2019

DVOJNI LJUBIMEC, r. François Ozon (Francija, Belgija, 2017)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Dvojni ljubimec 05

Dvojni ljubimec (L'amant double, Francija, Belgija, 2017, barvni, 107 min.)

Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon, Joyce Carol Oates, Philippe Piazzo
Fotografija: Manuel Dacosse
Glasba: Philippe Rombi
Montaža: Laure Gardette
Igrajo: Marine Vacth (Chloé), Jérémie Renier (Paul/Louis), Jacqueline Bisset (ga. Schenker, mama Chloé), Myriam Boyer (Rose), Dominique Reymond (ginekologinja/Agnès Wexler), Fanny Sage (Sandra Schenker)
Produkcija: Mandarin Films, FOZ, Mars Films, Playtime, France 2 Cinéma, Scope Pictures
Festivali, nagrade: Cannes 2017; Jeruzalem 2017; Karlovi Vari 2017; Erevan 2017; Odesa 2017; Tromso 2017; Busan 2017; London 2017; Hamburg 2017; Stockholm 2017; Bratislava 2017; Santa Barbara 2018; Beograd 2018; Tokio 2018
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Kar nekaj kriterijev bi lahko našteli (od kontinuitete in izjemne učinkovitosti pri udejanjanju lastnih ustvarjalnih potencialov do mednarodne prepoznavnosti in priljubljenosti tudi med najširšim občinstvom), zaradi katerih je François Ozon ena najbolj samosvojih in izstopajočih osebnosti znotraj sodobne pokrajine francoskega avtorskega filma. Pomislite, od leta 1997, ko je posnel svoj celovečerni prvenec, pa do leta 2017, ko je v Cannesu doživel premiero njegov zadnji celovečerni projekt, Dvojni ljubimec, v dveh desetletjih torej, je Ozon posnel osupljivih 19 celovečernih del (plus epizodo celovečernega triptiha, v desetletju pred tem pa še 16 kratkih filmov) ter za ta prejel več kot 30 domačih in mednarodnih nagrad. Pa vendar tudi to ni zadoščalo, da bi mu podelili pri Francozih tako cenjeno avreolo auteurja. Razlog? Mnogi menijo, da je za status »auteurja« tehnično in obrtno vse preveč briljanten ter naravnost »patološko« učinkovit! Umetnost se mora ja rojevati v mukah in zavračanju naučenih veščin. Tako so v Ozonovem, pogosto kar virtuoznem poigravanju na oblikovni in stilistični ravni videli le frivolnost, površnost in koketiranje z občinstvom. Povsem spregledali pa so, da gre pri tem pravzaprav za avtorjev dialog s samim medijem filma ter tistimi ustvarjalci, ki so bili njegov vir navdiha. In prav Dvojni ljubimec nam to krasno predstavi, saj ni težko razbrati, da v njem vodi dialog s Cronenbergom (motiv psihopatskih dvojčkov), Polanskim (Chloé se zdi izrezana Mia Farrow), Hitchcockom (v filmu poiščite ovalno stopnišče iz Vrtoglavice), Verhoevenom (erotična privlačnost, ki se sprevrže v patološko nasilje) in vsaj še Lynchem (skrajni bližnji kader kot izvor nelagodja). Smo koga izpustili?

Zgodba
Chloé, mlada ženska sredi dvajsetih let, je kot varnostnica zaposlena v nekem pariškem muzeju. Ko se odpravi k zdravniku, da bi poiskala vzrok za svoje kronične trebušne bolečine, doživi presenečenje, saj zdravnik meni, da so te psihosomatskega izvora. Tako se odloči, da bo rešitev poizkusila najti skozi seanse s psihoterapevtom. Toda srečanja s terapevtom Paulom Meyerjem, uglednim in uspešnim psihoanalitikom, krenejo v nepričakovano smer: Chloé se iz vloge pacientke, ki leži na kavču in govori o svoji spolnosti, prestavi v vlogo ljubimke, ki Paula zvabi k sebi v posteljo, kjer se prepustita neverbalni spolni komunikaciji. Chloé se počuti ozdravljeno in odrešeno, a le do trenutka, ko na dan z vso silovitostjo udari Paulova skrivnost in ji znova povzroči psihične težave. Chloé je prepričana, da ji lahko pomaga le strokovno podkovana oseba, psihoterapevt. A pri dr. Delordu dobi le zrcalno podobo Paula, s tem pa tudi nov nepričakovani obrat.

Komentar
»Dvojni ljubimec, chic psihotriler, posnet po romanu Življenja dvojčkov, ki ga je Joyce Carol Oates objavila pod psevdonimom Rosamond Smith, se začne z ginekološkim shotom, velikim planom vagine, ki se prelije v oko [Chloé] … [ona] pa se nato zlije z dvema moškima, ki nista le brata, temveč tudi dvojčka. Prvemu je ime Paul, drugemu Louis. A nimata pojma, da se Chloé 'zdravi' pri obeh. Oba igra Jérémie Renier.

Ker pa sta oba psihoanalitika, začne Chloé – ob hudih, strašnih, kroničnih, skrivnostnih trebušnih bolečinah psihosomatskega izvora, ki jo sploh pripeljejo v njuni ordinaciji – mučiti še freudovska vrtoglavica, podobna tisti, ki v Hitchcockovi Vrtoglavici (1958) muči detektiva Scottieja Fergusona (James Stewart), ki je tako obseden z mrtvo žensko, da skuša druge ženske preobleči in 'predelati' v njene dvojnice, njene dvojčice, njene doppelgängerke. Chloé, prav tako očitno obsedena s parazitskimi doppelgängerji, se tesnobno giblje po lokacijah, ki so intonirale Vrtoglavico (spiralne stopnice, muzej ipd.), kar pa ne pomeni, da se ne počuti tudi kot hedonistična Claire (Genevieve Bujold), igralka, s katero se v Cronenbergovih Zakletih dvojčkih (1988) igrata brata Mantle (Jeremy Irons), enojajčna dvojčka, parazita, ginekologa. François Ozon, nikoli inhibiran, vse to podžiga s tvisti, halucinacijami, preobrati, paranojo in body horrorjem, Hitchcocka in Cronenberga pa pri tem tako zvija, da ven pride depalmovska verzija Petdesetih odtenkov sive
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Francoski enfant terrible François Ozon se k subverzivnosti nekaterih svojih zgodnejših filmov vrača z Dvojnim ljubimcem, psihološko srhljivko o tihi perverziji, ki se v simetričnih, pogosto zrcalnih kompozicijah poigrava z motivi dvojnika in alterega, s temami tesnobe, dekadence in voajerizma. 50-letni francoski cineast nas z uvodnim kadrom brez okolišenja pahne v freudovsko dimenzijo: zazre se v notranjost vagine naše protagonistke, v vir njene 'histerije', kot bi nas učila psihoanaliza 19. stoletja. Namerna provokacija s preživetimi idejami ali poziv k iskanju neslutene lepote/globine v ženski psihi? Odgovor na to vprašanje je odvisen od gledalčeve naklonjenosti temu 'francoskemu odgovoru na Petdeset odtenkov sive'. Ozon je sicer scenarij napisal po ohlapni predlogi romana Življenja dvojčkov ameriške pisateljice Joyce Carol Oates. /…/ Prav zaradi stilističnih prijemov, ki spominjajo na Hitchcocka ali pa morda Briana de Palmo, se Dvojni ljubimec dvigne nad raven cenenih psihoerotičnih trilerjev o skritih seksualnih fantazijah. V veliki meri film funkcionira tudi zato, ker ima Marine Vacth dovolj enigmatične karizme, da s svojo prezenco sugerira malo morje pomenov, ki jih avtor projicira v njen lik.«
Ana Jurc, MMC RTV

Izjava avtorja
»Že dolgo časa sem si želel, da bi se lotil filma o dvojčkih. Tako kot mnoge druge ljudi me fenomen dvojčkov naravnost obseda. A prava zgodba ni in ni prišla, dokler nekega dne ne naletim na roman Joyce Carol Oates Življenje dvojčkov. Neizmerno sem užival v njej, zdela se mi je grozljivo duhovita. Skratka, popolni material za film. In tako sem se lotil priredbe. Osredotočil sem se na dejstvo, da se pravzaprav vse dogaja le v psihi glavnega lika, Chloé. V svojem nagovoru gledalca sem hotel biti igriv. Želel sem ga prestaviti v njeno podzavest, mu razkriti vse, kar se ji podi po glavi. In tako pojav dvojčkov postane podzavestna projekcija njenih razmišljanj.«
François Ozon, režiser in soscenarist

Režiser
François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Na sloviti La Fémis je diplomiral iz filmske režije ter sprva snemal kratke in dokumentarne filme. S svojimi zgodbami vztrajno in pogumno prodira v skrivne kotičke človeške psihe, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo prav pogosto. Zanj tako značilna kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega uvida mu kmalu prinese mednarodno slavo ter ga uveljavi kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev. V svojih delih se loti tem, kot so incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, na formalni ravni pa se poigrava z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. Pri nas smo si v kinu lahko ogledali že veliko njegovih del, od tragikomedije Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d'eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikala 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalke Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovitega in dramatičnega ekscesa v magičnem realizmu, filma z naslovom Ricky (2009), bulvarske komedije s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010) pa vse do diabolične komedije o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb z naslovom V hiši (Dans la maison, 2012). V zadnjih nekaj letih je sledila še študija telesnega in čustvenega razvoja v času adolescence, ki jo poda z delom Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013) – bodite pozorni, glavna igralka tega filma nas v Ozonovem filmu letošnjega programa, Dvojnem ljubimcu, znova obišče – ter nazadnje tudi svobodna priredba kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell, film Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014). Tako ni pravzaprav nobeno presenečenje, da se po lanskem Frantzu že v letošnjem programu obeta novo srečanje z Ozonom.

 

 

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kulturni dom Nova Gorica je član
Art kino mreža Slovenije Europa Cinemas KUDUS
 
Občina Ministrstvo za kulturo Radio Koper Radio Robin Hit US embassy