Brezmejno

»Veliko močneje sem občutil mejo, ki je moj obstoj kot telesno razliko razmejila od drugih, in upam, da bodo v prihodnosti, zlasti ko bo to mesto kulturna prestolnica Evrope, ti boleči spomini na ločenost izginili.«[1] Tako je ob bližajoči se prestolnici kulture Nova Gorica – Gorica zapisal trikratni doktor, filozof, estet, umetnik konceptualne fotografije, esejist, prodorni analitik družbenih dogajanj, poliglot, gostujoči profesor na prestižnih svetovnih univerzah, borec za pravice slepih in slabovidnih, tudi glasbeno izobražen (harmonika, violina, citre), predvsem pa veliki Slovenec, brezpogojni domoljub in svetovljan z izostrenim čutom do sočloveka – Evgen Bavčar. Gorica s svojo bližnjo okolico se je globoko zarisala v Bavčarjevo najintimnejšo zavest, saj je ob nekaj prebliskih iz Ljubljane edino mesto, ki ga je videl pred izgubo vida. Še danes mu pomeni neizčrpen vir spominov, navdiha in rasti iz življenjsko pomembnih korenin. To praznovanje dveh mest brez ločujoče meje je za Bavčarja tudi simbolno brisanje pregrade, ki jo je sam doživljal kot nevideči med videčimi.

S fotografijo se je Evgen Bavčar spoznal že zelo zgodaj, fotografski aparat je postal njegovo tretje oko; še danes je ta tehnični pripomoček zvesti zapisovalec njegovih spominov, doživljanj in občutij. Ko se je, enajstletni fantič, poslavljal od vidnega sveta, si je skušal vtisniti v spomin vse tisto, kar ga je do takrat najbolj zaznamovalo: obrazi domačih in sosedov, rojstni Lokavec z okolico, Vipavska dolina, Gorica, kjer se je zdravil kot otrok, saj je le tu dobil prepotrebna zdravila, Sveta Gora, kamor je šel na romanje z domačimi, barve, simbol vidnih doživetij: modrina neba, zelenina vipavske pokrajine in rdeča, zadnji utrinek okolja, ki je nezadržno tonilo v črnino. Vse te danosti se v dolgih desetletjih ustvarjalnosti pojavljajo ob drugih temah v Bavčarjevih fotografskih stvaritvah kot odmev iz sveta, ki se je zanj za vedno pogreznil v temo in postal za zmeraj nedosegljiv. Odhod na študij v Pariz je Bavčarju odprl nova obzorja in mu ponudil neslutene možnosti izobraževanja, delovanja, posebno na fotografskem področju, kar se je marsikomu zdelo tudi čudno in izzivalno. Svojo filozofsko, zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko, literarno in estetsko razgledanost je preudarno vpletal v slikovna razmišljanja ter s tem ustvaril svojevrstno in izredno zanimivo mreženje miselnih, kulturnih in socialnih izhodišč. Nič čudnega, da so ga v svoj krog sprejeli veliki duhovi, kot npr. Zoran Mušič (1909–2005), Boris Pahor (1913–2022), Peter Handke (r. 1942), Milan Kundera (1929–2023), Michael Francis Gibson (1929–2017); spoznal je tudi slavnega Umberta Eca (1932–2016) in mnogo drugih pomembnih osebnosti, ki so z zanimanjem spremljale njegovo delo. Tujina je zelo hitro prepoznala njegove mnogotere sijoče talente in mu izkazovala visoka priznanja, kar se žal ni zgodilo doma; ob tem bi lahko s svetopisemskim piscem ponovili »In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.«[2] Le ko se je njegova odličnost razlila domala po vseh kontinentih, ga je priznala tudi domovina. (A kdaj ga bo med svoje člane sprejela Slovenska akademija znanosti in umetnosti? Pri tem jo je že prehitela Evropska akademija znanosti in umetnosti.)

