Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica

T: + 386 5 335 40 10

Group 10708
12. 5. - 2. 6.

DODEKAFONIJA, skupinska razstava

Mestna galerija Nova Gorica
12. 5. - 2. 6.

DODEKAFONIJA, skupinska razstava

Mestna galerija Nova Gorica
Razstavna sezona 2022/23

 

Razstava: 12. 5. – 2. 6. 2023

Otvoritev: petek, 12. maj 2023, ob 19.00

Sodelujoči umetniki: Mario Palli, Manuela Toselli, Duša Jesih

Kuratorka: Chiara Tavella

 

Odprtje razstave bo z avtorsko glasbo pospremil trobentač Sandro Carta.

Razstava je nastala v sodelovanju s Pilonovo galerijo Ajdovščina in Deželno galerijo sodobne umetnosti Luigi Spazzapan v Gradišču ob Soči.

 

 

Projekt Dodekafonija sta si leta 2019 zamislila Manuela Toselli in Mario Palli. V pokoronskem obdobju leta 2022 je ideja ponovno zaživela in se dokončno oblikovala v popotovanje, razdeljeno na tri etape, kjer se bodo sodelujoči umetniki Duša Jesih, Mario Palli in Manuela Toselli predstavili v Mestni galeriji Nova Gorica, Pilonovi galeriji Ajdovščina in Deželni galeriji sodobne umetnosti Luigi Spazzapan v Gradišču ob Soči. Na treh razstavah, treh prizoriščih in na treh različnih dogodkih, ki kot gibanja simfonije v treh stavkih odpirajo različne teme, bo trojica ustvarjalcev raziskovala in razvijala izrazne možnosti aktualne abstrakcije.

 

Mario Palli, Manuela Toselli, Duša Jesih

Mario Palli, Manuela Toselli, Duša Jesih

Kot je zapisala kuratorica Chiara Tavella, bo celoten učinek postavitve v Mestni galeriji Nova Gorica simfonija, v kateri bodo trije stavki, čeprav so med seboj različni, ustvarili enotnost: »andante con moto v postavitvi Duše Jesih, sledi adagio pri Manueli Toselli in nazadnje Pallijev presto. Glasbena izvedba je dodana vrednost, ki še poudarja »muzikalnost« celote. Razredčeni zvoki Sandra Carte, razpotegnjeni na ritmični osnovi, ki spominja na srčni utrip, ustvarjajo zgoščeno tišino, imploziven zvok, ki šume življenja vpije vase, jih prečisti ter jih nato vrne skozi živ, gost, bistven, vseobsegajoč dih, kakršna je nenazadnje abstrakcija razstavljenih del – čista in stroga, a prežeta z obstojem.«

 

Razstavni katalog

 

Mestna galerija Nova Gorica
Trg E. Kardelja 5
5000 Nova Gorica

 

Urnik v času razstave
Ponedeljek – petek: 9.00 – 13.00 in 15.00 – 19.00
Sobota: 9.00 – 12.00
Ob nedeljah in praznikih zaprto.

 

Informacije in kontakt
T: 05 335 40 15
E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

Variacije na temo »abstrakcija«

 

V svojih delih ste dosegli tisto, kar sem sam, seveda v nedoločeni obliki, želel najti v glasbi. Samostojno postopanje po sledeh svoje usode in lastna pot vsakega posameznega tona sta v vaših skladbah natanko tisto, kar poskušam sam izraziti v slikarstvu.

Pismo Kandinskega Schönbergu, München, 18. 1. 1911[1]

 

Projekt Dodekafonija sta si leta 2019 zamislila Manuela Toselli in Mario Palli; združuje ju nekakšna podobnost v izražanju in namenih. Ko so bile s pojavom koronavirusa prekinjene vse kulturne dejavnosti, je tudi njuna ideja ostala le v obliki zametka. Leta 2022 je ponovno zaživela in se dokončno oblikovala v popotovanje, razdeljeno na tri etape. Projekt, čeprav nekoliko drugačen od izvirne zasnove, se začne z razstavo v Mestni galeriji v Novi Gorici.

