Preplet ilustracij treh vrhunskih slovenskih umetnic

Slovenska knjižna ilustracija se kaže kot povsem sklenjen proces in ima že dolgo tradicijo. Danes je med najbolj razširjenimi likovnimi zvrstmi, a je hkrati še vedno nekoliko potisnjena na obrobje tako imenovane visoke umetnosti. Njena vloga je pojasniti, obrazložiti in razvozlati zgodbo, pesem ali drugačno pisano informacijo, jo opremiti z vizualno predstavitvijo nečesa, kar je opisano v literarni ali poljudnoznanstveni predlogi. Je zelo raznolika in ima tudi odgovorno vzgojno in izobraževalno vlogo. V osmih desetletjih je ustvarila plodna tla za vrhunsko nadaljevanje tega slovenskega umetniškega fenomena. Sledimo razvojnim fazam od del socialističnega vzgojnega koncepta, ko se je ilustracija počasi izvijala iz prevladujoče tematike narodnoosvobodilne borbe, prek generacij ilustratorjev prvih povojnih še realističnih začetkov in nastopa pravljičark, ki so prve ponesle svojo izjemnost v širši mednarodni prostor, do vse svobodnejših pogledov na ilustracijo pred koncem dvajsetega stoletja in široke palete novih možnosti v digitalni dobi elektronskih medijev za nadaljnji razvoj generacije ilustratorjev na pohodu v enaindvajseto stoletje.

V svojem ustvarjanju je ilustratorka Ana Maraž razvila prepoznavni slog, ki geografsko sega daleč proti severu v oblikovalski minimalistični raj skandinavskega oblikovanja, vsebinsko pa je vanj vnesla svoj zunanji in notranji intimni svet. V njenih ilustracijah na prvi pogled izstopa preprost pristop in ploskoviti slog, ki ju bogati ilustratorkina abstrahirana interpretacija, komaj podobna resničnosti. Antologija pravljic Kako dolg je čas pisatelja Mateta Dolenca je namenjena mladostnikom in odraslim, zato zgodbe niso potrebovale zelo eksplicitnih ilustracij in si je lahko privoščila veliko več abstrakcije in minimalizma. Pri ustvarjanju likovnega izraza za knjigo so bile osnova formalna poenostavitev, barvna izčiščenost in stiliziranost oblike, pri čemer je bila izbira črno-bele ilustracije logična odločitev. Pri upodobitvi verzov pesnika Miroslava Košute v knjigi Božaj veter – Pesmi za mlade je vsak gib, korak, dotik, mladosten nasmeh, slutnja, šepet in igriv pogled kljub nepredvidljivi tehniki barvnega tuša natančno tak, kot veleva pesem. Še več. Ilustracije tudi s samostojnim (ne nujno vezanih na določene besede) oblikovanjem različnih stanj in čustev podirajo pregrado med pesnikom in bralcem ter ustvarjajo občutek pristnosti. Njene ploskovite figure, poosebljeni predmeti in pojmi nastopajo v jasni maniri kolaža ter so med seboj enakovredno pomešani pri ilustracijah slikanice Protideževna juha in Njam, njam, marmelada mladinske pisateljice Majde Koren. Ilustratorka ustvarja v mešanih in digitalnih tehnikah, najbolj prepoznavni pa so njeni kolaži. Njene barvne ilustracije so polne toplih barv, igrivih detajlov ter izrazitih, prisrčnih likov, ki hitro pritegnejo pozornost in vzbudijo domišljijo otrok. Rdeča nit vsega njenega ustvarjanja je poenostavljanje in reduciranje, saj med realnim in abstraktnim vedno išče mejo, na kateri je pomen še razpoznaven najmlajšim gledalcem njenih ilustracij v revijah za otroke in bralcem vseh starosti v knjigah z njenimi ilustracijami.

Značilnost ustvarjanja Tine Volarič je predanost več izbranim vejam umetnosti, ki jih oplaja s svojo poetiko. Slikanica Rime na veter ima s hudomušnimi pesmicami Milana Šelja in njenimi domiselnimi ilustracijami vonj po kraškem vetru in naravi, saj oba živita na Krasu. Izrazite barve, stilizirana drevesa, hiše in predmeti, drobno črtkaste površine ter izvirne podobe oseb in živali vizualno dopolnjujejo vsebino posameznih pesmi. Ilustracije za njeno prvo avtorsko slikanico Nonotov zid odpirajo številne možnosti za strašljive upodobitve, ker je avtorica prepričana, da so se otroci zmožni z grotesko soočiti celo bolje kot odrasli. Skozi avtorsko slikanico brez besedila Črta teče rdeča nit, ki v prenesenem pomenu povezuje dogajanje na dvostranskih ilustracijah, tehnično pa je zahteven inovativen poseg. Je izvirna slikanica, ob kateri si najmlajši otroci sami lahko razlagajo naslikane podobe in spletajo zgodbe, sledijo deklici, radovedni potujejo z njo in podoživljajo prve vtise ob različnih utrinkih iz življenja. Ilustrirala je svoj pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin in ustvarila knjigo umetnice, iz katere izhajajo tudi pesmi in podobe za drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho. Avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves ne potrebujejo ne razlage ne naslova, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med ljudmi, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah se uresničuje redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. Pri svojih pesniško-ilustratorskih stvaritvah žanrsko ostaja pri naravi, pri čemer nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v ilustracije in verze ujete metafore njenega intimnega sveta in tišine, ki se lahko berejo tudi kot refleksija o trenutnem stanju in njena kritika sodobnega dogajanja.

