Šolski filmski program 2023/2024

Izginjanje (Verschwinden/Izginjanje, Avstrija, Slovenija, 2022, barvni, 99 min.), 14+

Režija: Andrina Mračnikar
Scenarij: Andrina Mračnikar, Jürgen Karasek
Fotografija: Judith Benedikt
Montaža: Gerhard Daurer
Glasba: Peter Kutin
Nastopajo: Eugen Sitter, Robi Sitter, Christian Tusch, Alexander Koban, Annemarie Grilc, Rudi Vouk, Lena Kolter, Georg Hansche st., Thomas Schuschu, Valentina Vouk, Sophie Hochkofler, Sweva Wastl, Pamina Schmiedler, Judita Babnik, Mirko Wakounig, Antonia Sabotnik, Tomi Sabotnik, Mirjam Sitter-Unger, Lizi Sitter, Arno Kampl, Massimiliano Lacota, Helga Mračnikar, Milo Mračnikar, Simon Pasterk in številni drugi
Produkcija: Soleil Film, Vertigo
Festivali, nagrade: Diagonale 2022: nagrada občinstva za najboljši film; Kino Otok 2022: otvoritveni film festivala; Dokudoc Maribor 2022; Festival slovenskega filma Portorož 2022: nagrada vesna za posebne dosežke; Cottbus 2022: mednarodna premiera; nagrada Štigličev pogled 2022 (Društvo slovenskih režiserjev in režiserk): nagrada za izjemno režijo
Odziv občinstva: presenetljivo toplo naklonjen
Odziv kritike: priznanje odličnosti in prodornosti
Distribucija: Vertigo

Zgodba
Stari oče Andrine Mračnikar je leta 1920 tako kot velik del slovenskega prebivalstva južne Koroške glasoval za to, da bi pokrajina ostala v Republiki Avstriji. To dejanje samoodločanja in demokracije bi lahko pomenilo izhodišče za sožitje v raznolikosti, kot je bilo slovenski manjšini tudi obljubljeno z zakonom. Namesto tega so koroški Slovenci danes na različne načine diskriminirani, slovenskega jezika pa v javnih prostorih že dolgo ni več slišati. Kako bo s tem čez trideset let, se sprašuje režiserka. Ali bo takrat sploh še kdo govoril slovensko? Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti? Kaj vse umira skupaj z jezikom? Spomin? Lastna zgodovina?

Zanimivosti
Čeprav Andrina sama prizna, da so njeni filmi politični in na neki način tudi »uporniški«, pa se njen zadnji filmski projekt, celovečerni dokumentarni film Izginjanje, ki govori o preprekah, na katere vse prepogosto naleti slovenski jezik na Koroškem, o njegovem postopnem izginjanju, s tem pa tudi izginjanju same manjšine, ni začel kot načrtni politični manifest. Pravzaprav je pobudo zanj dal zgodovinar in univerzitetni profesor Oliver Rathkolb, ki se je pri Andrini pozanimal, ali bi jo morda zanimalo posneti dokumentarni film o zgodovini koroškega kraja Keutschach. Rathkolb ni vedel, da je Hodiš, kakor kraj imenujejo koroški Slovenci, njen, njej pa se takrat še sanjalo ni, da so na začetku 20. stoletja v strukturi njegovega prebivalstva premočno prevladovali Slovenci (bilo jih je več kot 95 odstotkov). Tako je Andrini na primeru zgodovine malega koroškega kraja uspelo prikazati usodo celotne slovenske manjšine na Avstrijskem, a hkrati posneti tudi zelo oseben film.

Otroške likovne ustvarjalnice 2023/24

Na tokratnih delavnicah se bodo otroci skupaj z Anjo Kranjc sprehodili po razstavi Risomanija in se pogovorili o risbi in njeni uporabi v slikarstvu, kiparstvu, ilustraciji in stripu. Nato bodo otroci izdelali vsak svoj strip po svoji izmišljeni zgodbi. Lahko ji bo inspirirala razstava ali pa se bodo prepustili svoji lastni domišljiji.

