2016

VOLČJA DRUŠČINA, Crystal Moselle (ZDA, 2015)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Volčja druščina (ZDA, 2015)

Volčja družina (The Wolfpack, ZDA, 2015, barvni, 89 min.) 

režija: Crystal Moselle
fotografija: Crystal Moselle
glasba: Danny Bensi, Saunder Jurriaans, Aska Matsumiya
montaža: Enat Sidi
nastopajo: Bhagavan Angulo, Govinda Angulo, Jagadisa Angulo, Krsna Angulo, Mukunda Angulo, Narayana Angulo, Visnu Angulo, Susanne Angulo, Oscar Angulo
produkcija: Candescent Films, Kotva Films, Verisimilitude
festivali, nagrade: Sundance 2015: velika nagrada žirije za najboljši dokumentarni film; Edinburgh 2015: nagrada za najboljši dokumentarni film; Wroclaw 2016 (New Horizons): posebna omemba žirije; Traverse 2016: posebna nagrada ustanoviteljev; Seattle; Sydney; Melbourne; Sarajevo; Rio de Janeiro; Stockholm; LIFFe
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Continental film 

zanimivosti
Ničkolikokrat se je že pokazalo, da se prav tam, kjer se običajno počutimo najbolj varne, torej doma, za zidovi naših stanovanj, v krogu naše družine, tam, kjer se odvijajo naša intimna življenja in kjer smo najbolj ranljivi, pogosto dogajajo najbolj nasilne in srhljive stvari. Stvari, zaradi katerih ljudje lahko ostanejo zaznamovani vse svoje življenje, pa naj gre za primere zlorabe otrok ali pa nasilja nad šibkejšimi, v prvi vrsti nasilja moških nad žensko. Na to bi morali opozarjati in o tem bi preprosto morali govoriti. Odprto in javno. Tako kot to nenazadnje storijo tudi bratje Angulo. In kot to naredi avtorica tega toplega in duhovitega ter brezkompromisnega in vseskozi iskrenega dokumentarnega zapisa. Avtorica, ki je v očeh sedmerice bratov znala prepoznati tisto iskrico drugačnosti, oni pa so znali odpustiti in brez grenkobe, a tudi pozabe, živeti naprej. 

zgodba
Zgodba prikazuje življenje devetčlanske družine s sedmimi otroki: šesterico bratov in njihove bolne sestre, ki se je rodila z redko gensko boleznijo. Oče Oscar Angulo, gorsko-turistični vodnik, in mama Susanne, ameriški »otrok cvetja«, sta se spoznala med pohodom na »staro goro«, k razvalinam inkovskega mesta Machu Picchu. Kasneje sta za nekaj časa potovala po svetu, nato pa sta se odločila ustaliti in si ustvariti družino. V New Yorku sta si kupila skromno, majhno, skoraj utesnjujoče stanovanjce. Takrat pa so se črni oblaki pričeli zgrinjati nad njuno družino. Oskar je zabredel v alkohol, posledično pa je bilo njegovo vedenje vse bolj nasilno in iracionalno. Zunanji svet je zanj predstavljal vse večjo grožnjo, zato se je hotel pred njim izolirati. Še odločnejši pa je bil glede domnevne »zaščite« svojih otrok, saj jih je dobesedno zaklenil v stanovanje in jih v zlovešči svet tam zunaj – seveda pod svojim strogim nadzorom – spustil le nekajkrat letno. Tako so bratje odraščali v svojem svetu, samosvoja življenjska »spoznanja« pa so črpali iz hollywoodskih filmov in televizijskih nadaljevank. In tako je bilo vse do dne, ko se je najstarejši brat odločil upreti se očetu: na lastno pest se odpravi iz stanovanja in se poda po soseski. Po tem se je vse spremenilo … 