Ana Zavadlav za najmlajše otroke že desetletja prepričljivo ustvarja živobarvne humorne ilustracije. Pri podobah za starejše otroke in odrasle je njen pristop drugačen. Zgodbi Čriček in temačni občutek nizozemskega pisatelja Toona Tellegena je v svojih vizualnih prepesnitvah s spontano risbo mojstrsko sledila pisateljevim absurdnim domislicam. Osvežujoče drugačne so njene mojstrske črno-bele ilustracije tudi za njegovo drugo knjigo Jež in samotni občutek. Oba junaka, črička in ježa, je narisala podobno, v črno-beli tehniki z ogljem. Vrhunsko je ilustrirala Italijanske pravljice, bogato pripovedno klasiko italijanskega pisatelja Itala Calvina za slovensko izdajo v dveh knjigah. Risbe so nastale kot v nekakšnem zanosu. Ker pri spontani risbi popravljanje ni mogoče, se je zanašala na svojo intuicijo in pokazalo se je, da je ujela pravi trenutek. Njene z milino prepojene risbe se kot krokiji tihotapijo med besedilo, nato pa udomačene blestijo z občutki, ki jih ima bralec ob dojemanju pravljičnih pripovedi. V ilustrirani knjigi Dekle, obljubljeno soncu pravljice iz držav nekdanje Jugoslavije prikazujejo ženske kot osrednje, a ne nujno vedno dobre junakinje. Podobe so ovite v tiho pričakovanje, ker se prav z asketsko urejenostjo spojijo s pravljično vsebino. V slikanici Pesmice za najmanjši žep sta s pesnico Andrejo Borin ustvarili majhno mojstrovino o pomembnih človeških spoznanjih, ob verzih, prikazanih v krhki nežnosti pastelnih risb, ki jih na temnih in svetlih motivih podpira raznolikost do prosojnosti zmehčanih barv. Razpon likovnih rešitev Ane Zavadlav je zelo velik. Obvlada zahtevne, barvno polne in likovno razigrane, iz slikarstva in grafike izvirajoče motive, likovno dramatične prizore, razkošje prefinjenih vinjet, ki jih prepleta med besedila, ter tudi minimalistične risarske postopke pri snovanju črno-belih ilustracij. Včasih, ko išče različne likovne rešitve in kombinacije, s katerimi postopno sestavlja prizore, je njen pristop bolj razumski, drugič bolj neposreden in spontan. A vedno vrhunski.

Danes ilustratorke in ilustratorji spremljajo nove likovne rešitve, prenavljajo slikarske tehnike, vse bolj se uvajajo elementi filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij. Vsaka generacija ilustratorjev je na višku ustvarjalne moči v svojem času tlakovala pot naslednjim rodovom. Iz čvrstih korenin in bujnega razcveta te vizualne veje umetnosti smo priča njeni bujni rasti. Uspehom, ki jih upravičeno občudujemo tako doma kot v širokem mednarodnem prostoru. V tem kontekstu smo hvaležni za vpogled v preplet ilustracij treh vrhunskih slovenskih umetnic: Ane Maraž, Tine Volarič in Ane Zavadlav.

Tatjana Pregl Kobe

Ana Maraž

Rojena je bila 10. maja 1985 v Šempetru pri Gorici. Leta 2011 je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za likovno pedagogiko pri profesorjih Zdenku Huzjanu in dr. Beatriz Tomšič Čerkez. Od leta 2017 deluje na področju ilustracije kot samozaposlena v kulturi. Svoja dela razstavlja in objavlja v priznanih otroških revijah doma in v tujini, izšle pa so tudi v knjigah Kako dolg je čas (Mate Dolenc, Beletrina, 2019), Božaj veter (Miroslav Košuta, 2021), Protideževna juha (Majda Koren, KUD Sodobnost International, 2023), Narisati ptico (Kaja Teržan, Mladinska knjiga, 2024), Njam, njam, marmelada (Majda Koren, KUD Sodobnost International, 2025) in Spanje, sladko kakor karamela (Nina Kokelj, Aleš Solina, Mladinska knjiga, 2025). Ilustrirala je naslovnico pesniške zbirke Mejno stanje (Lidija Dimkovska, Mladinska knjiga, 2023) ter naslovnice revije Cicido (letnik 27, 2024/2025). Imela je več samostojnih razstav, redno se udeležuje pomembnih domačih in mednarodnih bienalnih prireditev ter skupinskih razstav. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj: priznanje Hinka Smrekarja na 11. bienalu slovenske ilustracije (2014); za ilustracije v knjigi Božaj veter je prejela nagrado za najboljšo ilustracijo v kategoriji knjižne ilustracije na Ilustrofestu v Beogradu (Srbija, 2021) in znak kakovosti zlata hruška; ilustracije iz knjige Kako dolg je čas so bile uvrščene na Golden pinwheel v Šanghaju (Kitajska, 2021), še isto leto je zanje na 14. Slovenskem bienalu ilustracije dobila posebno pohvalo po izbiri posamičnega člana žirije – Silvana Omerzuja; ilustracije iz slikanice Protideževna juha so se uvrstile na 58. mednarodno razstavo otroške ilustracije v Bologni (Italija, 2024), knjiga je prejela znak kakovosti zlata hruška in nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico leta 2024. Slikanica je izšla v Latviji, Srbiji, Turčiji, Pakistanu in na Hrvaškem. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Društva likovnikov Severne Primorske in vključena v Sekcijo ilustratorjev. Živi in ustvarja v Vipavi.

