Fotografija je v minulih tridesetih letih doživela številne spremembe, ne samo v tehničnem in tehnološkem smislu, temveč tudi v pojmovanjih posameznih motivnih sklopov in njihovih medsebojnih razmerij. Odprla so se nova polja raziskav, med drugim estetika banalnega, nadgrajena z vprašanji intimnega in identitete, spomina, mentalne lahkotnosti, grotesknosti, vloge telesa, njegovih mutacij in transformacij ter najrazličnejših kombinacij vsega navedenega. Skratka, skupni imenovalec teh premen je najverjetneje dejstvo, da ni nič več nedotakljivo. Če vzamemo za primer samo eno v zgodovinskem izročilu najtrdneje zasidranih tem, namreč pokrajino, ugotovimo, da je njena nekoč pogosto idealizirana in heroizirana podoba zdaj dobila niz zoperstavljenih fragmentacij: naravna danost je soočena z zgrajeno, živost s teritorijem, človekova prisotnost s posledicami njegovih posegov. Pristop h krajinski tematiki je nemalokrat projekten, široko zastavljen in premišljen do najmanjših podrobnosti. Zato je individualnih konceptov in variacij znotraj izbranega okvira nešteto, vsak pa si zasluži pozornost in ustrezno interpretacijo.

Andrej Perko je doslej že v več ciklih predstavil svoja videnja skrbno zasnovanih in prepričljivo realiziranih fotografskih segmentov iz konteksta narave, za tokratno razstavo pa je iz zadnjega petletnega obdobja izbral dela, posneta na zelo specifični lokaciji umetnega jezera Vogršček. Izbor je naslovil Premene, saj je (bilo) dogajanje okrog tega vodnega zajetja precej nenavadno zaradi alternacije polnjenja in praznjenja. Anatomija tega pejsažnega izseka se je namreč posledično zelo spreminjala, kar je Perko občutil na skrajno oseben način: dejansko je raznolike konfiguracije prizorišča ponotranjil in jih v tem duhu tudi vizualiziral. S svojimi fotografijami je postopoma sestavljal zgodbo, asociativno pripoved, ki zahteva gledalčevo zbranost ter razumsko in čustveno participacijo. To je predvsem zgodba o nečem, kar je bilo, o plastenju ostalin, ki so se pojavljale in izginjale z atmosferskimi pojavi in deloma tudi s človekovimi posegi. Ničesar presežnega ni v njih, ničesar izstopajočega ali samega po sebi atraktivnega, vseeno pa je učinek s fotoaparatom zabeleženega velikokrat osupljiv. Zdi se nam, da imamo opravka z nekakšno imaginarno arheologijo, s tvorbami, ki so jih izoblikovali zemlja, blato, korenine, štori, odpadlo listje, kamni, vejevje, trave in še cela vrsta drugih sestavin, ki jim ne moremo najti imena. Vzdušje med njimi je temačno, skoraj apokaliptično, kot da gre za posledico neopredeljive kataklizme, ki je dokaz minljivosti vsega in človekove nezmožnosti, da bi se temu izognil. Perko se tega globoko zaveda in v svojih fotografijah izrazi s prevladujočimi temnimi toni, ki poudarijo sledi izginjanja nekega odtujenega sveta in v gledalcu vzbujajo tesnobne občutke. Občasni vdori svetlobe v nekatere kompozicije te tesnobnosti ne izničijo, saj sproženi asociativni nizi usmerjajo pozornost k izkušnji z realnim okoljem v svetu, v katerem dejansko bivamo ter s katerega zagatami in protislovji se vsak dan spopadamo. Podoba namreč nikoli ni samo to, kar na njej prepoznavamo, ampak vedno aludira na pomene, ki jih ob zaznavi vanje projiciramo kot del osebne izkušnje. Ko gledamo bizarni mikrokozmos, ki nam ga razkrivajo Perkove fotografije, je to za naš pogled nekaj presenetljivega, nepredvidljivega in popolnoma drugačnega od tistega, kar smo bili navajeni videti. Sprašujemo se o resničnosti obstoja tovrstnih konfiguracij, iščemo primerjave z znanim, a jih ne najdemo. Soočeni smo s skrivnostjo samotnega kraja, v katerega nismo vstopili in najverjetneje nikoli ne bomo, ker obstaja samo kot posledica fotografovega razmišljanja in vživljanja v nekaj, kar si je sam izbral, posnel in se odločil, da nam pokaže. To niso posnetki, katerih namen je, da bi pokazali, kaj je bilo v določenem trenutku pred objektivom fotografove kamere, temveč da razprejo spekter občutij, na katera smo namignili in ki jih doživlja vsak po svoje. Njihovo bistvo je refleksija, ki jo generirajo, je postavljanje vprašanj, kdo smo in kam gremo. Andrej Perko nam ne ponuja odgovorov, s svojimi podobami nas usmerja k možnostim, da jih poskušamo poiskati sami.

                                                                         Brane Kovič

Andrej Perko je bil rojen leta 1946. Po končani gimnaziji v Novem mestu, je diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, kasneje pa je študiral na ljubljanski Pedagoški fakulteti – likovna smer. Med letoma 1968 in 1971 je bil član Fotogrupe ŠOLT, likovno izobrazbo pa je nadgrajeval tudi na številnih delavnicah pod mentorstvom Dube Sambolec, Dušana Fišerja, Andreja Trobentarja, Hermana Pivka, Klavdija Slubana in drugih.

Ukvarja se z analogno, hibridno in digitalno fotografijo ter s starimi fotografskimi tehnikami. S svojimi fotografijami se pogosto predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegova dela so vključena v več zbirk, izdal pa je tudi sedem fotografskih knjig.

Je član DLUSP (Društva likovnih umetnikov Severne Primorske), ZUŠL (Združenja umetnikov Škofja Loka), ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov) in Kabineta slovenske fotografije.

Živi in ustvarja v Vipavskem Križu.