2019

FANTASTIČNA ŽENSKA, r. Sebastián Lelio (Čile, ZDA, Nemčija, Španija, 2017)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Fantasticna zenska 02

Fantastična ženska (Una mujer fantástica, Čile, ZDA, Nemčija, Španija, 2017, barvni, 104 min.)

Režija: Sebastián Lelio
Scenarij: Sebastián Lelio, Gonzalo Maza
Fotografija: Benjamín Echazarreta
Glasba: Matthew Herbert
Montaža: Soledad Salfate
Igrajo: Daniela Vega (Marina Vidal), Francisco Reyes (Orlando), Luis Gnecco (Gabo), Aline Kuppenheim (Sonia), Nicolás Saavedra (Bruno), Amparo Noguera (Adriana), Néstor Cantillana (Gastón), Alejandro Goic (zdravnik), Antonia Zegers (Alessandra), Sergio Hernández (učitelj)
Produkcija: Participant Media, Fabula
Festivali, nagrade: Berlin 2017: srebrni medved za najboljši scenarij, nagrada ekumenske žirije – posebna omemba, nagrada teddy za najboljši celovečerni film; oskarji 2018: najboljši tujejezični film; Havana 2017: posebna nagrada žirije za najboljši film; Palm Springs 2017: nagrada cine latino – posebna omemba (najboljši film), nagrada FIPRESCI; San Sebastián 2017: nagrada sebastiane za najboljši latinoameriški film; Sydney 2017; Moskva 2017; Melbourne 2017; Telluride 2017; Toronto 2017; Hongkong 2017
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: Famous FoX

Zanimivosti
Čeprav ima film v Čilu že dolgo zgodovino, saj so se prvi domači celovečerni filmi pojavili že konec prvega desetletja 20. stoletja, v šestdesetih pa mu je s t. i. novim čilenskim filmom uspel silovit mednarodni prodor, so nato, po državnem udaru leta 1973, ko je na oblast prišla vojaška hunta z generalom Pinochetom na čelu, sledila desetletja skoraj popolne odsotnosti z mednarodnega prizorišča. Po Pinochetovem padcu konec 80-ih let se je položaj malenkost izboljšal, a miniti sta morali še dobri dve desetletji, da si je čilenski film zagotovil vsaj približno tako pozornost pred mednarodno javnostjo, kot jo je že imel v preteklosti. Do velikega preobrata je prišlo šele z generacijo ustvarjalcev, ki se je rodila v 60-ih in 70-ih letih in je po letu 2000 čilenskemu filmu pričela vračati prepoznavnost in sloves. Tako je šele leta 2012 film Ne Pabla Larraina postal prvi čilenski kandidat za tujejezičnega oskarja, Fantastična ženska pa je bil sploh prvi, ki ga je osvojil.

Zgodba
Marina in Orlando sta zaljubljena in načrtujeta skupno prihodnost. Marina je mlada natakarica in ambiciozna pevka, medtem ko je Orlando 20 let starejši. A rada se imata. Nekega večera, po praznovanju Marininega rojstnega dne, Orlanda obide huda slabost. Marina ga odpelje na urgenco, zaradi narave njunega razmerja in šoka, ki ga doživi ob njegovi smrti, pa kmalu odide, saj bi rada le v miru žalovala. A to ji ni omogočeno, saj se mora soočiti z vrsto neprijetnih vprašanj in insinuacij. Še najbolj jo boli zaničljiv odnos Orlandove družine. Pripisujejo ji celo krivdo za njegovo smrt, medtem ko ji Orlandova žena ne dovoli na pogreb. Preprost razlog za vse to je dejstvo, da je Marina transspolna oseba oziroma oseba, ki si hoče spremeniti spol. Vrstijo se številne obsodbe, sama pa se bori le za eno: za pravico, da ostane to, kar v resnici že je – kompleksna, močna, odkrita, skratka preprosto fantastična ženska.