Tina Volarič

Rodila se je leta 1980 v Šempetru pri Gorici. Po končani osnovni šoli na Mostu na Soči je šolanje nadaljevala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Nato je študirala etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2005 diplomirala in leta 2011 končala znanstveni magisterij. Med študijem je delala kot lektorica in redaktorica, vzporedno pa začela ilustrirati za otroke in odrasle. Leta 2015 je pridobila status samozaposlene v kulturi. Sodelovala je na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini ter prejela več priznanj in nagrad. Njena prva slikanica Zgodba o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi (Sanje, 2010) Franeta Milčinskega – Ježka je bila na 26. Slovenskem knjižnem sejmu nagrajena kot najlepša knjiga za otroke in mladino. Ilustrirana pripoved o varuhu suhega zidu Nonotov zid (Park Škocjanske jame, 2021) je bila njena prva avtorska slikanica. Samosvoja avtorska slikanica brez besedila Črta (Miš, 2021) je prejela znak kakovosti zlata hruška in bila uvrščena na seznam brezbesednih knjig IBBY. Poljudnoznanstvene ilustracije za knjigo Karlo in Stanko so nastale ob besedilu Marka Klavore in Davida Kožuha (Goriški muzej, 2023). Na 15. Slovenskem bienalu ilustracije je zanje prejela plaketo Hinka Smrekarja. Slikanica Rime na veter pesnika Milana Šelja (Založništvo tržaškega tiska, 2024) je bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Kot nagrada Festivala mlade literature Urška (2013) je izšel njen z lastnimi ilustracijami opremljen prvenec Krožnice večglasnih tišin (Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, 2014). Leta 2023 je v samozaložbi izdala dvojezično poetično knjigo umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions. Ilustrirala je tudi svojo drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho (Goga, 2025). Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in Sekcije ilustratorjev. Njeno delo je predstavljeno tudi na spletni strani Centra ilustracije. Z Mosta na Soči se je preselila na Kras, kjer živi in ustvarja.

Ana Zavadlav

Rodila se je 24. aprila 1970 v Šempetru. Leta 1997 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, na oddelku za slikarstvo pri prof. Janezu Berniku, in študij nadaljevala na specialki za grafiko pri prof. Branku Suhyju. Leta 1993 in 1994 je prejela študentsko in univerzitetno Prešernovo nagrado. V letu 1999 je bila na študijskem izpopolnjevanju na Univerzi Indiana v Pensilvaniji. Po študiju je nekaj časa delovala kot grafičarka, od leta 2003 se posveča predvsem knjižni ilustraciji. Imela je več samostojnih razstav ilustracij ter je sodelovala na pomembnih domačih in mednarodnih bienalnih razstavah ilustracij. Nagrade in priznanja: leta 2006 je dobila Smrekarjevo priznanje za poljudnoznanstveno ilustracijo; leta 2010 je prejela posebno pohvalo člana žirije za nagrado Hinka Smrekarja (po izbiri Judite Krivec Dragan); leta 2014 je prejela priznanje Hinka Smrekarja; leta 2016 je prejela priznanje Hinka Smrekarja za poljudnoznanstveno ilustracijo; leta 2019 in 2021 je prejela Levstikovo nagrado za ilustracije iz knjige Čriček in temačni občutek Toona Tellegena, ki so bile razstavljene tudi na 4. mednarodnem natečaju ilustracije v Južni Koreji in na 34. knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni; leta 2021 je prejela plaketo Hinka Smrekarja in leta 2023 Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije v knjigi Italijanske pravljice 1, 2 Itala Calvina. Zanje je leta 2024 prejela tudi nagrado Hinka Smrekarja na 15. Slovenskem bienalu ilustracije. Knjige z njenimi ilustracijami so bile večkrat nominirane za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Leta 2025 je za ilustracije pesniške zbirke Pesmice za najmanjši žep (Mladinska knjiga, 2025) pesnice Andreje Borin prejela nagrado Kristine Brenkove za izvirno slikanico. Bila je uvrščena na častno listo IBBY in nominirana za spominsko nagrado Astrid Lindgren. Je članica Društva likovnikov Severne Primorske, Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in vključena v Sekcijo ilustratorjev. Živi in ustvarja v Solkanu.