Filmsko gledališče 2024/25 – za abonma in izven

Caravaggieva senca (L’ombra di Caravaggio, Italija, Francija, 2022, barvni, 120 min.)

Režija: Michele Placido

Scenarij: Sandro Petraglia, Michele Placido, Fidel Signorile

Fotografija: Michele D’Attanasio

Montaža: Consuelo Catucci

Glasba: Umberto Iervolino, Federica Luna Vincenti

Igrajo: Riccardo Scamarcio (Caravaggio), Louis Garrel (Senca), Isabelle Huppert (Costanza Sforza Colonna), Micaela Ramazzotti (Lena Antonietti), Vinicio Marchioni (Giovanni Baglione), Lolita Chammah (Anna Bianchini), Brenno Placido (Ranuccio)

Produkcija: Goldenart Production, Rai Cinema, Charlot, Le Pacte, MACT Productions

Festivali, nagrade: Rim 2022; København 2022; nagrade Davide di Donatello 2022 (italijanske nacionalne filmske nagrade): david mladega občinstva za najboljši film; nagrade srebrni trakovi 2022 (nagrade italijanskega nacionalnega združenja filmskih publicistov): srebrni trak za najboljšo kostumografijo, srebrni trak za najboljšo scenografijo; Bari BIFEST 2023: nagrada za najboljšo scenografijo

Odziv občinstva: navdušenje, ki je izhajalo predvsem iz občudovanja razkošne vizualne podobe

Odziv kritike: presenetljivo nenavdušen, a tudi izrazito kritičen ne

Distributer: Fivia – Vojnik

Žanr: biografska frama

Zgodba

Napoli leta 1609. Michelangelo Merisi, ki ga večina bolje pozna pod vzdevkom Caravaggio, se v pričakovanju papeževe pomilostitve, ki bi mu omogočila, da se izogne obglavljenju kot kazni za umor prijatelja in rivala Ranuccia, zateče v domovanje družine Colonna. Slikar in kipar se je branil, da se je zgolj branil, ko so ga pričakali v zasedi, saj so bili pretepi in ravsi zaradi njegovega obešenjaškega življenja – neskončnih popivanj, njegove nepotešljive spolne sle in seksualnih igric tako z lahkimi ženskami kot tudi mladeniči – praktično vsakodnevno na meniju. Nenazadnje se je njegova življenjska »hoja po robu« odražala tudi v njegovih slikah, na primer s tem, ko je lokalno prostitutko spremenil v Devico Marijo, medtem ko je brezdomca naslikal kot svetega Petra na križu. Tega mu cerkev ni mogla kar tako odpustiti. Tako so za njim in brez njegove vednosti poslali inkvizitorja-vohuna, ki mu je sledil na vsakem koraku …

Komentar

»Avtorji so filmsko tkivo organizirali kot potopitveno izkušnjo; številni prizori so zasnovani tako, kot da smo sredi Caravaggievih del, pri čemer za razumevanje posameznih pomenov ne škodi poznavanje umetnostne zgodovine. Vsekakor jim uspe poustvariti vonj in okus tedanje dobe, vsem prikazanim strastem in notranjim viharjem navkljub pa ostane končni vtis nekako odmaknjen, čeprav spoznamo Caravaggia kot kompleksno in konfliktno osebnost. /…/ Film bo nedvomno deležen primerjav z znamenito intimno biografsko različico Dereka Jarmana iz leta 1986, sicer pa je slikar pogosta in hvaležna filmska referenca od Angleškega pacienta v 90. letih do sveže Netflixove serije Ripley, kjer imajo srečevanja s Caravaggiem poleg vsebinskega tudi vizualni pomen, njegova tehnika chiaroscuro je nenazadnje ključno vplivala tudi na film noir, če prelomne vloge v razvoju evropskega slikarstva posebej ne omenjamo. /…/ Kljub zgodovinskemu odmiku filma Caravaggieva senca gre v prikazanem tudi za junaka našega časa. Najprej so tu njegova fluidna seksualnost, ki so jo težko sprejemali že njegovi podporniki, transgresivnost njegovega splošnega življenjskega sloga in nenazadnje izzivalnost, s katero je v imenu umetniške resnice upodabljal kriminalce, blazneže, berače in pocestnice v evangeljskih prizorih. Film nas nenazadnje sprašuje, ali lahko umetnika zares ocenjujemo ločeno od njegovega življenja, in odgovarja: današnja ʹkultura kenslanja‘, ali črtanja, katere žrtve so bili v zgodovini velikani od Sokrata do Caravaggia, je le sodobna oblika inkvizicije.«

Gorazd Trušnovec, Program ARS

»Rekli bi lahko, da je Michele Placido – tako na scenaristični ravni, kjer sta mu pomagala Sandro Petraglia in Fidel Signorile, še bolj pa seveda na ravni filmske fotografije, kjer je svoj prepoznavni dotik pustil Michele D’Attanasio – svoj portret Caravaggia zasnoval predvsem z rabo dveh ključnih elementov, svetlobe in sence, saj sta mu omogočila poustvaritev tistega kontrasta med razpršeno mrakobnostjo in natančno usmerjeno osvetlitvijo, ki je tako značilen za Caravaggievo slikarsko tehniko. Tako zasnovana filmska fotografija je naravnost veličastna in osupljivo drzna v svojih rešitvah in resnično zna izvleči tisto najsijajnejše iz že sicer sijajne scenografije in kostumografije. S tem je Placido s svojimi sodelavci na platnu v nekakšni umetnostni sintezi poustvaril združitev Caravaggieve likovne podobe in filmske estetike.«

Paola Casella, mymovies.it