 

Sodelujoči umetniki Duša Jesih, Mario Palli in Manuela Toselli razstavljajo v prostorih Mestne galerije Nova Gorica, Pilonove galerije Ajdovščina in Deželne galerije sodobne umetnosti Luigi Spazzapan v Gradišču ob Soči, torej na obeh straneh danes zabrisane in prepustne meje, ki povezuje in ki pod okriljem projekta Go!2025, Nova Gorica – Gorica, Evropska prestolnica kulture 2025 spodbuja sodelovanje ustanov obeh držav.

 

Na treh razstavah, treh prizoriščih in na treh različnih dogodkih, ki kot gibanja simfonije v treh stavkih odpirajo različne teme, trije umetniki raziskujejo in razvijajo izrazne možnosti aktualne abstrakcije.

 

Zakaj »Dodekafonija«?

Glasbeni jezik, kot ga je zasnoval Arnold Schönberg, deluje sugestivno in prikliče na dan veliko čustev, a ga ne smemo jemati preveč dobesedno. Gre bolj za usmeritev interpretacije: dvanajsttonska tehnika sprevrača tonski sistem »klasične« glasbe, ki se je utrdil v obdobju renesanse in se ni bistveno spremenil vse do pozne romantike. Pretresa ga v samem izvoru. Tonski sestav, ki temelji na hierarhiji stopenj, lestvičnem zaporedju in na načinih, iz katerih izhajata dur in mol, harmonični in melodični način, nadomesti z zaporedjem dvanajstih poltonov v enakih intervalih, ki izničujejo hierarhijo, na kateri temelji tonski sistem. Če se ne izrazimo v povsem glasbenem žargonu, lahko dodekafonijo opišemo kot izrazito disonantno zvočno »paleto«, ki nam še danes, stoletje po njeni zasnovi, v ušesih zveni nekoliko »neubrano« in moteče.

 

Ta revolucija v izražanju ni osamljen primer, je del kulturne panorame, znotraj katere se dogaja globoka prenova umetniškega in literarnega izražanja, s pospešenim tempom avantgardnih gibanj. Pridružuje se razvoju, ki se v umetnosti začne z impresionizmom, nadaljuje s postimpresionizmom in z zgodovinskimi avantgardami ter pripelje do postopnega opuščanja figuralike in črpanja iz »čiste oblike«, ki že sama po sebi pomeni smisel umetnosti. Do abstrakcije. Z enakovredno primerjavo bi lahko dejali: jezik dvanajsttonske lestvice je za glasbo to, kar je abstrakcija za vizualno umetnost. Ni naključje, da sta se obe revoluciji zgodili v istih letih, v drugem desetletju 20. stoletja ali malo pred tem. Glavna protagonista obeh smeri nista bila neznanca, ravno nasprotno. Ko je med letoma 1911 in 1913 Kandinski dosegal lirično abstrakcijo s Kompozicijami in z Improvizacijami – če se že sklicujemo na glasbo, je Schönberg razvijal svojo lastno poetiko (Tri klavirske skladbe op. 11 so iz leta 1909, Nauk o harmoniji je izšel leta 1911) – in naslikal vrto slik z vizionarskim nabojem, kot je npr. Der rote Blick (Rdeči pogled) iz leta 1910. Umetnika sta se spoznala leta 1911 na obali jezera Starnberger na Bavarskem; drug drugega sta izjemno cenila in medsebojno preučevanje prepoznavala kot refleksijo lastnega raziskovanja, o čemer priča njuna korespondenca med letoma 1911 in 1936[2].

 

Dodekafonija se torej ujema z abstrakcijo. Oba izraza predstavljata epohalno prelomnico v odnosu do tradicije in odpirata nove perspektive umetnosti 20. stoletja. Na to obzorje lahko postavimo tudi naše tri umetnike, ki jih povezujemo prav z abstraktno umetnostjo, zlasti z njenim nagibanjem h geometriji, in ki jih združuje predvsem predpostavka umetnosti, ki je dokončno opustila idejo upodabljanja ter postala povsem samozadostna.

