Izjemno cenjeni slovenski tolkalec Zlatko Kaučič je znan po številnih albumih in zasedbah, v katerih je igral s svetovno znanimi glasbeniki, kot so Steve Lacy, Alexander Balanescu, Evan Parker, Peter Brötzmann, Paul Bley, Kenny Wheeler, Paul McCandless idr. Prejemnik nagrade Prešernovega sklada leta 2011 je tekom kariere posnel več deset odlično sprejetih albumov, vpetih v svobodomiselno jazzovsko improvizacijo. Kaučič je znan tudi po svoji glasbeni šoli, v kateri se je kalila vrsta vidnih slovenskih glasbenikov, za svoje mentorsko delo pa je prejel tudi nagrado JSKD za življenjsko delo.

Ob praznovanju 20. obletnice kulturno-umetniškega društva ZVOČNI IZVIRI je Kaučič kot njegov umetniški vodja pripravil poseben album, OBJEMI, ki kot najnovejši v nizu izdaj Kaučičevih zasedb oz. KOMBOV skupaj spleta različne vidike njegovega dolgoletnega dela.

Na desetem albumu so združeni člani  formacij KOMBO A, B, C in gostje, ki se podajo na razširjena glasbena polja interplaya, koloristike in zvočnega ujemanja med improvizacijo in melodijo, pri tem pa predstavijo refleksijo časa, v katerem živimo.

Za bobni, tolkali in ostalimi zvočili bodo nastopili Urban Kušar, Žiga Ipavec, Marko Lasič, Vid Drašler, Tomi Novak, Robi Erzetič in Gal Furlan ter Timi Vremec na električnem basu, Jošt Drašler na kontrabasu, Jan Jarni in Anton Lorenzutti na električnih kitarah, Jure Boršič na saksofonih in klarinetu, Eduardo Raon na harfi in vokalistka Elsa Martin (I). Glasba in vodenje sta v režiji Zlatka Kaučiča.

Nastopila bo tudi najnovejša formacija KOMBO D (mlajša šolska sekcija) in predstavila novo izdani album Slavje v času grenkobe. Nastopili bodo  Aljaž Pekeč in Marino Krapež na bobnih, Timi Vremec na električnem basu ter Anton Lorenzutti in Aleš Valentinčič na električni kitari.

Filmska sezona 2023/24

Daaaaaali! (Francija, 2023, 77 min.)

Francoski mojster absurda Quentin Dupieux se poklanja svojemu idolu v igrivi in nepredvidljivi »ne-biografiji«, ki pokaže, da je bila Dalíjeva največja umetnina njegova osebnost. To je Daaaaaalí!.

Režija in scenarij: Quentin Dupieux
Fotografija in montaža: Quentin Dupieux
Zvok: Guillaume Le Braz
Glasba: Thomas Bangalter
Igrajo: Anaïs Demoustier, Gilles Lellouche, Édouard Baer, Jonathan Cohen, Pio Marmaï, Didier Flamand, Romain Duris
Festivali, nagrade: Benetke; London; Viennale; FAF Beograd; Talin; Mar del Plata; Rotterdam; Liffe
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: komedija

Zgodba

Mlada francoska novinarka se vedno znova sestaja s Salvadorjem Dalíjem, da bi o njem posnela dokumentarni film, toda projekt kar noče steči … Magistraaaaaalen in delicioooooozen kinematografski film, ki razkrije Dalíja, kakršnega javnost še ni videla, in dokaže – če je dokaz sploh potreben –, da je Daaaaaalí po vsej verjetnosti edini umetnik na tem bednem malem planetu.

Absurden pogled na lik Salvadorja Dalija v filmu, ki privzame podobno nadrealistično obliko, kot jo poznamo iz Dalijevih slikarskih del.

Režiser
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.

Izjava avtorja
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /…/ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /…/. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /…/ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
Quentin Dupieux

Razstavna sezona 2023/24

Razstava: 8.-31. maj 2024

Otvoritev: sredo, 8. maj 2024, ob 19.00
Umetnico in njeno delo bo predstavil likovni kritik Brane Kovič.

