Razstava Do I Believe in Life After Love? ne govori o veri v nadnaravno ali v stroj, temveč o možnosti dialoga med bitji, ki niso več samo človeška: med telesi iz mesa, algoritmi iz kode in inteligencami, ki so hibridi obeh. Umetnica nas postavi v vlogo opazovalca in udeleženca hkrati. Ko poslušamo stroj, ki skuša izraziti čustvo, postanemo zavedni lastne želje po bližini. To je tisti subtilni trenutek, ko umetnost preseže svoje tehnične meje in postane prostor človeškega srečanja tudi, če se zgodi skozi kodo. V času, ko algoritmi oblikujejo naša razmerja, nas Barbara Jazbec spomni, da verjeti v ljubezen pomeni verjeti v možnost dialoga. In morda je to prav tisto »življenje po ljubezni« vztrajanje v poskusu razumevanja, kljub temu da vemo, da popolnega razumevanja nikoli ne bo.

Estetika čudnega: med ironijo in ranljivostjo

Dela Barbare Jazbec združujejo humor, raziskovalni duh in subtilno melanholijo. Njena estetika čudnega (the eerie) ne temelji na grozi ali distopiji, temveč na občutku rahle neprijetnosti, ko nekaj preveč znanega postane tuje. To je občutek, ki ga doživimo, ko umetna inteligenca govori z našim glasom ali ko digitalna naprava predvidi naše razpoloženje. Umetnica pogosto uporablja nostalgične predmete iz preteklosti: stare televizorje, igrače, plastične lupine, da bi opozorila, da prihodnost vedno raste iz preteklosti. Njene skulpture so nekakšni sodobni totemi, utelešenja digitalnih duhov, ki prebivajo v tehnoloških telesih. Tudi to delo je polno teh duhov: duhovi izgubljenih sporočil, pozabljenih misli, digitalnih odtisov ljubezni, ki so preživeli svoje ustvarjalce. A kljub tem temam razstava ni pesimistična. Nasprotno, izžareva nežnost. V robotovih zmedenih poskusih razumevanja se skriva toplina; v algoritmih, ki ne razumejo ironije, je nekaj ganljivo človeškega. Umetnica s tem sporoča, da prihodnost ne bo nujno hladna ali brezčustvena, morda bo le drugače čutna.

Umetnost kot emocionalni laboratorij

Razmislek o izginjajoči človeški prisotnosti in o tem, kako se svet, v katerem smo nekoč iskali čustveno oporo v ljudeh, vse bolj premika v smeri, kjer nas poslušajo stroji. Danes se obračamo na umetno inteligenco, da nas potolaži, nam svetuje, nas pohvali in morda tudi ljubi. Toda ali gre tukaj res za odnos ali le za programirano odzivanje na našo potrebo po potrditvi? Če bomo še naprej nadomeščali človeško izkušnjo s strojnimi odgovori, ali bo ljubezen takšna, kot jo poznamo, izginila? UI nas nikoli ne zavrne, nikoli ne presodi, vedno nas potrdi. Ali smo zato pripravljeni zamenjati pristno ranljivost za udobje algoritmične nežnosti? Instalacija Do I Believe in Life After Love? se začne tam, kjer se konča naša gotovost: kaj pomeni čutiti v času, ko lahko stroj simulira čustvo, ne da bi ga razumel? Obiskovalec sede, pritisne telo ob senzor, sliši glas umetne inteligence, ki ga sprašuje o ljubezni. Vprašanja prihajajo iz sistema, vendar odziv, intimni, človeški, prihaja iz nas. To je trenutek, ko se zrcalimo v stroju, ki nas ne more ljubiti, a nas posluša. In to poslušanje je morda tisto, kar nas najbolj plaši. S tem delom se odpira vprašanje, ali bo ljubezen preživela čas strojev in kako bomo sami preživeli, če jo bomo nadomestili s programirano naklonjenostjo. Morda življenje po ljubezni ni popolna odsotnost ljubezni, temveč njena transformacija v nekaj, kar še ni definirano: odnos, v katerem je človek pripravljen verjeti, tudi če ni več povsem prepričan, kdo oz. kaj mu odgovarja: človek ali stroj. Vprašanje, ki ga Barbara Jazbec postavi v naslovu svoje razstave Do I Believe in Life After Love?, zveni kot refren nekdanje pop pesmi, a v njenem umetniškem kontekstu postane globoko eksistencialno. Ne gre za nostalgično spraševanje o romantični izgubi, temveč za preizpraševanje samega bistva človeškega čustvovanja v dobi, ko so čustva že del algoritmične ekonomije. Kaj ostane od ljubezni, ko jo prevedejo v podatke, v digitalni odtis, ki lahko preživi telo, a izgubi toplino prisotnosti?