 

Še več: »Dodekafonija« nakazuje popolno svobodo pri kompoziciji zvokov, kar povečuje amplitudo neskončnih mogočih variacij. Vabi nas k dojemanju ne samo izraznih sorodnosti, ampak tudi razlik, ki jih pri treh sodelujočih umetnikih med drugim določa generacijski razkorak.

 

Raziskovanja Maria Pallija (Gorica, 1946) temeljijo na neoavantgardnih eksperimentiranjih in razkrivajo sorodnosti z gibanji, ki so se v 80. letih odzvala na dematerializacijo in konceptualizacijo umetniških del, sicer prevladujočih v 70. letih. Ponovno usmerijo pozornost k platnu, k izrazito slikarskim prvinam, k strukturi, površini, barvi, obliki. Njegova raziskovanja so povezana z razvojem abstraktno-geometrične umetnosti, ki poteka od suprematizma do neokonkretnih gibanj v 60. letih. Osredinjajo se na mehanizem vizualnega učinka. Zaradi analitičnega odnosa in strogega osredinjanja na osnovne gradnike vizualnih oblik delujejo »hladno«, a vendar puščajo odprta vrata iracionalnemu, naključjem, nagonom in potrebi po izražanju. Vse to lahko vidimo v snovi, teksturi, znakih in v gestah, torej v načinu izražanja, ki izhaja iz obsežnega spektra neformalnega in ki ostaja nepogrešljiva referenca za generacije, rojene in izoblikovane po drugi svetovni vojni.

 

Tudi Pallijev svet se giblje znotraj teh polov: racionalna in geometrična postavitev del sobiva s pozornostjo do materialov – surovega platna, papirja, tarlatana – s prefinjenim občutkom za barve, ki se pretežno v primarnih tonih prelivajo oziroma razprostirajo v naključno zabrisanih in nepravilnih tankih slojih; z liričnostjo igre prekrivanja in prosojnosti. V njegovih delih se »struktura, čustveni impulzi, fizičnost materije in racionalnost instalacije združijo«, piše Annalia Delneri, in najdejo »ravnovesje med utripajočim središčem ustvarjalne svobode in strogostjo oblike: to je oksimoron umetniške zgodbe Maria Pallija«[3].

 

Instalacija v Mestni galeriji je niz dvaindvajsetih navpičnih in podolgovatih stebrov, ki so skoraj vsi enake višine. Minimalna odstopanja v višini nasprotujejo občutku za pravilnost in ponavljanje ter vnašajo variatio, ki še poudari prefinjeno ritmično in kompozicijsko igro celote. Že ko barva prodira vzdolž navpične grafitne črte, ki po dolžini reže ploskve, postane spomin. Tako se odraža Pallijevo poznavanje fresko tehnike in sinopije, zato ni naključje, da se ta izraz pojavi tudi kot naslov cikla umetnikovih del. Tako želi gledalca prisiliti, da bi zaznal debelino platna, da bi začutil prodiranje barve iz daljave iz neke druge, metafizične globine, ki se premika od znotraj navzven ter predstavlja nasprotje zaprti obliki okvirov, strogosti in zaporedju.

 

Tudi raziskovanja Duše Jesih in Manuele Toselli so povezana z abstraktno geometrijsko tradicijo, vendar predstavljajo njun najmlajši izraz, ki je daleč od izvora. Vzrok za to je tudi razlika v letih, saj sta umetnici rojeni v 70. letih in izšolani po »koncu 20. stoletja«, ko je umetniško raziskovanje že pustilo za seboj 80. leta. Avantgarda in neoavantgarda sta ostali kot vodnjak, iz katerega zajemata, a vendarle predstavljata tudi že zaključen cikel.

 

To je emblematično razvidno v delih Duše Jesih (Ljubljana, 1977), v katerih jasno prepoznamo suprematistično in konstruktivistično matrico, ki je globoko zakoreninjena v slovenski umetniški kulturi. Sliši se odmev Malevičevega Črnega kvadrata na beli podlagi, njegovih suprematističnih kompozicij in Planitov, ki gradijo elementarna razmerja med oblikami. A vendar je v racionalni in konstruktivistčni težnji v njenih delih nekaj nenavadnega.

 

Pokazatelj drugačne ustvarjalne naravnanosti so naslovi, kot so: Mantra, Modus vivendi, One for all, če omenimo le tista dela, ki so vključena v tri razstave projekta. Če bi se omejili na koncept abstrakcije, ki odlikuje velik del umetnosti 20. stoletja, bi se nam ti naslovi lahko zdeli celo v neskladju z njenimi deli.

 

Namesto tega si moramo oblike predstavljati z nove perspektive, ne kot končni rezultat procesa poenostavljanja, ampak kot vizualno razlaganje arhetipskih vzorcev odnosov v čustvenem, družbenem in v antropološkem smislu.

 

Za dela Duše Jesih je značilna nenehna dvojnost, ki se odraža v posebej oblikovanih in prilegajočih se platnih ter v barvnih poudarkih, pri čemer prevladuje kontrast črne barve in čistih ter primarnih odtenkov ali belih podlag – tu gre za rahlo umazano belo, preživeto barvo, ki je občutljivejša za življenje kot ledena belina konkretnih abstrakcionistov iz preteklosti. Te preproste geometrijske oblike ne bi imele smisla, če bi se pojavljale posamično. Pomen pridobijo takrat, ko vstopajo v odnos z drugimi oblikami. Ta odnos se artikulira kot konflikt horizontalno – vertikalno ali črno – belo oz. kot dialog, v katerem se odnos izrazi v prileganju, formalnih referencah in paralelizmih, v postavitvah instalacij, ki skupaj z razstavnim prostorom vlivajo življenje vedno novim ritmičnim sekvencam.

 

To lahko zaznamo v delu Modus vivendi, seriji poliptihov, sestavljenih iz kvadratnih platen, ki postopoma najdejo nove ureditve. Pravzaprav najdejo svoj »modus vivendi«, način življenja, se prilagajajo in vstopajo v odnos drug z drugim. Za razstavo Dodekafonija Jesihova svoje delo nadgrajuje s ponovno uporabo konstrukcijskih elementov vzetih iz nekaterih poliptihov nastalih v obdobju med 2018 in 2023, ki jih obravnava kot »gradnike«, jih razgrajuje in ponovno poljubno sestavlja, da pripovedujejo neko drugo zgodbo. Poleg tega so te vizualne sekvence s pomočjo programske opreme »prevedene« v glasbene linije, v kombinatorično igro, ki namiguje na življenje: »life is tetris«, je z določeno mero ironije zapisala umetnica.

 

V delu Mantra, instalaciji, ki je na ogled v Mestni galeriji, kjer se črno-bele oblike poigravajo s krožno steno in pripovedujejo o združitvah ali ločitvah. Pošiljajo si poznavalske poglede z enega konca štirikotnikov na drugega, ostajajo prezirljivo na distanci ali se previdno približujejo, iščejo stik in ter na koncu celo prodrejo drugo v drugo. Pripovedujejo, ponavljajoče se kot mantra, o našem obstoju, temelju odnosov, ki tkejo naša življenja.

 

»Moje umetniško delo skuša gledati kritično na socialno, kulturno in na politično sfero našega prebivanja,« piše Duša Jesih.[4] »Pritegne me samoizpraševanje o fenomenu odtujenosti, ki ga vidim in ki gre (kontradiktorno) z roko v roki z globalizacijo […]. Pehamo se za prekarnim delom, v boju za obstanek pa pozabljamo nase in na svoje medosebne odnose.« In še: »Osredinjam se na osnovne elemente likovne umetnosti – z barvo, obliko in s kompozicijo – in raziskujem tudi napetosti v odnosih med barvami na površini platna pa tudi optične učinke naraščanja in upadanja forme; moj namen je podčrtati temelje pomenov, čustev ali pripovedi.«