Evgen Bavčar s fotografijo odslikava pogled nevidečega na svet, ki je videčim samoumevna vsakdanjost. A ta pogled se rojeva v temi – »Noč je moj eksistenčni prostor«[3] –, iz globokih razmišljanj, boleče otožnega brskanja po spominu nekdanjega vidnega sveta, ki se je razblinil v nedoločljive podobe podzavesti. V celotnem Bavčarjevem fotografskem opusu se zrcalijo najvidnejši pomniki zgodovinskih in kulturnih dosežkov ter njegova osebna zgodba v prostoru in času; subtilni ciklusi črno-belih in tudi barvnih fotografij simbolično in v zabrisanih oblikah izražajo avtorjev notranji pogled na omenjene idejne spodbude. Podobe so pretresljive v svoji iskrenosti, pa naj se dotikajo nežnih spominskih prebliskov, žgočih moralno-etičnih tem, spominov na vojno; ta, kot sam pravi, se nikoli ne konča, ne zanj ne za vse tiste, ki morajo vse življenje nositi njene nepopravljive posledice. Ponavljajoči se motiv ptic, posebno lastovk, znanilk pomladi, upanja, skriva v sebi spomin na mladost, na svobodo, na neodvisnost, za katere je bil avtor prikrajšan z izgubo vida, na nepotešljivo hlastanje po njih in iskanje v neskončnem prostorju skritega in skrivnostnega sveta idej. Prav tako se motiv rok v ponavljajočih se sekvencah kot na upočasnjenem filmskem traku rojeva ob različnih v otroštvu poznanih predmetih, domači kredenci, nabožnih podobah, ljubljenih obrazih, po katerih nežno drsijo prsti in se skušajo dokopati do najmanjše podrobnosti, da bi čim bolj natančno dojeli obliko, jo preslikali v nevidni svet, za avtorja edini resničnosti, in jo skozi fotografsko oko projicirali na papir nam na ogled. Vseprisotna nostalgična vznesenost in skrajno hrepenenje po svetlobi obarvajo ta dela z izrazito simbolno govorico, v prepletu metafor in aluzij. Umetnik v svojih pronicljivih razmišljanjih prihaja vedno znova do spoznanja, da se iz zgodovine človeštvo ni skoraj ničesar naučilo. O tem govorijo asociacije, ki se mu kar same od sebe ponujajo ob nekaterih tematikah in odsevajo tudi v naslovih njegovih razstav: npr. Mémoires rapprochées, ob posnetkih del francoskega kiparja Bernarda Abteyja, ki jih je navdihnila tragedija v Srebrenici in je v Bavčarju obudila misel na lastno nesrečo, ali Ranjeni pogled, ob spominu na žrtve soške fronte v prvi svetovni vojni in njene posledice, ki so še vedno prisotne in se kot jara kača obnavljajo v nesmiselnih in krivičnih vojnih žariščih današnjega časa. Spomin na Brailla je rodil ciklus Svetloba knjige, vrsto podob, posvečenih razmišljanju o dostopnosti Braillove pisave vsem nevidečim, saj je ta med najpomembnejšimi načini komunikacije z vidnim svetom in pot do enakopravnosti z videčimi. Bavčar vztrajno ponavlja, da je spomin luč v temi: osvetljuje tako njegovo nemoč in omejenost kot tudi dogajanja na zgodovinskem traku. Ta luč bi morala seči slehernemu človeku v dušo, da bi spremenil svoja neodgovorna ravnanja in pogled na drugačnost.

