Filmska uspešnica – sezona 2021/22

Francoska depeša (The French Dispatch, Velika Britanija, Nemčija, Francija, 2021, 108 min.)

Wes Anderson oživlja zbirko zgodb iz zadnje številke ameriške revije The French Dispatch, ki naj bi v 20. stoletju izhajala v izmišljenem francoskem mestu. Ljubezensko pismo časnikarstvu in starim francoskim filmom.

Režija: Wes Anderson
Scenarij: Wes Anderson
Zgodba: Wes Anderson, Roman Coppola, Hugo Guinness, Jason Schwartzman
Fotografija: Robert Yeoman
Glasba: Alexandre Desplat
Produkcija: Wes Anderson, Steven Rales, Jeremy Dawson
Igrajo: Benicio Del Toro, Adrien Brody, Tilda Swinton, Léa Seydoux, Frances McDormand, Timothée Chalamet, Lyna Khoudri, Jeffrey Wright, Mathieu Amalric, Stephen Park, Bill Murray, Owen Wilson, Christoph Waltz, Edward Norton, Jason Schwartzman, Anjelica Huston, Liev Schreiber, Elisabeth Moss, Edward Norton, Willem Dafoe, Lois Smith, Saoirse Ronan, Cécile de France, Guillaume Gallienne, Tony Revolori, Rupert Friend, Henry Winkler, Bob Balaban, Hippolyte Girardot, Fisher Stevens, Griffin Dune
Festivali, nagrade: Cannes; San Sebastián; New York; London; Busan; São Paulo; Liffe
Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba
Ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja ml. se osebje The French Dispatch, ameriške revije s sedežem v francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, zbere, da bi napisalo nekrolog. Spomini na urednika se prelijejo v štiri zgodbe: potopisno reportažo Poročevalca na kolesu, ki nas popelje v najbolj neugledne dele mesta; Betonsko mojstrovino, zgodbo o norem, zločinskem slikarju, njegovi paznici in muzi ter pohlepnih trgovcih z umetninami; Revizijo manifesta, kroniko o ljubezni in smrti na barikadah, postavljeno na vrhunec študentskih protestov; ter Zasebno obedovalnico policijskega komisarja, napeto pripoved o drogah, ugrabitvi in vrhunski kulinariki.

Komentar
»Ne preseneča, da je film tako natrpan, nagneten, zgoščen, kakor tudi ne preseneča, da nostalgijo prikazuje kot revolucionarno čustvo – kdo pa spreminja in revolucionira svet, če ne prav nostalgija po utopičnih časih in svetovih, ki jih ni bilo? Wes Anderson, čigar liki izgledajo kot stare igrače, ki jih je potegnil iz omare (ja, to so ‘njegove’ igrače, zato jih igrajo ‘njegovi’ stalni igralci), njegove filmske slike pa kot stare razglednice, zveni kot Walter Benjamin, veliki fen starih omar, igrač, razglednic in zbirk /…/ Vse te ‘zastarele’ reči – vse te solze, ki so se izgubile v času, vse te fotografije, ki so zbledele – imajo odrešitveni potencial, saj skrivajo silovite sile ‘razpoloženja’, ki privedejo do eksplozije. Odgovor na vprašanje, ali je v Andersonovi Francoski depeši kaj subverzivnega, je zato očiten. ZELO ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina