestilo? Še bolj zanimivo je razmišljanje o »krajih prehoda« današnjega časa.

Ob vseh možnostih, ki se nam odpirajo danes, odkrivanje neznanih prostorov postaja vse težja naloga. Virtualno resničnost lahko vidimo kot nekakšno varno alternativo tega Junakovega potovanja, ki še vedno pričara občutek potovanja skozi prostor in »prehojene« poti.

Umetnike vabim k odkrivanju gozdnega fenomena kot manifestacije globine, nevarnosti, intimnosti, neznanega, divjine, obrobnosti, prehoda, iniciacije, zunanjosti, miru, harmonije, neprehodnosti, neprebojnosti, čistega.