Filmski program 2025/26

Belo se pere na devetdeset (Belo se pere na devetdeset, Slovenija, Srbija, Severna Makedonija, Italija, Črna gora, Hrvaška, 2025, 144 min.)

Filmska upodobitev istoimenske knjižne uspešnice Bronje Žakelj, v kateri je pisateljica opisala lastno življenjsko zgodbo. Film, ki nas prestavi v Ljubljano osemdesetih let, je ganljiva, duhovita in navdihujoča pripoved o odraščanju, izgubi in preživetju.

Režija: Marko Naberšnik
Produkcija: Aleš Pavlin, Andrej Štritof (Perfo)
Soprodukcija: Quasar Film, Biberche, Black Cat Production, Protos Film, Kinorama
Igrajo: Lea Cok, Anica Dobra, Jurij Zrnec, Tjaša Železnik, Iva Krajnc Bagola, Saša Tabaković
Festivali, nagrade: Sarajevo (svetovna premiera in nagrada občinstva – tretje mesto); Hercegnovi (nagrada za najboljšo žensko vlogo Lei Cok in Anici Dobra); Liffe
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: Drama

Zgodba
Zgodba spremlja Bronjo skozi različna obdobja življenja. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, pa kakav Benko, Albert keksi in prenos sarajevskih olimpijskih iger. Potem ko zaradi raka izgubi mamo, se mora pri dvajsetih s to zahrbtno boleznijo soočiti tudi sama. S številnimi in skoraj nepremostljivimi izzivi se spopada z mešanico solz, smeha in neomajnega optimizma.

Izjava avtorja
»Želim si, da bi na film prenesli duh nekega preteklega, skupnega časa v osemdesetih in devetdesetih letih. Ta čas je za Slovence na neki način skupni imenovalec, saj nismo imeli nobenih izbir in smo vsi živeli na približno enak način. /…/ Z Markom se nama je zdelo zelo pomembno, da obdobje dobro uvrstiva v film. Ta svet, tisti čas otroštva je bil namreč zame zelo pomemben. Ne samo zato, ker smo bili takrat še vsi skupaj, ker je bila mama še živa in naša kuhinja topla in polna, ampak tudi zato, ker je bil zame to čas brezpogojne ljubezni, varnosti in elementarne sreče. Gre za čas, ko sem v žepe pospravila vse dobre karte, ki sem jih lahko položila na mizo pozneje, takrat, ko me je življenje hotelo zabrisati iz igre. /…/ Najpomembnejše se nama je zdelo, da ostaneva v ključnih točkah zvesta romanu, da se dotakneva nekaterih pomembnih življenjskih tem, da ohraniva duha in sporočilo zgodbe ter ne zaideva v patetičnost in karikiranje. In ko sva imela postavljene te temelje, sva začela pisati. /…/ Zares je nadrealen občutek, ko se pred teboj začne vrteti film o življenju, ki si ga že odživel. Ko gledaš film, v katerem si, a te hkrati ni. Moram reči, da je zame to kar zapletena reč. Ker se še enkrat zgodi vse. Vse lepo, ampak tudi vse hudo.«
Bronja Žakelj