Filmska sezona 2025/2026

Nebrušeni diamant (Diamant brut, Francija, 2024, 103 min.)

Prvenec francoske režiserke o sodobni obsedenosti z videzom in slavo. Borbenost in energičnost filma v sebi skriva globoko žalost osrednje teme: da sta za mnoge mlade ženske lepota in bolečina eno in isto.

Režija in scenarij: Agathe Riedinger
Fotografija: Noé Bach
Montaža: Lila Desiles
Glasba: Audrey Ismaël
Igrajo: Malou Khebizi, Idir Azougli, Andréa Bescond, Ashley Romano, Alexis Manenti, Kilia Fernane, Léa Gorla, Alexandra Noisier, Antonia Buresi
Festivali, nagrade: Cannes; Namur (nagrada za najboljšo igralko); Stockholm (nagrada za najboljšo igralko); Busan; Sarajevo; Liffe
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: drama

Zgodba
Devetnajstletna Liane živi z mamo in mlajšo sestro v majhnem mestu na jugu Francije. Z lepoto in slavo obsedena mladenka v resničnostnih šovih vidi priložnost, da bi končno »postala nekdo«. Ko jo povabijo na avdicijo za oddajo Miracle Island, se zdi, da se ji je sreča le nasmehnila …

Izjava avtorice
»Nebrušeni diamant izhaja iz dveh mojih obsesij. Prva so cocottes s konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, med njimi Caroline Otéro, Émilienne d’Alençon in Liane de Pougy. Te ženske z neverjetnimi življenjskimi zgodbami so se pogosto rodile v revščini, a so s pomočjo svoje lepote in odločnosti postale bogate kurtizane, svetnicam podobne figure in celo žene princev. Druga tema, ki me privlači, so resničnostni šovi. Ne tisti, v katerih morajo posamezniki in posameznice pokazati svoj talent za umetnost, kuhanje ali preživetje v naravi; gledam le oddaje, ki od sodelujočih pričakujejo, da ‘so, kar so’. To se mi zdi zelo zanimiva tema za raziskovanje. Seveda pa z vsem srcem obsojam razredni prezir, hiperseksualizacijo žensk in seksizem, ki jih te oddaje utelešajo, kulturo posilstev, ki jo spodbujajo, ter konservativne in ultrapotrošniške vrednote, ki jih promovirajo.
Toda z vidika tekmovalcev so resničnostni šovi pogosto način, kako uspeti v življenju. Za tiste, ki imajo omejen dostop do izobraževanja in zaposlitve ali trpijo zaradi pomanjkanja socialne in čustvene podpore, so lahko alternativa brezposelnosti; dokaz, da uspeh, kot ga opredeljuje kapitalizem, ni več domena elite. Popolnoma razumem, zakaj bi kdo želel sodelovati. Resničnostna televizija najboljšim kandidatom obljublja izjemno življenje, polno denarja in razkošja, pa tudi brezpogojne ljubezni oboževalcev vseh starosti. Gledajo jo tako šestletni otroci kot odrasli pri petdesetih, najbolj znani tekmovalci pa imajo na družabnih omrežjih več kot sedem milijonov sledilcev. Med njimi sem tudi jaz. Osuplja me mešanica odkritosti in nasilja, ki smo ji priča. Fascinirajo me ženske, ki svojo ženstvenost poudarjajo z umetnimi nohti, lasnimi podaljški, kirurško povečanimi zadnjicami in prsmi; z vsem predolgim, prekratkim, pretesnim in preveč barvitim. So čarodejke v svetu, ki mu vlada videz. Svetu, ki razglaša svobodo, hkrati pa od ljudi pričakuje samožrtvovanje. Razkazovanje lepote lahko označimo za neumno in narcistično, toda pretiravanje in nadnaravno zaobljena (in zato božanska?) telesa v resnici govorijo o strahu pred neobstojem in potrebi po potrditvi.
Ko sem se začela ukvarjati s fenomenoma, ki ju loči več kot stoletje, sem ugotovila, da se usode teh žensk prekrivajo. Tako kot cocottes tudi sodobne zvezdnice televizijskih šovov /…/ kljubujejo pravičništvu svojega časa, brezsramno slavijo kult svoje osebnosti, razvnemajo strasti in postavljajo pod vprašaj definicijo ‘prave ženske’. Iz enega stoletja v drugo pripovedujejo o predstavnicah ‘šibkejšega spola’, ki so svojo krhkost spremenile v orožje, združujoč tri vloge, ki so jih ženske še vedno prepogosto prisiljene igrati: devico, mater in kurbo.«
Agathe Riedinger