Komentar
»Daniela Vega v dobitniku tujejezičnega oskarja, filmu Fantastična ženska, izžareva stoično dostojanstvo junakinje, ki si mora šele izboriti pravico do žalovanja za ljubljeno osebo. Kot da bi okolica od nje pričakovala dokaz, da jo je nekdo lahko imel rad. Fantastična ženska režiserja Sebastiána Lelia je na neki način komplementarna Čilenčevemu predhodnemu delu, celovečercu Gloria (2013), ki je bil prav tako zgodba o ženski, ki se mora sama soočiti s pričakovanji in omejitvami sodobne čilske družbe. Nenadna izguba ljubljene osebe je travmatična izkušnja – in še toliko bolj za Marino, ki je kar naenkrat ne samo v resni stanovanjski stiski (Orlandova družina jo hoče iz njegovega stanovanja vreči takoj), ampak tudi osumljena za zločin, ki ga nikoli ni bilo. Uradne osebe – sumničavi zdravnik, policist, ki jo vztrajno nagovarja z moškimi zaimki in prejšnjim imenom, 'zaskrbljena' kriminalistka, ki vztraja pri preiskavi itd. – iz rokava navdušeno vlečejo razloge, da bi jo osumili prostitucije, morda nasilja nad starejšo osebo, vsekakor nekakšnega nečednega vedenja. Zdi se, da je Marinin obstoj že sam po sebi prekršek, le treba je še najti dovolj politično korekten način, da se sankcionira. Sovraštvo do drugačnosti se v našem okolju ne manifestira samo v obliki telesnega nasilja in vulgarnih psovk, nam sporoča Leilo, ampak predvsem z neskončno serijo mikro agresij, od vrtajočih pogledov do negativnih predpostavk.«
Ana Jurc, MMC RTVSLO

»Fantastična ženska pa za film ni dosežek le v političnem smislu. Zelo močan je tudi na izrazni ravni, kjer svoje politično sporočilo podkrepi z domiselnimi vizualnimi metaforami. V enem izmed zaključnih prizorov naša 'fantastična ženska', Marina Vidal, gola leži na postelji, kamera pa se ustavi na njenem mednožju, ki je bilo skozi ves film nerazkriti kamen spotike za družino Marininega umrlega partnerja. Z vidika odnosa do transspolnih oseb pa seveda tudi za širšo družbo. Takrat se zazdi, da se prične film samospraševati – je res tako pomembno? Odgovor, ki nam ga ponudi v podobi, je osupljiv: njeno mednožje je zakrito, le da je namesto figovega lista tja položeno okroglo ogledalo, ki zrcali Marinin obraz. Gre za prizor, ki odlično zaokroži film. Fantastična ženska je namreč gotovo film o izkušnji transspolnosti, a je hkrati tudi rahločutna študija izkušnje človeškosti nasploh, ljubezni in žalovanja.«
Tina Poglajen, RA Slovenija (ARS)

Izjava avtorja
»Film je poklon glavni junakinji in obenem njen portret. In kaj bodo gledalci videli, ko bodo gledali Marino? Žensko, moškega ali oboje hkrati? Videli bodo človeško bitje, ki se ves čas spreminja pred njihovimi očmi. /…/ Marina je vrtinec, ki razvnema gledalčevo domišljijo in ga vabi, da razišče meje lastne empatije. /…/ Za opisovanje spolne identitete in pripovednega sloga v španščini uporabljamo isto besedo: género. V tem smislu je film transžanrski. To je ljubezenska zgodba, film o duhovih, fantastičen film, zgodba o ponižanju in maščevanju, dokument resničnosti in značajska študija. Identiteta filma se nenehno spreminja; noče se ustaliti, noče se ustaviti in ne pusti se zreducirati na eno samo stvar. Dejstvo, da ga ni mogoče razložiti na en sam način, je morda eden njegovih najsodobnejših vidikov.«
Sebastián Lelio, režiser in soscenarist

Režiser
Čilski režiser Sebastián Lelio se je rodil leta 1974 v Santiagu. Mednarodnemu občinstvu se je predstavil in ga že tudi osvojil leta 2005, ko je na festivalu v San Sebastiánu predstavil svoj celovečerni prvenec La sagrada familia. Od takrat dalje je Lelio postal stalni gost največjih svetovnih festivalov. Tako je s svojim drugim filmom, Navidad (2009), nastopil v prestižni canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, s tretjim, celovečercem El año del tigre (2011), pa je sodeloval v tekmovalnem programu festivala v Locarnu. Leta 2013 je Lelio posnel Glorio, ki je požela številne kritiške pohvale, glavni igralki pa prinesla srebrnega medveda v Berlinu. Le nekaj mesecev po Fantastični ženski je na festivalska platna prišel režiserjev prvi film v angleškem jeziku, lezbična ljubezenska drama Disobedience, v kateri sta glavni vlogi odigrali Rachel Weisz in Rachel McAdams.

 

 

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kulturni dom Nova Gorica je član
Art kino mreža Slovenije Europa Cinemas KUDUS
 
Občina Ministrstvo za kulturo Radio Koper Radio Robin Hit US embassy