Filmsko gledališče 2024/25 – za abonma in izven

Gladiator II (Gladiator II, Velika Britanija, ZDA, 2024, barvni, 160 min.)

Režija: Ridley Scott

Scenarij: David Scarpa

Fotografija: John Mathieson

Montaža: Sam Restivo, Claire Simpson

Glasba: Harry Gregson-Williams

Igrajo: Pedro Pascal (Marcus Acacius), Joseph Quinn (cesar Geta), Denzel Washington (Macrinus), Connie Nielsen (Lucilla), Paul Mescal (Lucij), Rory McCann (Tegula), Fred Hechinger (cesar Karakala)

Produkcija: Paramount Pictures, Scott Free Productions, Red Wagon Films

Distribucija: Karantania cinemas

Žanr: akcijska pustolovska drama

Zgodba

Od dogodkov, ki so se odvijali v prvem delu, sta potekli že dobri dve desetletji. Lucij – vnuk Marka Avrelija nekdanjega rimskega cesarja, in sin Lucille – z ženo in otrokom živi v Numidiji. V pokrajino nenadoma vdrejo rimski centurioni pod vodstvom generala Marcusa Acaciusa in ujetega Lucija prisilijo v suženjstvo. V ujetništvu se Lucij, ki so ga navdahnile zgodbe o Maximusu, odloči, da se bo boril kot gladiator. Pod svoje okrilje ga vzame Macrinus, mešetar, ki se mu vladanje mladih cesarjev Karakale in Gete upira.

Izjava avtorja

»Ne bi rad preveč razkrival vsebine, a lahko povem, da bomo prvega Gladiatorja nadaljevali tako, da se bomo usmerili k enemu izmed likov iz tega dela. No, informacija je zdaj že zunaj, ve se, da bo to Lucij, in v grobem bi lahko rekli, da bo Gladiator II zgodba o tem, kaj se je v nadaljevanju zgodilo z Lucijem. Ljudje, gledalci prvega dela, so nanj skoraj pozabili, kar je za nas seveda odlično. Povečini se spomnijo le tega, da je eden redkih likov, ki so preživeli. In da gre za sina Lucille. V zaključku prvega dela je nenadoma izginil, saj ni bilo razloga – seveda govorim o razlogih, ki izhajajo iz same zgodbe –, da bi mu še naprej sledili. In prav to dejstvo bomo uporabili kot neke vrste pripovedni mehanizem, ki nam omogoča, da pričnemo pripovedovati o tem, kaj se je takrat pravzaprav zgodilo in kako se je zgodba razvijala naprej.«

Ridley Scott, režiser

Komentar

»Vizualna podoba filma je resnično impresivna, in če izvzamemo fascinantne vedute starega Rima (te so povsem računalniško ustvarjene), nam preplet resničnosti in posebnih učinkov pričara resnično veličastno sliko in ponudi enkratno vizualno izkušnjo. Pomislimo samo na veličastne prizore bojev gladiatorjev, nad katerimi bodo gledalci navdušeni in jih bodo držali na robovih njihovih sedežev, vedno pripravljene, da skočijo v zrak.

Za dosego videza avtentičnosti in razkošja se je Scott odločil, da bo vizualno podobo filma zasnoval na prevladi določenih barvnih odtenkov, in sicer rdeče, zlate in rjave barve. Tako globoka rdečina predstavlja nasilje ali moč, medtem ko zlata v vseh svojih izpeljankah predstavlja bogastvo in avtoriteto. Z zavestno in natančno odmerjeno rabo barvnih odtenkov je režiser vizualni ravni dodal plasti dodatnih pomenov. Te barve so vizualno privlačne, v gledalcu pa lahko vzbudijo občutja slave in bogastva, kar je povsem primerno za prikazovanje rimskega imperija na vrhuncu njegove slave.

Film tudi sicer veliko pozornosti usmerja v detajle, pa naj gre za raven kostumografije, arhitekture ali pa kulturne reprezentacije, ki gledalca popelje po antičnem Rimu. Zato se gledalec počuti veliko bolj neposredno povezan tudi s samo zgodbo in liki, ki nastopajo v njej. Seveda pa avtor s tem stopnjuje tudi stopnjo kredibilnosti in hkrati razkriva svojo predanost zgodbi, ki jo pripoveduje. Vsi ti momenti v filmskih delih, ki raje kot na nizanje akcijskih prizorov in naslanjanje na efekte posebnih učinkov stavijo na natančno in poglobljeno oblikovane osebe – filmske like, skratka v filmih, kakršen je Gladiator II, so resnično ključni, zato ne preseneča, da je enako premišljen, natančen in dosledno izpeljan pristop avtor namenil tudi bogati zvočni podobi filma. Tudi ta je izrazito realistično zasnovana in tako je čustveni nagovor gledalca vseskozi nadvse silovit.«

Nilesh Kumar, Themoviesz.com