komentar
»Crystall Moselle na film definitivno ujame nelagodno, utesnjeno izkušnjo življenja z Angulovimi: zdi se, da nikoli ne veš, kdaj bo napetost v prenatrpanih prostorih prerasla v konfrontacijo. Predvsem avtoričina naklonjenost do teh nenavadnih fantov, ki enkrat zvenijo kot nežni, občutljivi otroci, drugič kot največji tarantinovski frajerji ("Hočem biti znan kot model, ki ni šel nikoli v morje. Ki si ni na plaži niti sezul čevljev."), pomaga, da se naelektrenost razbremeni z zafrkantskim preigravanjem filmskih odlomkov. Po drugi strani pa avtoričina vljudna, antropološka distanciranost, ki protagonistom pusti, da povejo samo toliko in tisto, kar želijo, zabriše linearnost (velik del dogajanja je povedan v retrospektivi, s pomočjo starih družinskih posnetkov) in zamegli fokus zgodbe. Jasno je, da Mosellova noče biti moralizirajoča prezenca ali kakor koli vplivati na dogajanje, a zdi se, da filmu manjka osredotočenost na specifična vprašanja in na posamezne osebnosti, ne le na šesterico kot enoto. Bolj kot na kakšen markanten režijski pristop se avtorica zanaša na moč zgodbe, ki jo je odkrila in uspela spraviti pred svojo kamero. In v resnici je Volčja druščina fascinanten film, predvsem zaradi neverjetne naravne karizmatičnosti in sramežljive iskrenosti svojih protagonistov. (Hej, če bi vsak mulc zgolj ob "hollywoodski dieti" zrasel v tako inteligentnega, milega in artikuliranega posameznika, kakršni so bratje Angulo, to niti ne bi bil slab recept ...) Film premore ogromno mero humanizma, naše fascinacije z arhetipom "divjega otroka" pa ne eksploatira preveč cinično.«

Ana Jurca, MMC RTVSLO 

»Z antropološko observacijsko metodo je avtorica začela preučevati svoj objekt ter beležiti fizično in psihološko tranzicijo izoliranih bratov v normalno življenje. Svoje protagoniste je v prvi vrsti spremljala v varnem zavetju njihovega stanovanja, v interakciji drugega z drugim in z njihovo razumevajočo materjo (ta je otrokom dajala vso svojo ljubezen, hkrati pa ni nikoli podvomila o spornih vzgojnih metodah svojega soproga). Očitno je, da se je avtorica zavestno odločila, kako v filmu ne bo podajala sodb o tem, ali so bile starševske odločitve dobro ali zlonamerne, in da prav tako ne bo obsojala materine pasivnosti (pa čeprav je prikazana tako, da je prej kot žrtev svojega tiranskega moža videti kot sokrivec pri njegovih nezaslišanih dejanjih). Predvsem pa so povedne izpovedi bratov, ki z mešanimi občutki gledajo na svoje otroštvo, obsojajo pa bolj očeta kot mater. Resnična zgodba sama nedvomno vzbuja vprašanja o zlorabi otrok, disfunkcionalni družini in etiki samozaverovanega pravičništva avtoritarnih vzgojiteljev ali celo njihove psihične stabilnosti, vendar pa te dileme film pušča ob strani in resocializacijo otrok ter posledično vse družine prikaže kot osvobajajoč in vesel dogodek.«

Tina Lesničar, Delo 

izjava avtorice
»Ko sem se nekega dne sprehajala po Prvi aveniji, so mimo mene pritekli ti dolgolasi fantje. Vsi so bili v črnem, kot tisti liki iz Tarantinovih Steklih psov, in nosili so sončna očala. Pritegnila me je njihova nenavadna energija. Instinktivno sem pohitela za njimi. Pri prehodu za pešce sem jih ogovorila. Vprašali so me, kaj počnem jaz, in povedala sem jim, da sem režiserka. Tako se je vse začelo. /.../ Začeli smo se družiti. Šele kasneje sem postopoma odkrila to neverjetno zgodbo. /.../ Počutila sem se skoraj, kot bi odkrila davno pozabljeno pleme, le da ni bilo z roba sveta, ampak z Manhattna. Prav osupljivo je, česa vsega je človeški duh sposoben v priporu. Slaba stran vseh filmov – in bratje Angulo so jih videli okoli pet tisoč – je, da so narejeni po določenih kalupih. Resnično življenje je drugačno. V stvarnosti ti dekle ne stre vedno srca. Fantje se še vedno trudijo, da bi to doumeli.«

Crystal Moselle 

režiserka
Crystal Moselle se je rodila leta 1980 v New Yorku, kjer kot režiserka in producentka še danes dela in živi. V minulem desetletju se je ukvarjala predvsem z raziskovanjem kratkih pripovednih form ter pri tem ustvarila niz kratkih filmov in videospotov. Med drugim je tako na primer za New York Times posnela niz kratkih filmskih zapisov z naslovom Something BigSomething Small, prek katerih je predstavljala mlade nadarjene ustvarjalce, kot koproducentka pa je sodelovala pri kritiško hvaljenem dokumentarnem filmu Excavating Taylor Mead (režija William A. Kirkley, 2005). Volčja druščina je njen celovečerni režijski prvenec.

 

 

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kulturni dom Nova Gorica je član
Art kino mreža Slovenije Europa Cinemas KUDUS
 
Občina Ministrstvo za kulturo Radio Koper Radio Robin Hit US embassy