Cikel dokumentarnega filma 2026

El eco (El eco, Mehika, Nemčija, 2024, barvni, 102 min.)

Režija: Tatiana Huezo

Scenarij: Tatiana Huezo

Fotografija: Ernesto Pardo

Glasba: Leonardo Heiblum, Jacobo Lieberman

Montaža: Lucrecia Gutierrez, Tatiana Huezo

Nastopajo: Montserrat Hernandez, María de los Ángeles Pacheco Tapia, Luz María Vázquez González, Sarahí Rojas Hernández, William Antonio Vázquez González, Uriel Hernández Hernández, Ramiro Hernández Hernández, Berenice Cortés Muñoz, Andrea González Lima

Produkcija: Radiola Films (Mehika), The Match Factory (Nemčija), Zweites Deutsches Fernsehen (ZDF) (Nemčija), Arte (Nemčija)

Festivali, nagrade: Dunaj 2023 (Festival Viennale): častna omemba žirije bralcev časnika Standard; mehiške filmske nagrade Ariel 2024: srebrni ariel za najboljšo filmsko glasbo, srebrni ariel za najboljši celovečerni dokumentarni film, srebrni ariel za najboljšo fotografijo; Berlin 2023: nagrada za najboljšega režiserja v sekciji Srečanja, nagrada za najboljši dokumentarni film; Chicago 2023: zlati hugo za najboljši dokumentarni film; Jeruzalem 2023: nagrada Chantal Akerman za najboljši eksperimentalni dokumentarni film; San Sebastián 2023: nagrada obzorja za najboljšo režijo; Palm Springs 2024: nagrada za najboljši dokumentarni film; in številne druge

Odziv občinstva: pretežno naklonjen, a brez izrazitih odskokov v eno ali drugo stran

Odziv kritike skoraj: poudarjeno naklonjen, konstanten

Distribucija: Demiurg

Zgodba

V odročni mehiški vasici, kjer je življenje tesno povezano z zemljo in živalmi, se otroci učijo razumeti smrt, bolezen in ljubezen.

Komentar

»Za prebivalce El eca, majhne podeželske vasice, ki daje naslov delu Tatiane Huezo, sta življenje in smrt neločljiva. A ne v nekem odtujenem, abstraktnem pomenu, pač pa tu in zdaj, v njihovi vsakodnevni rutini. Živali združujemo v črede in zanje skrbimo, toda včasih jih moramo tudi zaklati; rastline sejemo, zalivamo, vzgajamo, a na koncu vedno tudi požanjemo; tamkajšnji šolajoči otroci pa so vedno prisotni, tam, v prvi vrsti s svojimi starši, in vse to opazujejo, se učijo in nenazadnje še sami ponovijo. Vse hočejo vsrkati vase, saj so vedoželjni in zvedavi, odprti za vse, kar je novega. In ko jim v tej njihovi radovednosti sledimo, v prvi vrsti prek izjemnega dela direktorja fotografije Ernesta Parda, zaradi katerega imamo vseskozi občutek, da so tu, z nami, v naši bližini … In da se bomo od njih resnično težko ločili, saj nam zlezejo pod kožo, se naselijo v naša srca. Takrat bi si želeli, da bi se ta sijajna mehiško-salvadorska ustvarjalka vseskozi vračala in vztrajala pri svojih dokumentarističnih koreninah, ob njenem osupljivo intimnem opazovanju in raziskovanju tako težkih, surovih realnosti tamkajšnjega vsakodnevnega življenja kot tudi trenutkov, ko se ti skoraj neopazno prelijejo v trenutke nežnosti in radosti. Sijajno.

Sheri Linden, The Hollywood Reporter