“Zame značilna črna platna ustvarjam že deset let. Najprej so bila kvadratna polja mojih rastrov bolj razpršena in prostoročna, čez leta pa sem slog izčistila. Geometrijski minimalizem mi še vedno ponuja dovolj prostora za raziskovanje kompozicij. Te so ključne pri snovanju mojih del. Preden grem na platno si vzamem veliko časa za skico. Na platnu barvo nanašam in odvzemam. Nisem tako poduhovljena, da bi razglabljala o meditativnosti tega procesa, je pa dejstvo, da mi ustaljenost ponavljajočega se ritma daje čas za razmislek o vsem kar me obdaja, tako osebno, kot v družbi. In to na nek način je oblika mentalnega čiščenja, ki jo še kako potrebujem.

Dostikrat mi postavijo vprašanje, zakaj črna? Morda zato, da ponazorim temačnost časa, praznino? Pa je moje mnenje ravno nasprotno. Črna je v primerjavi z belo polna, zapolnjena. Ima težo, ima vsebino. Predvsem pa ima edina to moč, ki jo želim prenesti v svoja dela. Trendi pridejo in grejo, dobra dela pa nosijo v sebi moč, ki je večna. To je tisto, kar iščem. Tudi zato v poplavi kričečih podob in družbi spektakla svoja dela namerno puščam preprosta. Edin presek črne je vnos primarnih barv z namenom dodatka simbolizma in razgibanosti kompozicije.

Delo na platnih je vedno disciplinirano, tu ni prostora za večje napake. Kot protiutež sem si postavila ustvarjanje s tekstilom, kjer si dopuščam bistveno več svobode. Tu se napak veselim. Skupen delom na platnu in tekstilnim postavitvam pa je moare efekt. Interakcija med delom in gledalcem v živo je pomembna, saj slike ustvarjajo optične spremembe glede na gledalčevo stališče. To poudarja potrebo po prehodu od površnega drsenja po digitalnem zaslonu k osebnemu doživljanju del, kar spodbuja globljo in bolj premišljeno povezanost z umetnostjo. To je moj subtilen način oziroma poskus preusmerjanja današnjega umetnostnega potrošnika z digitalnega nazaj na prava platna.”

Klavdija Jeršinovec

O umetnici
Klavdija Jeršinovec (Ljubljana, 1987) je dejavna v kostumografiji, slikarstvu, ilustraciji in umetniških zinih. Leta 2011 je diplomirala na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pa magistrirala iz scenskega oblikovanja. Izpopolnjevala se je tudi na bratislavski akademiji VŠMU. Je prejemnica študentske Prešernove nagrade, prejemnica nagrade Mladi avtor (Ex-tempore Piran 2021) in nagrade mesta Grožnjan (Ex-tempore Grožnjan, 2022). Samostojno je razstavljala v Galeriji Kortil (Reka, Hrvaška), Galeriji Herman Pečarič in v Cankarjevem domu Ljubljana. Umetnica živi in ustvarja na Vrhniki

Glasbeni abonma 2023/24 – 43. koncertna sezona/8. koncert

KAROL SZYMANOWSKI QUARTET
KEVIN SPAGNOLO, klarinet

 
Zasedba Karol Szymanowski Quartet druži v skupnem muziciranju violinista Agato Szymczewsko in Roberta Kowalskega, violista Volodio Mykytko in violončelista Karola Marianowskega. Kvartet je bil ustanovljen leta 1995 v Varšavi in se je razvil v enega najbolj izjemnih mednarodnih godalnih kvartetov svoje generacije. Zahtevne programe glasbeniki predstavljajo v popolnem ravnovesju med intelektom in strastjo, kar je osvojilo občinstvo na festivalih in v koncertnih dvoranah po vsej Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji in Avstraliji ter jim prineslo številne nagrade in priznanja na velikih mednarodnih tekmovanjih. Leta 2007 jim je poljska vlada podelila medaljo časti za zasluge pri vrednotenju poljske kulture.

 
Na novogoriškem odru se jim bo pridružil Kevin Spagnolo, klarinetist, ki velja za enega najobetavnejših mladih glasbenikov v tem trenutku. Glasbeno javnost je nase opozoril s celo vrsto zmag na mednarodnih tekmovanjih, še prav posebej pa leta 2018, ko je pri rosnih dvaindvajsetih letih zmagal na prestižnem tekmovanju v Ženevi, s čimer se je v zgodovino tekmovanja zapisal kot najmlajši klarinetist med zmagovalci.

 
Koncert je nastal v sodelovanju z Narodnim domom Maribor.

 
PROGRAM:
F. Mendelssohn Bartholdy: Kvartet, op. 13
A. Glazunov: Oriental Reverie za klarinet in godalni kvartet
W. A. Mozart: Kvintet v A-duru za klarinet in godalni kvartet, K. 581