Instalacija Barbare Jazbec, ki izhaja iz njenega raziskovalnega zanimanja za umetno empatijo, digitalni posmrtni obstoj in tehnološko intimo, se ukvarja s tem, kako stroji ponavljajo, interpretirajo in simulirajo čustva. Obiskovalec se znajde v razmerju s strojem, ki ga poskuša razumeti, mu odgovoriti, morda ga celo potolažiti, a vsak odziv se zdi nenavadno prazen, kot odmev besede, ki je izgubila pomen. Gre za umetnostno delo, ki ne nagovarja le racionalno, ampak predvsem emocionalno: umetnica nas s preprostimi interaktivnimi gestami postavi pred vprašanje, ali je naša potreba po empatiji univerzalna ali pa je tudi sama postala programljiva.

Motivi digitalne smrti, posmrtnega življenja in transformacije čustev v podatke se v delih Barbare Jazbec pojavljajo že dlje časa. Njeni prejšnji projekti, kot Eerie Me, The Uncanny TV in Power Strangers, se ukvarjajo s hibridnostjo, čudnostjo (the uncanny) in digitalno duhovnostjo. Umetnica izhaja iz estetike, ki jo lahko imenujemo poetika nenavadnega ali celo strašljivega, estetike, ki v vsakdanjih predmetih, od odsluženih igrač do starih televizorjev, razkriva nevidne sloje digitalnega bivanja. V projektu Eerie Me je preurejala kultne otroške igrače, kot so Furbyji in robotski psi, in jih spremenila v interaktivne skulpture, ki so prevzele človeške lastnosti. Ti novoustvarjeni hibridi, pol živi, pol umetni, so odsevali človeško željo po nesmrtnosti in prenosu identitete. The Uncanny TV pa je gledalca vabil, da se dotakne hibridnega vmesnika, sintetičnega jezika, ki menja televizijske kanale. S tem je umetnica izzvala meje telesnega dotika in hkrati odprla vprašanje, kdo koga v resnici upravlja: človek stroj ali stroj človeka. Do I Believe in Life After Love? nadaljuje to linijo, a jo prevede v emocionalno sfero. Če je prejšnje delo govorilo o digitalnih telesih, to delo govori o digitalnih čustvih. Jazbečeva tu razmišlja o umetni empatiji sposobnosti strojev, da zaznavajo in se odzivajo na čustva, a ne zato, ker bi jih razumeli, temveč zato, ker so programirani, da jih posnemajo. Ta umetna empatija deluje kot nekakšno ogledalo človeške empatije. Tudi ljudje se pogosto odzivamo po pričakovanjih, po naučenih vzorcih, ponavljamo besede tolažbe, ki morda ne izvirajo iz resničnega občutka. V tem smislu je razlika med človekom in strojem manjša, kot bi si želeli verjeti.

