Kramljanja z domačimi filmskimi ustvarjalci

V želji, da nadaljujemo s podporo domači filmski produkciji, ki se je v zadnjih dveh desetletjih ne le uveljavila, temveč že tudi dodobra utrdila na mednarodnem prizorišču, smo se tokrat odločili za malce drugačno predstavitev treh del iz najnovejše ponudbe domače filmske ustvarjalnosti. To so povsem sveža dela, ki niso še niti zares začela svoje festivalske poti, kaj šele kinematografske. Zato je tudi kataloška predstavitev bolj omejena, skrčena resnično le na minimum.

S producenti in ustvarjalci smo se zaradi tega dogovorili, da bomo vsako izmed izbranih del zvestemu občinstvu predstavili v pogovoru z ustvarjalci. Vsaka predstavitev bo imela osrednjo temo, okrog katere bomo spletli pogovor z gosti.

Tako bo prvi večer, ob predstavitvi novega dokumentarnega filma Damjana Kozoleta s preprostim naslovom Pero, presunljivo ganljivega poklona enemu največjih igralcev sodobnega slovenskega filma Petru Musevskemu, in ob prisotnosti režiserja ter najverjetneje še producenta Danijela Hočevarja, potekal pogovor na temo igralca. Kako režiser izbere igralca za določeno vlogo? Zakaj se določeni režiserji odločajo za vedno iste igralce? Je bolje, če je igralec »prazna posoda«, v katero režiser nataka emocije, značajske poteze ipd., ali pa je bolje, če že igralec v vlogo prinese nekaj svojega?

Drugi večer nam bo prinesel nadvse zanimivo delo, celovečerni igrani film Zbudi me, ki se poigrava s temo amnezije. Marko Šantić, eden najbolj svojskih glasov med mlajšo generacijo domačih filmskih ustvarjalcev – ki bo tudi gost tega večera –, pa je svoje delo zastavil širše in tako prek njega načne obširno temo spomina, pa naj gre za individualnega ali kolektivnega. To je tema, ki je še posebno danes, ob vse številnejših poskusih revizije bližnje in bolj oddaljene preteklosti, ob relativizaciji zgodovinskega spomina, ki jo prinašajo družbeni mediji in splet, nadvse aktualna. Tako se bomo ta večer pogovarjali o spominu in njegovem zapisu, zgodovini z različnih vidikov, načeli bomo vprašanje individualnega in kolektivnega spomina, zavestnega ali nagonskega zanemarjanja tistega, kar je bilo prej, ter seveda vprašanje težnje po spreminjanju »spominskega zapisa« in pogojev, ki to omogočajo. Nenazadnje pa bo beseda tekla tudi o vlogi filma pri ohranjanju našega kolektivnega spomina.

Tretji večer pa nam prinaša najnovejše delo ene najbolj prodornih domačih dokumentaristk, s festivala v Sarajevu prihajajoče Telo Petre Seliškar, ki nam bo razkrila skrivnosti za enim najbolj fascinantnih filmskih projektov v zgodovini sodobne slovenske kinematografije. No, upamo, da nam bosta ozadje tega skoraj 20 let nastajajočega projekta razkrila oba, saj smo se že navadili, da ju jemljemo kot ustvarjalni tandem, ne le kot intimna partnerja: to sta avtorica filma Petra Seliškar in Brand Ferro, njen dolgoletni sodelavec s kamero v roki, ki ob tem opravlja še delo producenta in, kot pri tem zadnjem projektu, soscenarista. Z njima se bomo pogovarjali o telesu, naj gre za telo subjekta, ki ga postaviš v središče svoje pripovedi, kakor je to Urška Ristić, ali telo filma. Telesu režiserja, ki ga 20 let mrcvariš in izpostavljaš stresom, da ustvariš svoje delo, ali tistem na videz tako ranljivem in minljivem telesu, katerega obstoj ogrožajo bolezni, ki se pa na koncu, ko ga »zapečeš« v filmski podobi, izkaže skorajda za večno.

Denis Valič