Za delavnico potrebujejo: risalni list, radirko, ravnilo in barvice.

Tudi letos Gimnazija Nova Gorica v sodelovanju s Kulturnim domom Nova Gorica organizira dobrodelno prireditev Podarimo vam pesem. Na njej se s pisano paleto plesnih in glasbenih zvrsti od klasike do popa in rocka predstavijo dijaki, ki dosegajo pomembne uspehe na umetniškem področju.

Gostje letošnjega večera so vsestranska glasbenica, flavtistka Tinkara Kovač in nekdanje dijakinje Gimnazije Nova Gorica: Rebeka Pregelj, prejemnica študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, Ana Cotič ter Eileen Bucik.

Zbrana sredstva bomo namenili dijakom iz socialno šibkejših družin.

Šolski filmski program 2023/24

Milosti polni (Llenos de gracia, Španija, 2022, 109 min.), 9+

Navdihujoč družinski film o nogometu, nunah in predrzno navihani enajsterici, poln humorja, topline in srčne predanosti. Režiser je navdih za zgodbo, polno čustev in napetosti, dobil v resničnem življenju nogometnega igralca Valda, ki je treniral v znameniti nogometni šoli Reala Madrid in igral za več prvoligaških španskih klubov, odraščal pa je v sirotišnici El Parral. Njegova zgodba je prišla v javnost, ko je na eni od tekem po zadetem golu dvignil športno majico in pod njo razkril napis: »Hvala, sestra Marina!«

Režija: Roberto Bueso
Scenarij: Roberto Bueso, Óscar Díaz Cruz
Fotografija: Víctor Entrecanales
Glasba: Vicente Ortiz Gimeno
Montaža: Jaime Colis
Igrajo: Carmen Machi, Dairon Tallon, Adrián López, Pau Márquez, Adrián Marín, Paula Usero, Anis Doroftei, Pablo Chiapella, Manolo Solo, Nuria González, producenta Fernando Bovaira, Guillem Vidal-Folch
Festivali, nagrade: Giffoni 2022 (najboljši film), Malaga IFF 2022
Distribucija: Demiurg
Žanr: družinski film

Zgodba
Čas počitnic je, toda skupina dečkov iz internata El Parral mora vse dolgo poletje ostati med samostanskimi zidovi, saj nimajo družin in domov, kamor bi se lahko vrnili. Da jim ni dolgčas, si izmišljajo kup predrznih potegavščin, s katerimi jezijo okoliške krajane. Mati prednica jih ima vrh glave, zato skrb zanje naloži novi sestri Marini. Toda Marina ni prav običajna nuna. Da bi ukrotila fante, ustanovi nogometno ekipo in postane njihova trenerka, varuhinja in voznica. Skupaj uredijo igrišče, polno lukenj, in vegast gol. Povežejo se v družino, ki je nikdar niso imeli. A pred njimi je nova nevarnost: deški internat El Parral naj bi kmalu zaprli. Lahko moštveni duh srčne ekipe premaga vse?

Izjava avtorja
»Zame ta film govori o pravem poučevanju: takem, ki ne obupa in ki razume, da si otrok vedno zasluži drugo priložnost. Je tudi zgodba, ki kaže, kaj pomeni imeti dom in pripadati družini. To je srce tega filma.«
Roberto Bueso, režiser

Režiser
Roberto Bueso (1986) je po študiju filozofije na univerzi v Valencii nadaljeval z magistrskim študijem scenaristike in tako združil svoji dve strasti: pisanje in filme. Kasneje je študiral še režijo na ECAM in prejel več nagrad za svoj kratki film La noche de las ponchongas (2014). Leta 2019 je doživel premiero njegov celovečerni prvenec Love Beats, Milosti polni pa je njegov drugi celovečerec.

Šolski filmski program 2023/2024

Interesno območje (The Zone of Interest, ZDA, Poljska, Velika Britanija, 2023, 106 min.), 15+

Britanski režiser Jonathan Glazer raziskuje najtemnejšo plat človeške narave. Film o holokavstu, kakršnega še nismo videli. Velika nagrada žirije v Cannesu.

Režija: Jonathan Glazer
Scenarij: Jonathan Glazer po romanu Martina Amisa
Fotografija: Łukasz Żal
Montaža: Paul Watts
Glasba: Mica Levi
Zvok: Johnnie Burn
Igrajo: Sandra Hüller (Hedwig Höss), Christian Friedel (Rudolf Höss), Freya Kreutzkam (Eleanor Pohl), Ralph Herforth, Max Beck (Schwarzer), Ralf Zillmann (Hoffmann), Sascha Maaz, Lilli Falk (Heidetraut), Marie Rosa Tietjen, Nele Ahrensmeier (Inge-Brigitt)
Festivali, nagrade: Cannes (velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI, nagrada za najboljši soundtrack, nagrada CST za zvok); eden petih najboljših mednarodnih filmov leta po izboru National Board of Review; Camerimage (nagrada FIPRESCI); evropska filmska nagrada za najboljši zvok in pet nominacij; tri nominacije za zlati globus; Toronto; Telluride; San Sebastián; London; Liffe
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: zgodovinska drama

Zgodba
Rudolf Höss je komandant v nemški vojski v 2. svetovni vojni. Skupaj z ženo Hedwig in otroki živi v idilični hiši, od katere je neokrnjena narava le korak oddaljena. To je popolno okolje za vzgojo otrok: tam se lahko v miru igrajo, medtem ko mati skrbi za vrt, ob koncu dneva pa se družina zbere pri večerji. Nekaj je pri Hössovih vendarle drugače. Njihovo posestvo meji na koncentracijsko taborišče Auschwitz. A to družine prav nič ne moti pri vsakodnevnih opravilih. Občasni streli, kriki in prah, ki ga prinese iz dimnikov, so samo bežna motnja v ozadju, ob kateri nihče ne trene z očesom.

Izjava avtorja
»Pritegnila me je perspektiva izmišljenega poveljnika taborišča Paula Dolla, ki je bil gonilna sila romana – zelo baročen lik. /…/ Martin Amis [ga] je očitno oblikoval po Rudolfu Hössu, resničnem poveljniku iz Auschwitza. Ko sem prebral roman, sem tako začel brati o Hössu in njegovi ženi Hedwig. /…/ Imela sta hišo, velik vrt in zid, ki sta ga delila s taboriščem. Zid je zame na neki način postal ključna tema. Kompartmentizacija njunega življenja in grozljivost dejstva, da sta živela tik zraven. To je bilo izhodišče. /…/ Zanimala me je razdalja: kako daleč želim biti od likov in kako daleč bi rad, da so oni od mene. Mislim, da je bila potrebna nekakšna kritična distanca. Ne zato, ker bi se bal približati; bolj zato, ker sem si vse skupaj hotel ogledati na forenzičen, skoraj antropološki način. Zato si nisem mogel predstavljati, da bi se na primer s snemalcem pogovarjal o osvetlitvi ali o tem, kako igralkini lasje morda niso dovolj lepo osvetljeni in podobno. /…/ Hotel sem se izogniti glamuriziranju. Filmi to vse preradi počnejo in temu se je zelo težko upreti. Ugotovil sem, da hočem le opazovati. Tako me je tudi zaplet začel vse manj zanimati. Nisem želel posneti zgodbe o holokavstu. O tem je bilo napisanih že nešteto knjig – in na vsaki strani katere koli izmed njih lahko najdeš film. Začel sem se poglabljati v tematiko. Šele ko sem si razjasnil, kako bom snemal, sem vedel, kaj bom snemal. /…/ Zgodba na neki način govori o nas samih: kako v teh ljudeh vidimo same sebe. Verjetno se najbolj bojimo tega, da bi lahko bili oni. Bili so običajni ljudje. /…/ Na dogajanje sem hotel pogledati skozi prizmo 21. stoletja. Nisem hotel imeti občutka, da snemam film o nekem obdobju; da delam muzejski eksponat. V smislu: to in to se je zgodilo takrat in takrat. Govoriti o tem verjetno najhujšem obdobju v zgodovini človeštva, hkrati pa reči: pospravimo to v predal, ne gre za nas, pred tem smo varni, to se je zgodilo pred osemdesetimi leti in se nas ne tiče več. /…/ Briljantna filozofinja Gillian Rose, ki je veliko pisala o holokavstu, si je zamislila film, ki bi nas postavil v ‘nevaren’ položaj, ker bi pokazal, da smo kulturi storilcev čustveno in politično bližje, kot radi mislimo. Film, ki bi nas pustil – kot se je izrazila – ‘z očmi, suhimi od globoke žalosti’. Suhe oči v nasprotju s sentimentalnimi solzami. To se mi je zdela zelo močna misel. In to sem želel doseči tudi sam. /…/ Suho oko ne trene, preveč je zaposleno z gledanjem. Gledati pa je težko. Težko se je upreti temu, da bi odvrnili pogled.«
Jonathan Glazer

