Teden evropskega filma 2026

Fiume o morte! (Fiume o morte!, Hrvaška, Italija, Slovenija, 2025, 112 min.)

Igriva in duhovita rekonstrukcija nenavadne epizode v zgodovini Reke, ko jo je leta 1919 za dobro leto zasedel razvpiti poet in protofašist Gabriele D’Annunzio. Dobitnik glavne nagrade na festivalu v Rotterdamu in nepričakovani hit hrvaških neodvisnih kinematografov.

Režija in scenarij: Igor Bezinović
Fotografija: Gregor Božič
Igrajo: Izet Medošević, Ćenan Beljulji, Albano Vučetić, Tihomir Buterin, Andrea Marsanich, Massimo Ronzani, Milovan Večerina Cico
Festivali, nagrade: Rotterdam (najboljši film v sekciji Tiger in nagrada FIPRESCI); FDF Ljubljana; CPH:DOX; New Directors/New Films; Crossing Europe; DOK.fest München; Kino Otok
Distribucija: Nosorogi, www.igorbezinovic.net
Žanr: igrano dokumentarni film

Zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja … V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

Komentar
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily