Filmski program 2025/2026

Bila je samo nesreča (Yek tasadef sadeh, Iran, Luksemburg, Francija, 2025, 103 min.)

Počasi tleči, ovinkasti moralni triler, ki ga je Jafar Panahi zgradil na lastnih zaporniških izkušnjah, zastavlja kompleksna vprašanja o maščevanju, travmi in odpuščanju, pri tem pa ves čas ohranja smisel za trpki humor. Zlata palma v Cannesu.

Režija in scenarij: Jafar Panahi
Igrajo: Vahid Mobasseri, Maryam Afshari, Ebrahim Azizi, Hadis Pakbaten, Majid Panahi, Mohamad Ali Elyasmehr, Georges Hashemzadeh, Delmaz Najafi, Afssaneh Najmabadi
Festivali, nagrade: Cannes (zlata palma); nagrada National Board of Review za najboljši mednarodni film; nagrade gotham za najboljši mednarodni celovečerec, režijo in izvirni scenarij; nominacije za zlati globus za najboljšo dramo, režijo, scenarij in najboljši film v neangleškem jeziku; nominacija za nagrado občinstva LUX; ožji izbor za nominacijo za mednarodnega oskarja; Karlovi Vari; Telluride; New York; Locarno; Toronto; Busan; San Sebastián; London; Sarajevo; Viennale; Liffe
Distribucija: Fivia
Žanr: triler

Zgodba
Eghbal se s svojo soprogo in hčerko ponoči vozi z avtom, ko nenadoma zbije psa. Nesreča poškoduje motor avtomobila, zato poišče najbližjega avtomehanika. Delo opravi Vahid, nekdanji politični zapornik, ki prepozna zvok Eghbalove umetne noge. V zaporu ga je namreč mučil obveščevalni agent s prav takšnim umetnim udom in mu povzročil trajno okvaro ledvice. Vahid zato Eghbala ugrabi in načrtuje, da ga bo živega zakopal. Vendar se v njem pojavi dvom, nikoli ni zares videl njegovega obraza, zato ni prepričan, ali je zares ujel svojega rablja. Za potrditev identitete se obrne k njegovim drugim žrtvam …

Komentar
»[Panahijeva] najnovejša mojstrovina /…/ se zdi kot vrhunec vsega, kar je prestal in se naučil. Tonska uravnoteženost filma je izjemna: triler, satira, politična farsa, nenadni izbruhi nasilja, vse to pa drži skupaj nepredvidljivost resničnih človeških protislovij. Film gradi na zvoku: moški posluša korake svojega nekdanjega zasliševalca. Briljantni hitchcockovski uvod, ki ga Panahi razvije v raziskovanje moralnih dilem. /…/ Film nam namesto odgovorov ponuja vprašanja: ali se je z nasiljem mogoče soočiti brez maščevanja? Kaj bodo o filmu menili Iranci v prihodnosti, ko ga bodo končno lahko svobodno gledali? Poleg tega nas Panahi, morda nevede, nagovarja v trenutku, ko se demokracije po svetu krhajo in strah postaja politično orodje: kakšne odločitve bomo sprejeli?«
Ramin Bahrani