 

Tudi v primeru Manuele Toselli (Torino, 1971) bi lahko govorili o »relacijski« umetnosti. Pri tem imamo v mislih tezo Nicolasa Bourriauda[5], čeprav se v tistem primeru odnos kaže predvsem v interaktivnosti z gledalcem in v nedokončanosti samega dela, ki dobi pomen, le če je udeleženo v odnosu oz. če je delo sámo žarišče in izvor odnosa. Tudi v delih Manuele Toselli so naslovi nujna, lahko bi rekli strukturna komponenta saj ponujajo interpretacijski ključ, ki opazovalčevo pozornost premakne od vizualnega učinka »predmetnega dela« na ustvarjalni proces, s katerim je delo prežeto.

 

Začenši že z uporabo materiala, svile, ki jo Tosellijeva v svojih delih skoraj izključno uporablja.

 

»Ta material je zame zelo dragocen zaradi metaforičnega pomena, ki ga ima,« pravi umetnica[6]. »V svili najdemo žrtve, požrtvovalnost, neuspele in uspele metamorfoze – od kokona do svilene tkanine. Najdemo bitje v trenutku skrajne krhkosti in ranljivosti. Najdemo zaščito, kokon, ki varuje in ščiti pred zunanjim svetom. Najdemo paradoks, da je ravno ta zaščita razlog za žrtvovanje. Čutim globoko vez med tem in svojo najobčutljivejšo stranjo, saj prav zaradi svoje krhkosti človek tvega, da bo podlegel svetu zunaj njega. Toda po drugi strani lahko prav zaradi naše krhkosti ustvarjamo lepoto in čarobnost.«

 

Dela se mogoče zdijo le prefinjena, včasih optična vizualna igra, ustvarjena s prepletanjem svilenih trakov, ki izrisujejo geometrične motive v soju svetlobe, z mehkobo izbranega materiala, vendar so nekaj čisto drugega, so introspektivno iskanje, spopad z lastnimi mislimi, razpoloženji, s čustvi. Nekakšen notranji monolog, ki pogosto izhaja iz vsakdanjih dogodkov, iz osebnega ali kolektivnega doživljanja. Odvija se od platna do platna ter se izraža v velikih ciklih. Nekaj primerov: Morbide geometrie accompagnano le linee rigide del mio pensiero, Tessuto precario, La consistenza dei ricordi, Legami, In attesa che qualcosa cambi …

 

Instalacija Site-specific z naslovom Scrivimi (op. prev. Piši mi), zasnovana za Mestno galerijo Nova Gorica, ni izjema. Temelji na veliki kvačkani preprogi, na kateri se reliefno pojavljajo koncentrični krogi. Nastala je z mislijo na obdobje omejitve gibanja med »lockdownom« in na grožnjo, ki jo je predstavljal koronavirus, ki nam je, neviden kot zrak, ki ga dihamo, dejansko odrekel sapo. Tosellijeva je želela prikazati nasprotno situacijo, težnjo po širjenju in dihanju, pri čemer si je obliko velikega kroga predstavljala kot bel pentagram, kot prostor, v katerem moramo pustiti sled, v katerem se moramo premikati, v katerem moramo živeti, z mislijo, da se to novo, srečno in končno svobodno dihanje lahko izrazi z zvokom, ki s pomočjo trobente nastane z oblikovanjem zraka. Na dan otvoritve se bo instalacija namreč zaključila z izvedbo dela Respiri Sandra Carte, trobentača in ustvarjalca elektronske glasbe, ki bo na delu pustil svoj pečat v obliki dotika in zvoka.