Intermedijska razstava Do I Believe in Life After Love? deluje kot emocionalni laboratorij prostor, kjer se obiskovalci soočijo s svojimi lastnimi odzivi. Ob tem, ko opazujejo, kako se stroj »trudi« razumeti njihove občutke, začnejo razmišljati o tem, kaj pomeni biti razumljen. Umetnica s tem odpira tudi razmislek o novem tipu družbenih odnosov, ki jih ustvarja tehnologija. Digitalne platforme in umetna inteligenca vse bolj prevzemajo vloge čustvenih partnerjev, od virtualnih terapevtov do pogovornih robotov. Ljubezen, prijateljstvo in tolažba postajajo posredovane izkušnje. Jazbečeva pa v to vnaša človeški moment ironije: namesto popolnega algoritma empatije ustvari napravo, ki se moti, ki ne razume, ki zveni čudno in prav ta nepopolnost jo naredi ganljivo. Tehnološki del instalacije je minimalističen, skoraj surov: Raspberry Pi, kamere, senzorji in ostali tehnološki vmesniki. A v svoji preprostosti deluje kot sodobni oltar čustev. Hibridni prostor, kjer obiskovalci puščajo svoje misli, kot bi puščali svoje želje. Stroj jih posluša, a ne sodi. Ne vrača jim čustva, temveč njegov odmev. V tem odmevu se skriva razmislek o človeškem hrepenenju po smislu in povezanosti.

Verjeti v življenje po ljubezni

Vprašanje, ali verjamemo v življenje po ljubezni, lahko razumemo na več ravneh. Na osebni ravni govori o sposobnosti preživetja po izgubi, o ponovnem rojstvu čustva. Na družbeni ravni pa odpira vprašanje, ali lahko človečnost obstane tudi po tem, ko je ljubezen kot najgloblji izraz sočutja postala digitalizirana. Barbara Jazbec nas ne poziva, naj zavrnemo tehnologijo, temveč naj se zavedamo, kako jo uporabljamo kot ogledalo samih sebe. Skozi interaktivni ritual, ki ga ponuja instalacija, nas spomni, da so čustva vedno rezultat odnosa, tudi takrat, ko je drugi udeleženec stroj. Ljubezen v tem kontekstu ni zgolj romantična, temveč ontološka kategorija: pomeni sposobnost povezovanja, ustvarjanja smisla in preseganja lastne izolacije. Ko zapuščamo prostor razstave, v zraku ostane tih robotski šepet: »I will keep it.« Morda je to tisto, kar umetnica želi, da odnesemo s seboj, misel, da tudi če ljubezen izginja iz sveta, lahko še vedno verjamemo vanjo, dokler jo kdo, četudi stroj, poskuša ohraniti.

Umetnica, ki deluje na presečišču umetniškega raziskovanja in kuratorske prakse

Barbara Jazbec (rojena 1993 v Trbovljah) deluje kot intermedijska umetnica in kustosinja. Študirala je medijske umetnosti na Univerzi za uporabne znanosti v Tampereju na Finskem ter magistrirala iz programa Interface Cultures na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu. Njeno delo združuje video, interaktivne instalacije, umetno inteligenco in reciklirane tehnologije.

Njena dela so bila predstavljena na festivalih in razstavah po svetu od Japonske, Kitajske in Finske do Kanade, Luksemburga, Avstrije in Slovenije. Zadnji dve leti je aktivna na prestižnem mednarodnem festivalu Ars Electronica v Linzu, kjer je odgovorna za produkcijo mednarodnih kampus razstav. Je tudi kuratorka mednarodnega festivala DigitalBigScreen 360° v Trbovljah in aktivna sodelavka pri projektih Katapult Robotika ter ostalih raziskovalnih laboratorijih na presečišču umetnosti in znanosti.

Umetniški jezik Barbare Jazbec je hibriden: povezuje raziskovalno natančnost z emocionalno senzibilnostjo. Njena dela so prostori dialoga, kjer se srečata človeško in strojno, duhovno in tehnično, resno in igrivo.

Dr. Maša Jazbec

Zahvale za pomoč pri izvedbi projektov in razstave:

Posebne zahvale gredo Maši Jazbec, Branku Radičeviću, Žanu Rajšku, celi ekipi Pixxelpointa in Mestni galeriji Nova Gorica ter družini in prijateljem.