Šolski filmski program 2023/24

Toni, Staša in čarobna luč (Tonda, Slávka a kouzelné světlo, Češka, Madžarska, Slovaška, 2023, 82 min., sinh.), 7+

Toni je poseben deček z nenavadno lastnostjo – včasih kar na lepem zažari. Bliža se božič in v sosednje stanovanje se priseli Staša. Začenja se nenavadna pustolovščina o tem, kako je biti drugačen, o prijateljstvu in domišljiji, svetlobi in temi.

Režija: Filip Pošivač
Scenarij: Jana Šrámková
Direktorica fotografije: Denisa Buranová
Montaža: Marek Kráľovský
Zvok: Péter Benjámin Lukács
Glasba: Ádám Balázs
Festivali, nagrade: Annecy IFF 2023 (nagrajen), Zlin CFF 2023, Pula IFF 2023, Giffoni CFF 2023 (nagrajen)
Distribucija: Demiurg
Žanr: animirani božični film

Zgodba
Deček Toni ima posebno lastnost, s katero se je rodil – žari. Dneve preživlja doma, saj ga preveč zaščitniška starša ne pustita ven, da bi ga ubranila pred svetom. Skrit v svoji sobi sanja o prijateljstvu. Pred božičem pa se v njihovo hišo priseli nenavadno dekle po imenu Staša. Njena mama je pravo nasprotje Tonijevih staršev. Kot balerina v zatonu svoje slave se za hčerko komajda zmeni, vse v povezavi z njo ji je odveč. Tonijev bujen domišljijski svet in Stašina odločna neustrašnost se povežeta v iskrenem prijateljstvu. Skupaj se podata na pustolovsko iskanje izvora skrivnostnih pasov teme, ki se občasno priplazijo v hišo in iz nje srkajo svetlobo.

Šolski filmski program 2023/24

Tiho dekle (An Cailín Ciúin, Irska, 2022, 95 min.), 13+

Tiho presunljiva, rahločutna pripoved o odraščanju, ki skozi oči mlade protagonistke raziskuje vprašanja družine, osamljenosti in žalovanja. Film, posnet v redko slišanem irskem jeziku, je navdušil tako gledalce kot kritike ter prejel številna priznanja, vključno z veliko nagrado v sekciji Generacija Kplus v Berlinu in nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec.

Režija: Colm Bairéad
Scenarij: Colm Bairéad po zgodbi Foster Claire Keegan
Fotografija: Kate McCullough
Glasba: Stephen Rennicks
Igrajo: Catherine Clinch, Carrie Crowley, Andrew Bennett, Michael Patric, Kate Nic Chonaonaigh
Festivali, nagrade: Berlinale (velika nagrada mednarodne žirije v sekciji Generacija Kplus); nominacija za oskarja za najboljši mednarodni film; evropska filmska nagrada za najboljšo fotografijo; sedem nagrad Irske filmske in televizijske akademije, vključno za najboljši film; Dublin (nagrada občinstva); Tajpej (nagrada občinstva); Valladolid (srebrna nagrada za najboljši film, nagrada občinstva, nagrada FIPRESCI); nagrada Združenja londonskih filmskih kritikov za najboljši tujejezični film; nagrada Združenja dublinskih filmskih kritikov za najboljši film; nominacija za nagrado BAFTA za najboljši prirejeni scenarij in najboljši film v neangleškem jeziku
Distribucija: Karantanija cinemas
Žanr: drama