 

Nazadnje nam Dodekafonija nudi še zadnjo interpretacijsko iztočnico: kot ima v glasbenem jeziku ritem odločilno vlogo in pomaga definirati melodične linije, ki so neodvisne druga od druge in potekajo vzporedno, brez harmoničnih odnosov, a znotraj polifonične strukture, tudi celotna postavitev razstav na treh lokacijah temelji na ritmičnih razmerjih med deli, ki si jih ne gre predstavljali kot zaporedje zaprtih celic, brez odnosa med seboj, ampak kot medsebojno povezano pot, polifonično igro odbijanja in odmikanja, z dinamiko približevanja in oddaljevanja, s sopostavitvijo različnih vizualnih meril.

 

Seveda je prezgodaj govoriti o postavitvah, ki se bodo še zgodile, a vsaj glede prve izmed treh razstav lahko glede na začetno postavitev v Mestni galeriji Nova Gorica že kaj povemo. V osrednjem prostoru prevladuje instalacija Manuele Toselli, velika preproga z izrazito vodoravnim potekom, s počasno in z veličastno dinamiko, ki daje občutek, da lahko oblikuje zrak okrog sebe in se razširi vse do stranskih sten. Temu gibanju, ki izžareva iz središča, sledi odziv del Duše Jesih in Maria Pallija, z odločnejšim in bolj razdrobljenim ritmom, ki ga ukrivljenost nasprotnih krožnih sten še okrepi. Na eni strani imamo sekvenco Duše Jesih, ki počasnemu širjenju preproge predstavlja nasprotje z ritmično vtkano črno in belo barvo ter z vodoravno/navpično geometrijo. Zaradi stebrov, ki v loku prečkajo galerijo, je njeno delo z določene razdalje vidno le v intervalih, a ti ji prav nič ne škodijo, prej nasprotno, saj le še poudarjajo njeno »in-out« dinamiko in njen utrip. Na drugi strani pa z zgoščeno, lahko bi rekli »možato« energijo kljubujejo Pallijevi stebri. Čeprav so glede na celoto v manjšem številu, odločno opozarjajo na svojo vertikalnost. Da bi se izognili nevarnosti preveč toge simetrije, delo Manuele Toselli Lies (Laži), velik svilen klobčič, postavljen ob strani okrogle preproge, učinkovito ustvarja občutek neravnovesja.

 

Celoten učinek postavitve je simfonija, v kateri trije stavki, čeprav so med seboj različni, ustvarjajo enotnost: andante con moto v postavitvi Duše Jesih, sledi adagio pri Manueli Toselli in nazadnje Pallijev presto. Glasbena izvedba je dodana vrednost, ki še poudarja »muzikalnost« celote. Razredčeni zvoki Sandra Carte, razpotegnjeni na ritmični osnovi, ki spominja na srčni utrip, ustvarjajo zgoščeno tišino, imploziven zvok, ki šume življenja vpije vase, jih prečisti ter jih nato vrne skozi živ, gost, bistven, vseobsegajoč dih, kakršna je nenazadnje abstrakcija razstavljenih del – čista in stroga, a prežeta z obstojem.

 

Chiara Tavella

 

[1]     Glejte Arnold Schönberg Wassily Kandinsky Musica e pittura, uredil J. Hahl – Koch, Abscondita, Milano 2012, str. 17.

[2]     Glejte Arnold Schönberg Wassily Kandinsky Musica e pittura, cit., zlasti str. 197–201, na katerih Hahl – Koch piše o prijateljstvu med obema umetnikoma.

[3]     Glejte A. Delneri, Ossimori, v Mario Pali Ossimori, katalog razstave, kustos A. Delneri, Galleria Regionale d’Arte Contemporanea Luigi Spazzapan, Gradišče ob Soči (Gorica), 2016, str. 6–7.

[4]     Glejte spletno stran umetnice, https://dusajesih.com, pridobljeno 16. 2. 2023.

[5]     Glejte N. Bourriaud, Estetica relazionale, Postmedia srl, Milano 2010.

[6]     Glejte Intervista a Manuela Toselli, luglio 2019, na spletni strani https://www.luisacatucci.com/manuela-toselli, pridobljeno 16. 2. 2023.

Mogoče vas zanima tudi …

Skip to content