PODOBE BREZ VSAKRŠNEGA FILTRA

Daniele Capra

Kozmos znotraj ateljeja

Dela Ariannе Ellero se oblikujejo iz notranje nuje po delovanju ter iz vsakodnevnega soočenja z deli v ateljeju, ki je hkrati prostor delovanja, meditacije in zaščite pred vsiljivostjo sveta. Predvsem pa je to izjemno poseben kraj, v katerem se dogaja le tisto, kar umetnica želi, da se zgodi: je njeno kraljestvo in njen univerzum, ki ga je zgradila sama in ki jo hkrati v določeni meri tudi oblikuje. V tem kontekstu je Ellero edini subjekt, ki lahko izrazi svojo voljo in v absolutni obliki uveljavi lastni red. Hkrati je atelje tudi zatočišče, ki umetnico privlači in varuje, prostor samoterapije in dialoga, v katerem se razodevajo dela, torej vse možne projekcije njene identitete. Z njimi lahko vzpostavi svoboden in iskren dialog, brez časovnih omejitev in brez strahu, da bi si premislila ali si nasprotovala. Njen atelje je laboratorij mogočega, območje, v katerem dela nastajajo in se še naprej preoblikujejo, dokler ne zaživijo samostojno, kot hčere, ki so dozorele in postale neodvisne. Kljub temu pa z vsakim izmed njih ostaja prisoten globok in oseben odnos, občutek pripadnosti, enosti in sorodnosti, ki presega običajno. Vsako delo neizogibno nosi del umetnice; je izsek njenega osebnega kozmosa, ki je, tako kot tisti, v katerem živimo, v nenehnem, silovitem širjenju.

Dogajanja čistega slikarstva

Postindustrijski prostori, v katerih ustvarja Ellero, so prežeti z močno svetlobo in navzočnostjo furlanske podeželske krajine, ki v izsekih vstopa vanje skozi velika okna. Zdi se, da vse to na njenem delu ne pušča neposredne sledi, saj si lahko predstavljamo, da umetnica proti poljem pogleda le med krajšimi premori med delom. Njena dela izhajajo iz vsakodnevnega soočenja s platnom, iz neposrednega izziva iz oči v oči, ki terja popolno osredotočenost na površino. Njeno delo temelji na tem, da sproža »slikarske dogodke«, ki na površini pustijo sled v stabilni in zaključeni obliki, takšni, ki ne zahteva več popravkov ali dopolnitev. V središču njenega dela je medsebojno delovanje sil, njihovo prepletanje in plastenje ter nato, po številnih spremembah, njihovo dokončno usedanje, iz česar vznikajo samostojne pomenske strukture. Njen način dela je zadržan in osredotočen, saj pozornost skoraj v celoti usmerja v barvo in gesto ter potiska vse druge vidike v ozadje. V njenem ateljeju se tako ne dogaja nič drugega kot »čisto slikarstvo«, medtem ko so vsi drugi pojavi neizogibno minljivi in obsojeni na to, da ostanejo neopaženi.

Slikarstvo kot seizmograf

Dela Arianne Ellero izvirajo iz intenzivne psihične nuje ter iz močne potrebe po soočenju z drugim in po delovanju, ki jo slikarka preliva v delo. Toda nič od tega, kar se zgodi na platnu, ni neposredno povezljivo z resničnostjo, kakršno poznamo. Umetnica ne izrezuje in ne destilira večjih ali manjših delov vidnega, ki nam je znano, temveč skozi iskreno, pošteno in vztrajno vsakodnevno delo postopno prepisuje neko drugo resničnost – takšno, ki jo zaznava sama in ki jo je mogoče spoznati le prek nje. Njena dela so neke vrste čustvena pripoved, vendar brez opisa, brez neposredne naracije, brez likov. Vse se odvija skozi prehod v drug izrazni jezik, nefigurativne narave, v katerem podoba svobodno ne ustreza ničemur drugemu kot sami sebi; hkrati pa sledi lastni notranji logiki, ki jo je umetnica raziskala in nato zasnovala v svojem ateljeju. Pri Ellero si lahko sliko predstavljamo kot seizmograf, ki z natančnostjo beleži določeno psihološko stanje: tako je bilo v preteklosti med njenimi javnimi performansi, ko je slikarsko prevajala glasbo; in tako se dogaja tudi v njenem novejšem delu, v tišini ateljeja, kjer introspekcija vznikne iz razprostrte tišine samote.

Procesi in golota

Ellerojino raziskovanje se navezuje na abstraktne slovnice procesualnega in informalnega izhodišča, ki izvirajo iz izrazite občutljivosti za barvno materijo – kar potrjuje tudi dejstvo, da umetnica barve za svoje slike pripravlja sama iz pigmentov. V središču njenega dela je samo dejanje slikanja: poteze čopiča, grajenje barvnih tkiv in plastenje nanosov so del vsebine, s katero nas umetnica vabi k soočenju. Barva je uporabljena instinktivno, kot sredstvo, ki gledalcu sugerira določeno čustveno stanje. Posredovanje barve in slikarske tehnike odpira izrazno polje v širok in večpomenski prostor, še toliko bolj, ker vsebina gledalcu ni podana neposredno ali opisno, temveč kot odprto vprašanje, namenjeno vzbuditvi osebnega odziva. Gledalec je povabljen, da se s sliko sooči neposredno, brez vsakršnega filtra, brez jezikovnih ovir ali omejitev, ki jih narekuje figurativna domišljija: slika in opazovalec stojita drug pred drugim in se gledata, oba popolnoma razgaljena.