Bavčarjev motivni nabor se z leti širi, v njegov idejni svet sramežljivo vstopajo ženski akti, odeti v pajčevinasto kopreno, s pridihom hrepenenja in nostalgične note po nečem nedosegljivem, mestni izrezi z različnih koncev sveta, onirično interpretirani panoramski pogledi na hrupna velemesta, poznana le iz opisov in doživljanja skozi preostala čutila, množijo se poglabljanja v antično, judovsko in krščansko tradicijo ter žarčenje le-te v sedanjost. Potovanja čez Atlantik so Evgenu Bavčarju omogočila odkrivanje bogatih južnoameriških kultur domorodcev, pri čemer je njegov raziskovalni duh dobil še dodatno spodbudo k iskanju novih pristopov do vidnega in nevidnega, stvarnega in idejnega. Ob vsem tem izredno bogatem razponu motivov in vsebin pa ostaja stalnica njegovih del moč spomina na domače, vidno doživeto okolje. Prav to se še bolj intenzivno izraža v času, ko si dve sorodni mesti podajata roko v upanju na trajno sodelovanje, medsebojno spoštovanje in priznavanje dostojanstva drugačnosti. Tudi pri tem je potrebna velika mera razumevanja, raziskovanja zgodovine, upoštevanja resničnih dejstev in vzrokov za taka in drugačna ravnanja, pri čemer je Evgen Bavčar edinstven. S svojim gosposko dostojanstvenim in plemenitim pristopom v iskanju pravice in pravičnosti prevzame vsakogar, ki se z njim zaplete v pogovor ali se poglobi v pomen njegovih slikovnih izrazov. Gorica, ki že po svojem imenu kaže na slovenski izvor, bi se prav v tem »milostnem« obdobju spremljevalne sooblikovalke Evropske prestolnice kulture Nove Gorice morala vprašati o pravilnosti svojih zadržanj, ki se še prepogosto spogledujejo s temnim obdobjem polpretekle zgodovine. Bodisi starejša bodisi novejša Bavčarjeva dela, ki se na različne načine nanašajo na Gorico in njeno okolico, prepojeno s svetlimi in tragičnimi dogodki, se popolnoma ujemajo s sporočilom, vtkanim v praznovanja Evropske prestolnice kulture: pogled v preteklost, da bi moč spomina ne zbledela ter da bi nakazovala in podpirala pot v lepšo, boljšo in pravičnejšo prihodnost, da bi se vsakovrstne meje sesule in tonile v pozabo, da bi ponovno zaživelo trajno sožitje, ki je v teh krajih v preteklosti plemenitilo zgodovinsko stičišče različnih narodnosti in kultur. O tem lahko marsikaj povedo tudi goriška pokopališča, od zapuščenih vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne, z množico križev, spominov na posmrtne ostanke vojakov različnih narodnosti, do judovskih in novejših božjih njiv, kjer so zadnji dom našli pomembni slovenski kulturniki, narodni buditelji in mučenci; njihovi nagrobniki nas opominjajo, da brez spomina ne moremo pravilno živeti sedanjosti, še manj pa graditi prihodnost. Evgen Bavčar se s svojimi razmišljanji in fotografskim aparatom pogosto ustavlja ob teh nemih pričah preteklosti in današnjosti, ki govorijo o prepletu kultur in zgodovinskih dejstev. Podobe, ki jih avtor želi predstaviti, se nam približujejo v okrnjeni obliki iz teme brezprostorja kot prividi ali okruški spomina s svojo lastno bogato zgodbo, osvetljeni z nadrealistično svetlobo, ki ustvarja posebno, skoraj metafizično vzdušje. Ti svetlobni snopi, oblivi, razpršene svetlobne kapljice, iskrice, črte in pajčevinaste svetlobne nitke, pogosto v obliki zapletenih arabesk, ovrednotijo zamisel in njen fotografski odsev, ki ga avtor postavlja na ogled nam, videčim, tudi z željo po povratnih odmevih. To je njegova najintimnejša poteza, rojena iz neomejenih, svobodnih miselnih razglabljanj in podoživljanj v brezmejnem svetu teme in tišine. Projekcije avtorjevih idej nas prevzamejo že na prvi pogled zaradi velike umetniške, estetske in duhovne vrednosti, v nas sprožijo, občudovanje, plaz vprašanj, iskanje odgovorov, preverjanje naših odnosov do bližnjega, socialnega okolja, zgodovine in narave, pravo izpraševanje vesti; luč, ki osvetljuje drobne, a pomembne detajle, pa nas vodi v pomirjujoče, odrešujoče, presežno upanje.

Verena Koršič

[1] Novi glas, št. 9, 7. 3. 2024, str. 10 (Mesto cvetja upanja, 6). Gorica mesto z dvema obrazoma. Zapis je izhajal v goriškem tedniku Novi glas od 1. 2. do 7. 3. 2024 v prevodu iz nemščine (originalni zapis je izhajal v reviji Lettre International, Europas Kultur Zeitung).

[2] Sveto pismo. Slovenski standardni prevod, 1996, Jn 1,5.

[3] Dddr. Evgen Bavčar, Noč je moj eksistenčni prostor. (Pogovarjala se je dr. Urška Perenič) v: Zvon, 1, 2025, 23–31.