Zgodba
Irsko podeželje leta 1981. Devetletna Cáit živi v kaotičnem domu z nosečo materjo, surovim očetom in glasnejšimi sorojenci. Stvari pa se spremenijo, ko jo starša čez poletje pošljeta živet k materini sestrični in njenemu možu. Cáit novo okolje sprva nekoliko plaši, toda v njem kmalu najde toplino in pozornost, ki ju je tako zelo potrebovala. V ljubečem domu se deklica počasi razcveti, a sredi idilične lepote irskega podeželja se skriva boleča resnica, ki jo začne Cáit odkrivati z novo pridobljenima pogumom in samozavestjo …

Komentarji
»Ko pričakuješ, da te bo film ubil z žalostjo, a te namesto tega nežno objame in te šokira – kot vsaka nepričakovana ljubezenska izjava – , nimaš druge izbire, kot da se v ta film zaljubiš. Film o minimalistični ekonomiji ljubezni: navaden nič je lahko vse.«
Ivana Novak, Najboljši filmi leta 2022, Ekran

»Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, vse se zdi pretirano, nate prežijo »skrivnosti «, transformativni trenutki pridejo nepričakovano, »stara« skupnost razpade, fantomsko te začnejo špikati nove, nestarševske oblike ljubezni in poletje – tisto »nepozabno poletje«, »zadnje poletje « – je vedno čas, ko gre za življenje ali smrt, čas, ko ne moreš več zbežati, čas, ko spregovoriš, čas, ko se naučiš leteti. ZELO ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Izjava avtorja
»[Zgodba Claire Keegan] se v tematskem smislu dotika številnih vprašanj, ki so me od nekdaj zanimala: kompleksnost družinskih vezi, čustvena in duševna rast, predvsem pa žalovanje in način, kako nas oblikuje.
S formalnega vidika me je takoj prevzela sama pripoved: v prvi osebi in v sedanjiku, podana skozi oči deklice. Zdela se mi je izjemno imerzivna, empatična in vizualna, saj večinoma spremljamo, kaj dekle vidi in čuti iz trenutka v trenutek. Pripovedna napetost namesto iz pretiranega opiranja na zaplet v celoti izhaja iz dekličinega doživljanja. Z vidika filmskega ustvarjanja je bil to zame privlačen izziv: ideja, da bi oblikoval dekličino izkušnjo in jo postavil v ospredje filma, s poudarkom na raziskovanju značajev in dinamike odnosov.
Verjel sem tudi v ‘majhnost’ zgodbe. Po besedah Marka Cousinsa nam umetnost vedno znova pokaže, da lahko v majhnih stvareh vidimo veliko, če smo le dovolj pozorni in odprti. Misel, da je v majhnosti, v nekakšni pripovedni ponižnosti, mogoče najti nekaj zelo razsežnega in globokega, me zelo privlači.
A bolj kot karkoli drugega me je o filmskem potencialu zgodbe prepričal njen čustveni podton. Očarala sta me tako njena zadržanost kot katarzični razplet – in lahko sem si zamišljal filmsko priredbo, ki bi pri gledalcih sprožila enak odziv.«
Colm Bairéad

Režiser
Colm Bairéad se je rodil v Dublinu in bil vzgojen dvojezično, v irščini in angleščini. Za svoje dokumentarce je prejel številna mednarodna priznanja, pa tudi nominacije ter nagrade Irske filmske in televizijske akademije. Njegov prvi igrani celovečerec Tiho dekle je najdonosnejši irski film vseh časov ter eden kritiško in komercialno najbolj uspešnih irskih filmov zadnjih let.