Izredni koncert

POVEJ NEKAJ LEPEGA: MEF in Narodnoosvobodilni bend z gostjami

Gostje večera:
Barbara Šinigoj, Marina Martensson, Žanin Čopi in Petra Vidrih

Po dobrih dveh letih epidemiološkega primeža se končno premikamo proti izhodu tega dolgega in mračnega tunela. Luč na koncu le tega že nekaj časa prižigajo glasbeniki, ki smo jih tekom sezone srečali na naših odrih. Eden najbolj simpatičnih in ljudskih pa je zagotovo Drago Mislej – MEF, ki izhod iz tunela osvetljuje z njegovim trubadurskim reflektorjem.  Po štirih letih bo znova zasedel deske našega velikega odra, kjer je leta 2018 nastopil z legendarnimi Zmelkoowi in svojim Narodnoosvobodilnim bendom – N.O.B. pod skupnim kontroverznim naslovom Ne nas jebat! Revolucija 2.0.

Tudi tokrat bo v Novi Gorici nastopil  z N.O.B., ki ga tvorita še Armando Šturman na akustični kitari in Gorast Radojević na bas kitari, ter dvema gostjama. Prav na praznik dneva žena se jim bodo namreč pridružile
izjemne vokalistke: Barbara Šinigoj, Marina Martenssen, Žanin Čopi in Petra Vidrih.

Konec novembra je Mef, pred nastopom v Piranu, na profilu družabnega omrežja Facebook obelodanil svojo bojazen, ki jo gre seveda jemati ironično, pa vendar: “Upoštevajte, da je za nas tri hudo boleče, če je kakšen sedež nezaseden, ker potem si pravimo: ‘Aha se je začelo. Nismo več zanimivi za ljudi.’ Tega groznega spoznanja se, vsaj jaz, bojim in upam, da ga bom doživel čim kasneje.”

Združeni pod imenovalcem dobre glasbe in še boljše energije bodo nastopili na večeru, ki nosi naslov POVEJ NEKAJ LEPEGA. Zakaj so večer, na katerem bodo predstavili tudi skladbe z novega albuma LJUBLJANSKA 45 in seveda tudi vse ta boljše od prej, tako poimenovali najbrž ni treba posebej razlagati, kajne?

Drago Mislej – MEF, glasbenik, tekstopisec, novinar in izolski ‘politik’, je avtor besedil številnih glasbenih uspešnic. Nekateri ga imajo za najboljšega pisca tovrstnih besedil v Sloveniji. Doslej se je podpisal pod več kot 400 besedil, ki so jih odigrali tako znani ansambli in pevci, kot so: Prizma, Bazar, Halo, Kameleoni, Boomerang, Kalamari, Faraoni, Avtomobili, Ana Pupedan, Victory, Anika, Tinkara Kovač, Lara Baruca, Polona, Aleksandra Čermelj, Monica, Slavko Ivančič, Tuljo Furlanič, Danilo Kocjančič. Sicer pa se sam nima za poeta, pravi, da se je le naučil pripovedovati zgodbe. To pa zato, ker ga zanimajo ljudje in tisto, kar se jim dogaja. Pesmi, ki jih piše z občutkom, neposredno in preprosto, zvenijo lahkotno, tudi humorno, in dajejo občutek veselja. Ko ga vprašamo na katero pesem je najbolj ponosen ne moremo pričakovati enoznačnega in drugačnega odgovora kot je: “Na tisto, ki je še nisem napisal niti posnel. Pa tudi na nekatere, ki so ostale žive, čeprav bi jih čas že lahko zgrizel. Recimo Portorož 1905, Ljubezen je padla z neba, Veter z juga, Ti si se bal, Lahko sem srce, Anita, Kar je res, je res, Črta, Ko mene več ne bo, Lahko noč, Piran, Jaz sem sanjal, da sem mlad, Če ne moreš do neba, Gina in tako po vrsti. Pa smo spet pri tistem, zakaj ta in ne ona druga. Vedno imam najraje zadnjo in se veselim naslednje…” Ko je leta 1993 zapustil novinarsko hišo Primorske novice, je bil med ustanovitelji izolskega tednika Mandrač. Kasneje je postal njegov lastnik, direktor in glavni urednik, ves čas pa je bil predvsem novinar. Mandrač (ime je dobil po izolskem pristanišču) je maja leta 2013 praznoval 1000 številko in 20 let rednega tedenskega izhajanja, brez sofinanciranja lokalne skupnosti ali države, brez oglaševalskih mecenov, zahvaljujoč zgolj naročnikom (naklada 2000 izvodov, 1500 naročnikov). Zaradi tega je to časopis, ki mu v slovenskem prostoru skoraj ni para. Napišejo, postavijo in stiskajo ga v enem prostoru v stavbi, ki je le nekaj metrov stran od pristanišča. Do današnjega novinarstva in medijev je sicer zelo kritičen.